19. 6. 2022 – 20.00

Brušenje rogov

Audio file

Drznemo si sklepati, dragi poslušalci, da se tudi vi še niste udeležili vodenih ogledov gradbišča novega Centra Rog, ki potekajo enkrat mesečno. Morda zato, ker so takoj zasedeni. S čelado se lahko po peščenih sipinah in betonskih stenah povzpne le peščica tistih, ki si datum prijave v koledarju zacahnajo pravočasno. Zanimanja za to, kar bo vendarle zraslo na tleh boleče zgodovine na koncu Trubarjeve, pa je precej.



Kreativno središče Center Rog se kljub dejstvu, da se gradnja še  ne bliža koncu, zadnje mesece aktivno vključuje v javni diskurz. Na družbenih omrežjih se pojavlja kot duh pričakovanja, iz svojih predčasnih pisarn na Wolfovi ulici nas hajpa z vprašalniki, naslovljenimi v smislu: kaj pa vaše mnenje, kako bi moralo to in ono potekati? Omenjeni ogledi gradbišča so le en primer poskusa marketinškega prepričevanja javnosti v transparentnost. V današnjem Destilatorju bomo v maniri te transparentnosti pregledali vsebinske zasnove, ki jih napovedujejo v novi ljubljanski instituciji. Te so se pred kratkim izoblikovale v obliki večmesečnega brejnstormanja petih delovnih skupin, ki so motrile vsaka svoj potencialni model upravljanja. 

O načrtih Centra Rog za zdaj vemo to, da naj bi se na dobrih osem tisoč kvadratnih metrov proizvodnih in delovnih prostorov materializiralo sedem delovnih prostorov različnih obrtniških tipov. Tu bo še nekaj večnamenskih prostorov, ki jih trenutno oglašujejo kot »laboratorije, družabne ter izobraževalno-razstavne prostore«. Eno nadstropje naj bi zasedli ateljeji in knjižnica, preostali prostor bo namenjen skladiščnim in komunikacijskim površinam, pisarnam, garažnemu prostoru in komercialnim vsebinam. Prav zdaj pa iščejo ponudnika gostinskih storitev – morda še tretje Pritličje, tokrat na drugem bregu? Ker se Center Rog, kot pravijo vodilni, odpira četrtni skupnosti, bo površina okrog stavbe javni park. Vodja strateškega razvoja in programov Meta Štular poudarja, da se Center trudi odgovarjati na kompleksne potrebe današnje družbe z medsektorskim sodelovanjem, kar je sicer priljubljena krilatica sodobnega Kulturno-kreativnega sektorja. Tendence k inkluzivnosti novega Centra dodatno pojasni Karolina Babič, vodja delovne skupine, ki je razvijala koncept participativnega upravljanja:

»Zgodba starega centra Rog se je končala z veliko bolečine in težkih izkušenj ljudi, ki so bili tam aktivni. Center, ki nastaja – oziroma ki poskuša nastajati, iz nič – ampak seveda nič ne more nastati iz nič. Zdi se mi, da vodstvo poskuša najti ta način – ki je participatoren, inkluziven, verjetno v veliki meri tudi zato, ker kdorkoli hoče naredit dandanes neko resno, fajn zgodbo, ve, da mora vključiti uporabnika. Ne glede, a je to na področju nekih podjetij, javnih institucij ali pa na področju nevladnih organizacij, iz katerih prihajam jaz. Če ne razviješ nekega participatornega modela, si nekega razvoja preprosto ne moreš obetat.«

Trenutno znane vsebine novega Centra Rog kričijo inkluzivnost, češ Rog gradimo vsi skupaj. Že samo pri načrtovanju delavniškega prostora je sodelovalo petdeset strokovnjakov, umetnikov in obrtnikov različnih spolov in narodnosti. Meta Štular nam je dodatno razložila ta razvojni proces.

»Ena od prvih nalog je bila zelo konkretno zasnovati delavniške prostore Centra Rog. Kaj je to pomenilo? To je pomenilo, da smo povabili k sodelovanju sedem strokovnjakov, ki se ukvarjajo z različnimi proizvodnimi procesi, od mizarstva do 3D-tiska pa tekstilnih praks. Ti ljudje so nam pomagali zasnovati delavnice na vse načine – kateri stroji bodo noter, kako se bodo uporabljali, kakšne bodo delovne poti, kje se bo te stroje nabavilo, koliko stanejo in kako bodo konkretno postavljeni v samih prostorih.«

Ekipi Mete Štular se je zdelo smiselno, da bi v novem Rogu sodelovali tisti, ki delujejo kot samostojni podjetniki, ustvarjalci in raziskovalci, se združujejo v neformalnih skupinah ali pa delujejo v strukturah, ki ne omogočajo dovolj meddisciplinarnega sodelovanja. Proizvodnja v Sloveniji namreč večinoma temelji na majhnih in mikro podjetjih ter posameznikih. Modela skupnih delavnic, v katerih bi si lahko uporabniki delili infrastrukturo, znanja ali delovni prostor, pa še ni. Zato se novi Rog vsaj deloma oblikuje kot nekakšen coworking. RogLab je pilotni projekt, trideset kvadratnih metrov velik kontejner, ki kot simbol potenciala novega Roga na bregu Ljubljanice stoji od leta 2012. Štular poudarja, da so se s pilotnim projektom večletnega prototipiranja participacije uporabnikov uspeli pripraviti na obsežen projekt, kakršen je Center. Vključili naj bi več kot tristo deležnikov in šeststo uporabnikov.

V enakem snovalnem duhu je nastalo tudi pet delovnih skupin, od katerih se vsaka ukvarja s specifičnim vprašanjem upravljanja novega Roga. Predlagane potencialne modele so sproti preverjali s krogom testnih uporabnikov, ugotovitve – z možnostjo nadgradnje – pa so predstavili na mednarodni konferenci Skupni prostori – skupne prihodnosti v Cukrarni pretekli konec tedna. Novi Center se je zavezal, da bo ustvarjene modele implementiral znotraj zakonodajnih zmožnosti, nato pa jih z nadaljnjo uporabo testiral in nadgrajeval.

Karolina Babič, vodja prej omenjene delovne skupine za razvoj krovnega koncepta participativnega upravljanja, prihaja s področja zadružništva in socialne ekonomije. S sodelavcema – strokovnjakom na področju participatornih skupnosti, Maticem Primcem, in članom ekipe inštituta Danes je nov dan, Filipom Dobraničem – so raziskovali po njihovem mnenju premalo razjasnjen in pogosto zlorabljan pojem participatornosti na konkretnem primeru Centra Rog. Babič nam je pojasnila, kako zahteven izziv je participatorno preoblikovanje javnega zavoda:

»Zelo naporno se je pogovarjati o participaciji v javnem zavodu, ker javni zavodi sami po sebi niso participatorne strukture. Ko bodoči uporabniki razmišljajo, kako bodo soupravljali oziroma participirali pri upravljanju javnega zavoda – seveda so okvirji tesni. Participacija uporabnikov je minimalna, že sam pravni okvir je ozek in želja, da bi imeli več vpliva na delovanje institucije, je velika, pričakovanja so visoka in zato je težko najt neko rešitev, ki je znotraj polja zakonodaj, ki določajo javne zavode – in pa željami ljudi. Težko je najti nekaj, kar bo zakonodajnemu okviru primerno, pa tudi nekaj, kar bo izvedljivo v praksi. Vemo, da je treba iskati tudi neko motivacijo in jo v te procese vpeljat.«

V skupini so razvili tri potencialne modele participacije. V prvem bi imeli bodoči uporabniki možnost soodločanja z uvedbo participativnega proračuna. Koncept nam je pojasnil Matic Primc, ki je sicer občinski svetovalec na področju participatornih strategij:

»Participativni proračun je sistem delegirane moči. Znotraj zavoda je to tudi največ, kar se da naredit. Osem stopenj je, ta je sedma. Osma je avtonomija, kar pa v javnem zavodu ni mogoče. Sistem je narejen v precej podobni obliki kot v raznih občinah. Center Rog pa bi bil prvi javni zavod, ki bi izvedel to, da bi v odločanje svojim članom predal nek znesek.«

Bodoči uporabniki bodo tudi del komisij za razpise, na podlagi katerih se bodo razdeljevali prostori, in člani posvetovalnega organa, ki prenaša odzive in nasvete za razvoj k vodstvu. Tako naj bi se vzpostavilo neprekinjeno kroženje odzivov in evalvacij, ki bi skrbelo za visok nivo delovanja Centra. Delovna skupina priznava, da so ideje velikopotezne in jih bo treba še testirati, da pa bodo v veliki meri odvisne od motivacije uporabnikov. Ta se po besedah snovalcev za zdaj zdi velika – preizkusne delavnice naj bi se udeležilo veliko število ljudi različnih profilov, od ustvarjalcev do četrtne skupnosti in tudi bivših uporabnikov.



Pa bodo prebivalci mesta zares dolgoročno motivirani za vključevanje v birokratsko črevesje institucije na dnevni ravni? V odgovor na skrb Primc razloži, da se uspešno lotevajo tudi poenostavljanja pristopnih postopkov. Tak primer je spletni vmesnik, ki ga načeloma uporabljajo občine – odprtokodni sistem, v katerem se izvaja več ali manj vse, od registracije do glasovanja. Drugi uporabniku prijazni pristopni načini, ki so bili določeni do sedaj, so dostopne članarine, primerljive s tistimi v Mestni knjižnici Ljubljana. Te članarine bodo odprle vrata vseh delovnih prostorov, smo pa na novi spletni strani Centra zasledili tudi zanimivo navedbo, ki se glasi, citiramo:

»Če trenutno niste pri denarju, ni panike. Smajli. Sodelujte pri gradnji skupnosti Centra Rog s prostovoljnim delom in z zbiranjem Rog točk pridobite popust pri storitvah.« In nato disclaimer: »Mentor si pridržuje pravico, da sprejme ali zavrne ponudbo prostovoljnega dela.« 

Vodja trenutne delavnice RogLaba, Tomo Per, komentira, da se še živ bog, kaj šele človek, ni zglasil na tovrstno ponudbo. Da pa bo ta ponudba ostala dostopna tudi ob povečanju delavniške kapacitete.

Poleg delavnic bodo v Centru še bolj kurirani prostori, ki bodo v obliki dve- do triletnih rezidenc brezplačno oddani v najem. Štular razloži, da javni zavod uporabniku lahko nekaj ponudi brezplačno, a v zameno zahteva nekaj, kar je mogoče predati družbi. To bodo večletni družbeno koristni projekti, izbrani na razpisih. Center Rog bo delno financirala MOL, kot večina javnih institucij pa bo moral iskati financiranje s pomočjo evropskih sredstev ter javnih in zasebnih razpisov. Del financiranja bo predstavljala tudi oddaja prostorov lokalom in trgovinam. 

Delovno skupino za vključevanje priseljencev in beguncev koordinira Romana Zajec, strokovnjakinja na področju ranljivih skupin in migrantov. Začetno idejo vodstva, da bi skupina eno od petih rezidenc Centra zasnovala izključno za begunce, so člani prestrukturirali v dolgoročnejše reševanje po njihovih besedah bolj perečega problema. Zdelo se jim je namreč pomembno, da se priseljenske skupnosti v Center integrirajo, še preden ta sploh odpre svoja vrata. Priseljence so se odločili vključiti v stalen mentorski program delavniških prostorov. Skupina se je soočala predvsem z izzivom, kako vključiti tako široko in raznoliko skupino, proces nam je Zajec dodatno razložila:

»Najprej je bilo potrebno ugotoviti, kakšne so potrebe znotraj teh skupnosti, v drugem segmentu pa razumeti, kakšen je know-how. Torej njihovo znanje. Zelo smo želeli prepisat to zgodbo, ki pravi, da so begunci in migranti samo ljudje s potrebami, da pa jih ne dojemamo kot nosilce znanja. Znotraj treh skupnosti smo naredili zelo obsežno raziskavo z vprašalniki o potrebah in znanju. Nazaj smo dobili sto petdeset izpolnjenih vprašalnikov, in sedaj imamo znotraj treh skupnosti ‘zmapirane’ potrebe, ki so jih prepoznali vprašani, ter tudi ‘zmapirana’ znanja.«

Po pol leta raziskav možnih sodelovanj so se za zdaj odločili za delo s tremi skupinami. Z južnoameriško in turško priseljensko skupino ter skupino beguncev.

Delovna skupina s kompleksnim imenom Zagovorniški načrt za sistemsko podporo družbeno in okoljsko koristnim projektom s ciljnih področij je pod vodstvom arhitekta Matevža Čelika  snovala rešitev za – po njihovem mnenju – najbolj pereč problem kulturnega dela. Tako je rešitev razložil Čelik:

»Za oblikovanje zagovorniškega načrta smo morali najprej ugotoviti, kaj bi bil njegov zelo konkreten cilj. In ugotovili smo, da bi bila to zagotovitev finančnih podpor ustvarjalcem. To bi bilo tisto bistveno, kar zdaj v sistemu manjka kot nekaj stabilnega in trajnega. Tezo smo poskušali utemeljit z različnimi študijami in analizami, nato pa smo si poskušali predstavljat, kako bi izgledal en razpis, ki bi bil stalno na voljo. Kaj bi ponujal in koliko sredstev bi zanj potrebovali. Pod kakšnimi pogoji bi bila namenjena – ugotoviti smo morali konkretne parametre razpisa, za katerega se bo nato Center Rog aktivno zavzemal in poskušal doseč, da se tako sistemsko financiranje vzpostavi.«

Poleg omenjenih sta delovali še Skupina za zelene površine pod vodstvom Urške Jurman ter skupina Spol, tehnologije in izdelovalništvo, ki jo koordinira Teja Reba, bivša direktorica festivala Mesto žensk in umetniška direktorica neuspele kandidature Ljubljane za Evropsko prestolnico kulture. V tej skupini so strokovnjakinje govorile predvsem o promociji žensk v stroki in ustvarjale modele za enakopravnejšo zasedbo.

Skupnostni koncepti, ki se omenjajo ob pripravah za Center Rog, pa vsaj deloma izvirajo iz avtonomne in samoorganizirane preteklosti prostora. 

Miha Blažič, član Ambasade Rog in Kampanje za bojkot Centra Rog, zgoraj opisane ideje pojasni kot očiten plan B za stavbo, ki je bila v prvih načrtih namenjena komercialnim hotelskim in gostinskim storitvam. Po krizi se je umaknilo veliko potencialnih investitorskih akterjev, zato je MOL svoje načrte prestrukturirala v stoodstotno javno financiran projekt, funkcija pa je po Blažičevem mnenju ostala enaka. Počistiti en del mesta, ga navzven ponovno predstaviti kot dobičkonosnega za investitorje. Blažič v nadaljevanju pojasni, da predlaganih vsebin, četudi dobrih, od negativne funkcije pač ne moremo ločevati:

»Mi temu pravimo rogwashing. Torej vzet čim več idejnih zasnov iz nekdanjega Roga in jih umestit v novi Center, tako da dejansko ne more bit nobenih kritik, iz nobene strani. Češ da je šlo za nekakšno uničenje vitalnih skupnostnih prostorov, prostorov političnega organiziranja. Svojčas  so bile številne kritike, na primer na izgon socialno ranljivih skupin. Na vse to sedaj novi Rog odgovarja s temi kvazi vključujočimi zadevami.«

Da se ideja MOL o Centru Rog spreminja skupaj z družbenimi trendi in pritiski, ni treba posebej poudariti. Blažič dodaja, da brez Avtonomne tovarne Rog in vseh njenih uporabnikov današnje zasnove ne bi bilo:

»Ta program, kot se zdaj kaže – ta zelo progresiven jezik z veliko temi buzzwordi – participacija, feminizem, ekologija in tako naprej. Pred deložacijo Avtonomne tovarne tega ni bilo v programu. Ko pa so se vršili politični pritiski na snovalce novega Centra, se je prilagajala tudi vsebina. Ko se je govorilo o ekološkem vidiku, smo naslednji mesec v glasilu Ljubljana lahko brali, da se dodajajo ekološke vsebine. Šlo je po tem principu. Po sami deložaciji, ko je bil MOL deležen zelo veliko kritik – v tistem momentu pa so praktično celokupno povzel politične in idejne vsebine prejšnjega centra Rog in jih poskušali na tak smešen top down način umestit v svojo novo zasnovo.«

Meta Štular podaja nekoliko drugačno časovnico. Ko se je leta 2010 vključila v nastajanje nove institucije, naj bi bile urbanistične in arhitekturne rešitve območja nekdanje tovarne Rog že končane, prav tako je MOL določila namen uporabe bodočega Centra, ki je kazal predvsem na zasebno rabo. To bi financirali tako imenovani »elitni deležniki« bodočega kulturno-potrošniškega centra. Hkrati so začasni uporabniki prostor že uporabljali kreativno, a po njenem mnenju niso bili zmožni pridobiti podpore javnega mnenja, množice drugih osnovnih deležnikov ali njihovih sosedov. Zato je na območje pripeljala evropsko financiranje projekta Second Chance, katerega tema je bila bojda kulturna revitalizacija degradiranih industrijskih območij v petih mestih srednje Evrope. Razvijanje novega koncepta za Rog so umestili v vrzel med potrebami in načrti MOL ter pričakovanji potencialnih uporabnikov. 

Po besedah Štular se je konec sodelovanja med projektom Second Chance in začasnimi uporabniki Roga zgodil z menjavo generacije začasnih uporabnikov, ki so približno leta 2013 zavrnili koncept začasne uporabe in želeli trajno prevzeti tovarno. Ob tem so zagovarjali načelo, da je tovarno Rog nujno upravljati samostojno proti silam gentrifikacije, komercializacije in turistifikacije. Štular komentira:

»To lahko tudi razumemo – v urbanih okoljih vedno primanjkuje prostora za ustvarjalce. Vedno se borimo za prostor, to so zelo običajni pojavi. Ravno zato smo novi Center Rog zasnovali na takšen način. Da bo to krožna raba prostora, do katere bo imelo dostop čim več uporabnikov.«



Blažič pa meni, da sodelovanje z uporabniki Avtonomne tovarne nikoli ni bilo iskreno.

»Treba je gledat, da se je v Rogu zvrstilo tisoče uporabnikov v šestnajstih letih. In seveda se je vedno našel kakšen v pogovoru z njimi. Ali pa na delavnici, ki jo je organiziral RogLab. In za njih je to pomenilo priložnost, da rečejo, češ ‘aha smo v dialogu; ljudje niso izključeni’. Dejansko pa je šlo, tekom celega procesa, za aktivno zanikanje vsega, kar se je v Rogu zares dogajalo. Kolektive, ki smo tam aktivno delovali, se je tretiralo, kot da ne obstajamo na površju Zemlje.«

Tudi trenutna rešitev ni sprejemljiva za nekdanje uporabnike Avtonomne tovarne, saj ne upošteva predlogov, ki so jih oblikovali leta 2019.  Po tedanjem predlogu uporabnikov naj bi Center deloval avtonomistično. V okviru takrat obstoječih stavb, ki jih je občina ob evikciji v veliki meri že porušila, bi se z minimalnimi posegi poskušalo ohraniti dosedanje delovanje, dobrodošli pa bi bili tudi novi posamezniki, kolektivi in prostori. Uporabniki bi sprejeli tudi razširitev skupščine ali ustanovitev nevtralnega nadzornega organa. Drugi predlog je zagovarjal zadružniško rešitev, skupnostno gradnjo naj bi financirala občina. Glede na to, da dela na gradbišču trenutno tečejo po standardnih postopkih, se je veliko število bivših uporabnikov odločilo za bojkot novih načrtov. V nadaljevanju komentira Blažič.

»Pripravljeni so prevzet posameznike, ki so bolj prilagodljivi, posamezne pobude in vsebine, jih prepakirat. Samo zato, da izgleda, kot da gre za neko kontinuiteto. Kot da se programi in vsebine niso prekinili z deložacijo, ampak tečejo naprej.«

Vprašanje, ali bodo predlagani participativni načini upravljanja uporabnikom omogočili morebitno prisvojitev novega Roga, smo postavili antropologu Rajku Muršiču, ki bojkot tudi sam podpira.

»Seveda obstaja možnost, da neko organizacijo prevzameš, rečeno v nekem neoliberalnem žargonu. Po domače zaskvotaš. Tako je nastal tudi nekdanji KUD France Prešeren. Ena skupina se je odločila sodelovat, dokler niso bili v dejanski večini, in nato so spremenili njen način delovanja. Gledano z enega zelo naivnega in pozitivnega zornega kota: če bi vsi, ki so sodelovali v prejšnjem Rogu, šli v novi Rog – ki bo ravno tako inkluziven. To je pa ena druga zadeva. Kajti stari Rog je deloval na podlagi konsenza, kolikor je to bilo mogoče. Ta novi Rog pa deluje na podlagi prijav.

Moramo le razumet, da je prejšnji ponujal prostor tudi za tiste umetnike, ki so živeli iz rok v usta in so z najbolj minimalnimi sredstvi delali čudeže. Novi Rog tega nikakor ne bo omogočal, ker boš moral imeti vsaj malo zagonskega kulturnega kapitala, da se boš lahko prebil med izvoljence ljudstva. Moral boš tudi obvladat – ne le žargon, temveč tudi pravila igre, ki jih vzpostavljata politika in kapital. In razpisi, na katere se bodo prijavljali – ti preferirajo načine, ki niti ne sodijo v kulturno industrijo, ampak v podjetništvo na področju kulture.«

Participatornost nas tako v možnostih realizacij Roga končno pripelje do koncepta, ki je nastal iz skupnih naporov vseh strani. Danes se bere kot odprt za vse ljudi in vse možnosti. Avtonomna tovarna Rog je za veliko skupino ljudi predstavljala to idejo odprtosti, pa četudi v njej niso neposredno sodelovali. Sedaj se ta odprtost birokratizira in je kot takšna nepovratno izgubljena. Glede same vsebine pa se, roko na srce, vsi težko opredelimo. V nadaljevanju tudi naši sogovorniki. Morda moramo počakati, da se delavnice dejansko napolnijo z njo.

 

Kot je komentiral Matevž Čelik: »se mora Rog kot nova institucija legitimizirati v tem, komu je pravzaprav namenjen. Da bo lahko opravljal neke realne, resnično potrebne storitve in da bo delal na tak način, da bo skupnosti, ki ji je namenjen, res v korist. Tako vidim tudi naše naloge delovnih skupin. Da se institucija kot nov model legitimira in vzpostavi. Gre za možne modele, ki se bodo morali preizkusiti v praksi. Potem jih bo treba tudi popraviti in prilagoditi. Ker kot taki, to niso idealni modeli, s katerimi bi lahko bili vsi takoj zadovoljni. Potrebna bo tudi prilagodljivost.«



V nadaljevanju Rajko Muršič: »Ne zavračam tega, da bi delovala še ena dodatna kulturna institucija tule v Ljubljani. Taka, ki bi ponujala svoje usluge ljudem. To je konec koncev bil tudi namen zasedbe starega Roga. Tu je bil že tako dosežen velik uspeh. Da bo cel ta ogromen prostor namenjen kulturi. To je uspeh zasedbe. To ni zraslo na plečih mestnih oblasti. Ampak to ne more biti isto. In to ni isto v svojem bistvu. To je nekaj drugega. To je volk v ovčji preobleki. 

Sej rabimo volkove in ovce, da ne bo kakšne pomote. Ni pa nobenega razloga, da bi podpirali nekaj, kar se na prvi pogled zdi, da je nekaj, kar ne potrebujemo. Morda pa. Ne vem. Morda pa je to, kar bomo dobili, ravno to, kar potrebujemo. Saj človek ne more zares vedet.«

 

Ter za konec Miha Blažič: »Zdaj bi mi res radi, da se odvije resna, javna diskusija okrog vprašanja: Kako bo lahko taka ustanova zares avtonomna, zares demokratična?« 

 

Oddajo je pripravila Valerija. Lektorirala je Irena. Tehniciral je Jaka. Brala sta Lovro in Mihael.

Kraj dogajanja

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj