Kipeča konkretnost
Dober večer, drage poslušalke in dragi poslušalci junijske Art-aree. Nocoj boste imeli priložnost prisluhniti razumnim besedam slikarke Ksenije Čerče. Kljub bogatemu apetitu po razkrivanju umetnica o sebi govori le s tehtno zadržanostjo. O človeški intimi pripoveduje v strmem slikarskem žargonu, izhajajoč iz lastnih slikarskih procesov. Najin zgodnjepomladanski pogovor se je odvijal v strogo zaprtem svetu slik, v katerem se kljub njegovi hermetičnosti – ali pa ravno zaradi nje – suvereno giblje. Ni perspektivnih iluzij, ni pomladne romantike, ni dekadentnega pretiravanja ne srditega bunjenja; kar išče, je »konkretno«. Ali pa vsaj poskuša biti. Ta pozabljeni odnos – odnos konkretnosti – usmerja plasti ne le v prevladujočem površinskem slikarstvu Ksenije Čerče, pač pa tudi v njenih studioznih besedah. Bolj ko sva se zapirali v slikano gradivo, bolj se ji je jezik vnemal. Nočni dvig vročine začenjamo kronološko, približno 620 let poprej, s Fra Angelicom.
Z zgodnjerenesančnimi koncepti se je Ksenija Čerče srečala v času svojega študija. Podobe tistega časa so se ji glasno kazale kot nekaj, kar skriva več kot »le« zgodbo, vidno na prvi pogled. Leta 1999 diplomira na ljubljanski akademiji in »angelskemu« slikarju-redovniku posveti osrednje mesto v diplomski nalogi. Zapeljana od zunanjega, naslikanega sveta v notranji svet, kjer se zgodnjerenesančna podoba v povezavi s svetopisemskimi figurami poveže v virtualno, pomensko in časovno mrežo, slikarka spozna motiv zaprtega vrta. Hortus conclusus je zahodnoevropski likovni motiv, ki ima labilno, a ključno vlogo v simboliki Marijinega oznanjenja. Deviška »mother-to-be« je prikazana na obzidanem vrtu v spremstvu simbolne favne in flore ali pa brez njiju. Njena zemeljsko-nebeška izrednost je lahko prav tako naslikana le kot obzidan, »urejen« vrt. Vsem upodobitvam je skupna fantazija rajske hermetičnosti, stanja ženskosti, obdane z zidom.
Freska Oznanjenja na steni severnega hodnika samostana svetega Marka v Firencah z upodobitvijo zaprtega vrta Ksenijo Čerče spremlja vse do danes. »Ko beseda meso postane« predstavlja za slikarke in slikarje, ki se v svojih delih sistematično ukvarjajo z odnosom podobe in besede, eno izzivalnejših krščanskih iztočnic. Sam akt brezmadežnega spočetja ostane imanentno vedno skrit. Očem viden je obisk nadangela Gabrijela, ki z besedo in svetlobo Svetega Duha »naredi« dekle nosečo. V upodabljanju natanko tega trenutka slikar Fra Angelico s čopičem oplaja nastajajoče podobe. Ksenija Čerče usmerja pogled na levi del slike, na predhodnost Oznanjenja, proti vrtu, kjer je postopoma, s pomočjo Georgesa Didi-Hubermana poleg faličnih fantazij odkrila tudi … Virtualnost.
Zapeljevanje slik ni nikoli nedolžno, saj pogled koncepta nedolžnosti ne pozna. Razdalja od duhovnega zaprtega vrta do Parodontaxa je krajša, kot bi si velike zelene oči mislile – ali pa želele. Delujoča podoba ima najmanj toliko življenj, kolikor parov oči je srečala. Med zmožnostjo delovanja – mikavnega zvodniškega zapeljevanja – in delujočimi deli oziroma zapeljevanjem v življenje z odgovornostjo tiči prav nezmožnost instrumentalizacije omenjenega vračanja. Zatorej je vprašanje »Kaj je na delu?« ključno v srečanjih s slikarskimi deli. Kako me slika zapeljuje?
Če govorimo o infekciji, govorimo po besedah Ksenije Čerče o erekciji – vzdraženem ali vzburjenem stanju, ko se nekaj vname in zapusti svoje »naravno telesno stanje«. Tudi znotraj koncepta vnetosti se umetnica pogaja s samo zmožnostjo, ki smo jo srečali že v slikarkinem pojmovanju virtualnosti. Vnetost obstaja kot možnost glede na lastno dispozicijo in vzbuja željo po pojmovanju zmožnosti nečesa v sebi. Ne glede na obliko je njena obetajoča lastnost prav silnost, s katero se pojavlja, s katero narašča in popušča. Za Ksenijo Čerče je vnetost prav tako predispozicija za pisanje.
Že v izpostavljanju infekcije, vnetja, erekcije je zaznati okuženost, onesnaženost, telesnost, ki jih falično in hkrati produktivno povezujemo z ženskostjo. Na umetničini zadnji obsežni samostojni razstavi z naslovom: Kdo se boji roza barve? v Umetnostni galeriji Maribor se potencial ženske kontaminacije kaže tudi v emancipaciji materialnosti kajenja, urina, mail arta, kopij, silikonskih mas, PVC-ja ali pa iredescentnih barv. Z neobstojnostjo prežeti materiali so večplastno kodirani in boleče efemerni v morebitnih interpretacijah. V odnosu do besed, večpomenske oblike in obilne vsebine, predvsem pa skozi umetničino obdelavo snovi najglasneje odzvanjajo v registru ženske telesnosti. Slikarka se označbi svoje prakse kot feministične pretanjeno izogiba. Tema ženskosti se v delih Ksenije Čerče pojavlja virtualno.
Kljub elegantnemu kanaliziranju teme ženskosti je preizpraševanje subjektivizacijskih procesov skozi prizmo ženskega pogleda prepleteno v vsak slikarkin gib in besedo. Tema ženskega telesa zavzema pri Kseniji Čerče položaj tišine med dvema besedama. Izmuzljivost, skrivanje, hipno zamejevanje ter slutenje so operacije, ob katerih se slikarka počuti najbližje privlačni, vsrkavajoči črni luknji. Ona bi ji prizemljeno pravila konkretnost. Negativnim operacijam navkljub vztrajam pri »konkretnejši« besedni vzpostavitvi odnosa med ženskostjo in njenimi deli. Slikarka se mi pridruži in odgovorno odgovarja.
Čeprav si prizorišče sestavljamo sami, smo noseči s srečanji in vsemi njihovimi neusklajenostmi. Umetničino razumevanje in obračunavanja »slikarskih razkorakov« so vpeti v slikarski diskurz osemdesetih in devetdesetih let. Ta črpa svoj material iz obstoječega medijskega podobja in zmožnosti tehnoloških orodij, s katerimi se upodablja, odseva in interpretira že upodobljeno realnost. V slovenskem prostoru se slikarstvo od sredine osemdesetih le stežka izmika eksplicitnim, formalnim in formulaičnim soočanjem z modernizmom. Na valu modernizma se surfa mestoma bolj, mestoma manj suvereno. Ob tem se zdi, da veter, ki nosi val, ne pojenja. Slikarji na njem surfajo tako, kot da ne bi mogli vsak čas štrbunkniti v vodo. Kljub znanju so vetrovi nepredvidljivi, pretenciozna prepričanost o lastnih veščinah pa lahko škoduje že tako tresočim se kolenom slikarjev in jih otrdi. Pigmentno zrno in piksel sta se ljubila eno noč. Bilo je koristno za oba, a daljnosežne intimnosti nista uspela vzpostaviti.
Izmik modernizmu ni dejanski izziv. Daljnosežnejši izziv predstavljajo strategije – srečanja, ki prečijo nosečnost z zgodovino tako, da ta postane le ena izmed mnogih točk sodobnega slikarskega diagrama. Potencialnost obračuna s hermetičnostjo modernizma je sunkovito nihala v vetru od sedemdesetih let dalje. Smer se je od sredine osemdesetih večkrat spremenila in tudi tako spremenila, da nihanje po ključu modernizma tu in zdaj več ne odzvanja. Ksenija Čerče si dano pogorišče sestavlja, ga razstavlja in zopet sestavlja emancipatorno.
Gre za transformativen pristop k podiranju velikega faličnega slikarstva. Poleg naslova razstave je umetničino nagibanje k performativnosti prisotno v dobesednosti, s katero jemlje in uvaja materiale. V tovrstno »nazorno« prakso bi uvrstila tudi delo Diagram buljenja. Gre za performans, v katerem umetnica zabeleži dan in datum buljenja v prazno: ždenja v ateljeju, za katerega smo slikarke in slikarji prepričani, da je najmanj tako pomemben kot dotikanje slikarske podlage s čopičem. Zabeležke pusti Ksenija Čerče vidne na površini ob sliki. Teža tovrstnih del je situirana v neumornem in nekoliko zdolgočasenem poslanstvu ustvarjati izrecno oprijemljivost pojmov, procesov in stanj, ki se ravno temu izmikajo. Negativnost se ob svojem času vendarle prikaže in še prevečkrat se v pasti svojih pametnih teles ujamemo vsi.
Ne moremo si pomagati, da ne bi v tem videli že nakazane tavtologije, saj umetnica tudi sama omenja prav »sito časa«. To, kar ostane, je na tak ali drugačen način vedno prisotno v slikah. Tudi ko očesu ni otipljivo, telesu je. Telo razume gibe drugega telesa, ne da bi katerokoli od obeh gibe moralo prevajati ali pa jih prenašati v vizualno gesto. Razlog, zakaj vseeno »logično« prevajamo, tiči v dobro znanem porivu za razkrivanje slik – naši nečimrni želji po dekodiranju. V slikarstvu, sprejetem kot delu umetniškega sistema, se najlepše odslikavata naša malo- in velomeščanskost. Pri tem pa nemalokrat ugotovimo, da to, kar je za zaveso, ni nikoli tako zanimivo kot zavesa sama.
Resnost slikarkine produkcije vedno znova prestreže njena hudomušnost, in sicer na koncu jezika, neposredno ob slikah. Če smo to lahko do sedaj zaznali v izogibanju in tankočutnem plesu med vzorci, tkaninami in urejenim vrtnim šavjem, se to dodatno potencira v naslavljanju slik in opisovanju njihovih tehnik. Izdelane so v »prepovedanih ali pa v skrivnostnih tehnikah«. Neprisiljeno podajanje obslikovnih podatkov konkretno združuje umetničina praktično-konceptualna in teoretska soočanja s slikarskim poljem. Pika na i. Med zaprtostjo vrta, izmuzljivostjo telesa, krutostjo pogledov in pretočnostjo jezikanja se porajajo naslovi: Krik pohojene fige, Žvrgolenje izbrisa, Učbenik in klavnica, Sladostrastje – Češnjeva vojna ali gnezdenje v kliniki za amaterje.
Razumevanje jezika kot podaljška telesa nakazuje na slikarkino pozornost in popolno predanost materialnemu. Njeno slikarsko prakso razumemo kot materializirano zavest, tako v pisanju kot v samem slikanju. Občutek preciznosti, ki ga je odkrila ob branju naslovov Sigmarja Polkeja, trenutno poustvarja v Cukrarni, kjer sta v sklopu razstave Vračanje pogleda na ogled dve slikarkini deli. Eno izmed njiju nosi naslov Amurozna prerekanja. Gre za nenatančno sliko z natančnim naslovom.
Ksenija Čerče polaga reference na mizo kot tarot karte in napovedi iz njih, brez zadržkov, inficira. Pravi, da potrebuje nekaj nasprotnega, kar ji odgovarja. Umetnici, katere delo je prežeto s sledmi in odgovornostjo, veliko bolj ustrezajo že dotaknjeni materiali. Belega platna se slikarka, kot sama pravi, boji in dolgo časa posega po raznoraznih tkaninah, iz katerih ustvari platno za slikanje. Ksenijo Čerče zanimata predvsem izvzem tkanin iz njihove osnovne funkcije in vzpostavitev novih slikovno-materialnih kod skozi specifično odzvanjanje primarnih. S pomensko bogatostjo blaga se je nemara seznanila že med svojim prvim študijem oblikovanja oblačil in tekstilij. Na tovrstnih podlagah vsako potezo razume kot nezmožnost koraka nazaj oziroma kot onemogočanje brisanja sledi. Mogoča so le izrecna plastenja in gostenja v različno intenzivnih intervalih.
Iz slikarstva, ki je njen izhodiščni medij, umetnica premešča metode tudi v medij zvoka in videa. V najinem pogovoru nisva zapuščali oddaljenih meja tekstualno-slikarskega polja in sva posledično ostali zavezani odnosu podobe in besede. Umetničin izstop na rodovitno polje zvoka je le še en korak v smeri raziskovanja dialektike vidnega in nevidnega. V zadnjih desetletjih se je precej slikark odločilo za tovrstno menjavo vizualnega pasu za zvočnega. Kontekstualizacijo večkrat opažene sorodnosti bi bilo smiselno sistematično nasloviti. Domnevamo, da bi se pasovni premik izkazal za podobno tankočuten, feministično usmerjen zasuk, kot je na delu pri Kseniji Čerče. Poslušamo izsek zvočnega video ambienta Ephemera, postavljenega v Kunsthaus Graz.
Vračamo se k besedam. V raziskovanjih Ksenije Čerče se lahko vname tudi jezik. Fenomenu posveča kompleksen esej Erekcija jezika – o glasu in vnetem dotiku, nad katerim je »sedela« sedem let. Ob tem podatku se nam v misel prikrade celica meniha Fra Angelica. Glavna melodija teksta nosi vprašanje, kako je zvočni dogodek postal predmet slikarstva. Presečišče med jezikom in telesom se vname v ambivalentni situiranosti glasu. Glas ne spada ne v eno ne v drugo, ampak tvori meseno vez med njima. Slikarka besedilo zaključi z opažanjem, da se jezik v odnosu do telesa pripne na paradoks glasu in da ta glas, ki se formira z lastnim grafizmom, katapultira telo iz tira notranjosti.
Kot pravi sama, imajo nasprotja prav jasno funkcijo, da prinašajo gibanje v stvari in s tem ustvarjajo trenja in napetosti. Zanima jo tisto, kar je v svojem bistvu nemogoče celostno zajeti: glas, vidno, notranjost ali pa sami pragovi med stanji. Spominja nas na ukvarjanje analitičarke in analizantke s svojim nezavednim. Jezik ni le naše orodje, temveč tudi orožje. Iz takšne misli vnovič švigajo plameni ženskosti, ki se bodo za konec vneli še v umetniško-teoretični požar.
Ksenija Čerče je povsem osredotočena na medij slikarstva in absorbirana vanj. Eden izmed razlogov je zagotovo tudi ta, da sta se spoznala skozi besede in oči študijskega mentorja Gustava Gnamuša. V slikarkinem odnosu do njegovih del slišimo zapeljanost od uravnoteženo nasprotujočih si sil in pozornost do njih. Tovrstno slikarstvo vzbuja konfliktnost, saj je radikalno v odnosu do telesa, ta odnos pa v ubesedovanju zlahka prevzema dualistično retoriko. Vztrajanje v razdvojenosti potez in učinkov radikalne abstrakcije je najrodovitnejše, ko si ne delamo utvar, da je dogodkovnost prepustna onkraj dialoga, ki ga soustvarjamo. V pogovoru je beseda padla mojstrsko in nisem se mogla upreti povezavi z rokodelskim: z vajo, v kateri je tudi njeno najiskrenejše mesto. Gnamuš »goljufanje« prizna in pravi: »med robno barvo in središčem je vsaj devet stopenj svetlobnih jakostnih vrednosti«.
»Konkretnost« v praksi in povzetek njene pozicije v vseobsegajoči, lebdeči neujemljivosti slik zares slišimo v sledečem strnjenem slikarkinem komentarju.
Zadnje besedilo, ki ga je Ksenija Čerče pretočila na računalniški zaslon, zaključi z anticipacijo stvarnega vidika. ANTI ANTI se ukvarja s pripravljanjem mesta, ki ga ne zasede umetnica, temveč gostja. Pripravljanje tega je neposredno povezano s slučajnostjo, pričakovanjem in z zaupanjem. Če bi želeli strniti, bi rekli s tveganjem, ki je ključno tako za vzpostavljanje intimnosti kot delujočega slikarskega polja. Ustvarjanje slednjega pri Kseniji Čerče ni povezano z instantnimi užitki ali praznjenjem akumulirane energije. Na razširjenem področju slikarskega boja krožijo nerazumevanje, težke misli in sprožilec za sumničavo radovednost. Možnost užitka se postopoma razvija v upočasnjenem okuženem okolju.
… Potem ne vemo, kaj se zgodi, ker takrat ne ugleda luči drugega pogleda. Konkretnost ne pušča te možnosti. Ko je konkretno enkrat na delu, se vpleta v vse delujoče zveze znotraj slikarskega polja. V ANTI ANTI Ksenija Čerče izreče, da režim lastnega slikarstva reducira na iskanje neizogibnega vezja. Ravno odnos konkretnosti lahko vzpostavi povezavo med neslišnim, nenevidnim, neizrekljivim, a vendarle prisotnim. Konkretno je lahko le neizogibno. Zaključujemo strogo ali pa poskušamo biti zgolj natančni – konsekventno okuženi – kolikor si to sploh dopuščamo.
S Ksenijo Čerče se je pogovarjala Andrea. Lektorirala je Eva. Tehniciral je Jaka. Brali sva Lenča in Maruša
Slika: Ksenija Čerče, Ephemera, 16 kanalni ambisonični zvočni video ambient, 2009-10, MKL Kunsthaus Graz, fotografija: Damjan Švarc
Dodaj komentar
Komentiraj