Evroskeptična prestolnica kulture

Evroskeptična prestolnica kulture

Oddaja
15. 3. 2020 - 20.00

Posnetek s konca debate 

Zavrteli smo si kratek zvočni izsek s samega konca razgrete javne tribune z naslovom Produkcijski pogoji za kulturo: izziv in dolžnost za Evropsko prestolnico kulture, ki se je v Kinu Šiška odvila 20. februarja. Kot bežno nakaže že posnetek, je javna predstavitev ljubljanske kandidature za naziv EPK 2025 izpostavila problematično navzkrižnost mnenj nekaterih relevantnih akterjev mestnega kulturnega dogajanja, v osrčju nestrinjanja pa so bili seveda ključni kulturni projekti Mestne občine Ljubljana na čelu s prenovo tovarne Rog.

A pojdimo od začetka. Na Radiu Študent smo v preteklih tednih in mesecih že osvetljevali različne vidike kandidatur za naziv Evropske prestolnice kulture 2025, ki si ga bo eno izmed slovenskih mest delilo z enim izmed nemških kandidatov. Na kratko smo vam predstavili vsebino vseh šestih slovenskih mestnih kandidatur, opozarjali na relativno nizek proračun, ki ga bo država namenila projektu, se javljali z Reke, ki skupaj z irskim Galwayem laskavi naziv nosi letos, in nenazadnje v kontekstu priprave prijave kritizirali splošen odnos MOL do avtonomnih politik, kultur in prostorov. Tokratna edicija oddaje Destilator bo tako ob premisleku konceptu »Ljubljana EPK 2025« posegel na nekatera že načeta miselna polja, a se bo pri tem še v večji meri naslanjal na omenjeno predstavitveno javno tribuno ter ob njej premišljeval o ljubljanskem in evropskem odnosu do kulture. 

Ko govorimo o EPK, seveda govorimo o nazivu, ki ga Evropska unija vsako leto nadene dvema mestoma iz držav članic, kar načeloma za ti dve mesti vsaj v tistem letu pomeni veliko količino kulturnih dejavnosti, po možnosti takšnih, ki v sebi nosijo določeno panevropsko dimenzijo. Po eni strani je jasno, da lahko naziv EPK in čas priprave na izvajanje projekta prineseta mestu občutne kulturne, družbene in ekonomske koristi, a kot so z intervencijo ob začetku javne tribune opozorili Rogovci in kot nakazujejo nekatere tuje izkušnje, kljub pritoku 50-ih milijonov evrov z naslova EPK pozitivni učinki na vse meščane niso samoumevni. 

Člani delovne skupine za pripravo kandidature so na javni tribuni uvodoma predstavili nekatere ključne projekte, ki so v tem trenutku nosilni stebri ljubljanske kulturne vizije, pri čemer gre seveda predvsem za investicije, o katerih se je v raznih kontekstih že veliko govorilo in ki se bodo v neki obliki odvile ne glede na uspeh kandidature. Na kratko jih je povzel Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljana:

Izjava

Med omenjenimi projekti se je morda smiselno najprej obrniti k tistemu, o katerem je bilo doslej morda slišati najmanj, torej o t. i. Šiška Hubu, tisti stavbi poleg Kina Šiška, ki je delno že namenjena galerijski dejavnosti. O tem, kakšne načrte imata MOL in Četrtna skupnost Šiška za reorganizacijo Trga prekomorskih brigad v prihodnje, direktor Kina Šiška Simon KardumIzjava

Naslednja večja investicija je prenova Baragovega semenišča, torej poseg v stavbo, ki jo je zasnoval in nedokončano pustil že Plečnik in v kateri zaenkrat še vedno deluje tudi študentski dom Akademski kolegij. O načrtih MOL glede stavbe je govorila Mateja Demšič, vodja Oddelka za kulturo v MOL. 

Izjava

Kot torej razlagajo snovalci ljubljanske kulture politike, se bo s prenovami odprlo precej ustvarjalnega prostora, a se pri tem seveda poraja vprašanje, komu bo ta prostor zares namenjen. Če izhajamo iz primera Roga, se brez dvoma izrisuje slika, s katere bo neistitucionalna, alternativna kultura, kakršna tam živi od leta 2006, v prihodnje z določenimi razpisnimi pogoji vsaj do neke mere izrinjena. MOL daje sicer v primerjavi z drugimi slovenskimi občinami nevladnim organizacijam in kulturnikom v brezplačno rabo občutno večje število prostorov, a kot je potrdila raziskava društva Asociacija, še vedno premalo. Kot je v imenu Asociacije povedal Tadej Meserko, so nevladne organizacije in samostojni umetniki v prostorskem smislu poleg tega precej prekarizirani, saj se morajo pogosto seliti, prostori pa so v veliki meri tudi neprimerni in dotrajani. 

Ker je prijavna knjiga kandidature MOL odprta tudi za širšo javnost, so svoj načrt prenove vanjo spet vpisali tudi Rogovci, a se MOL na predlog ni odzvala. Rogovce je MOL še dodatno razjezila s tem, da je sveže deložiranemu kolektivu Poligon za nadaljnje delovanje ponudila prav prostore znotraj prenovljenega Roga, v čemer vidijo načrt mestnih oblasti, da bi zanetile spor med neodvisnimi kolektivi. Mateja Demšič na tovrstna namigovanja sicer odgovarja, da je za ekipo Poligona že od leta 2011 v mestnih aktih planirana selitev v Rog, in nasploh različnim kolektivom priporoča združevanje, ob tem pa poudarja, da prostorskega razkošja v tem mestu pač ni. Tu je seveda sledil odgovor Rogovcev, da jim dialog z MOL ni zares omogočen, kar najbrž drži, s tem pa se je tudi tokratna intervencija žal težko zdela kajveč kot le simbolna gesta. Nenazadnje pa je ob tem jasno, da je težava avtonomnih prostorov večja od samega odnosa z mestnimi oblastmi, saj lahko poteze slednjih vidimo predvsem kot podaljške mednarodnih silnic gentrifikacije, komodifikacije in privatizacije. O tem je govoril Rogovec Miha Blažič - N’toko

Izjava

Neke vrste podobno izkušnjo kot Rogovci imajo tudi omenjeni umetniki in aktivisti s Tobačne, torej tudi umetniška iniciativa Cirkulacija 2, ki jo je na javni tribuni predstavljal Borut Savski: 

Izjava

Ko pripovedujemo zgodbo Cirkulacije, pa je sicer nujno opozoriti tudi na njen srečni konec. Tej iniciativi je MOL vendarle priskočila na pomoč in jim začasno zagotovila prostore v podhodu Ajdovščina, torej na lokaciji, kjer bo v roku dveh let sicer stal minipleks s šestimi kinodvoranami, kar načeloma seveda pomeni, da je lahko omenjen konec srečen le pogojno oziroma začasno. Hkrati je, kot je razmišljala Eva Matjaž, predstavnica kreativnega centra Poligon, seljenje umetnikov v neugledne podzemne prostore nasploh težko idealna rešitev.

Izjava

Obenem pa je torej tudi ta podzemna rešitev s svojo začasnostjo nakazala predvsem na še en problem, saj so umetniki ves čas podvrženi prekarnim, delnim rešitvam. Borut Savski na primeru Cirkulacije to začasnost sicer razume tudi kot prednost oziroma kot neizogibno delovno okoliščino, ki jo kolektiv pretaka v vsebino svojega dela, a je jasno, da marsikdo težko privzame ta pristop.  O tem še enkrat Eva Matjaž: 

Izjava

Ob obstoječih težavah organizacije prostora ljubljanske neodvisne kulturne produkcije in ob nakazani pluralnosti mnenj je jasno, da bo priprava kakršnega koli skupnega programskega načrta zelo velik izziv. Nina Peče Grilc, bivša direktorica Kinodvora in vodja delovne skupine za pripravo kandidature, v tem kontekstu vendarle poudarja, da so bile pri snovanju vključene razne strani in da planiranje še zdaleč ni zaključeno: 

Izjava

Ko se torej pogovarjamo o ljubljanski kandidaturi za naziv EPK, lahko do smiselnih zaključkov pridemo le, če imamo ves čas v mislih tudi splošno ljubljansko kulturo usmeritev. Tadej Meserko iz Asociacije je v tem kontekstu omenjal pripravo dokumenta, ki se mu pravzaprav zdi pomembnejši.

Izjava

Tisti, ki so glede učinka EPK v Ljubljani črnogledi, v osnovi torej najbrž izhajajo že iz nezaupanja, da bi MOL znala ali želela kakršen koli večji finančni pritok usmerjati v javno dobro. Če smo v oblasteh doslej že videli vzorce avtoritarnega in nedemokratičnega delovanja, bi bilo iluzorno pričakovati, da bo evropski denar te vzorce kakor koli spremenil ali upočasnil. Hkrati pa lahko skepticizem do EPK brez dvoma razumemo tudi na višjem nivoju, torej kot enega izmed obrazov slovenskega evroskepticizma, ki v osnovi najbrž izhaja iz kritik elitizma, netransparentnosti in nedemokratičnosti EU, a je vsaj na področju kulture brez dvoma težko povsem upravičen. Kultura je eno tistih polj, na katerih lahko EU načeloma le usmerja in svetuje, ničesar pa ne more zapovedati. Tudi zato lahko projekt EPK razumemo predvsem kot priložnost, da svojo vlogo v skupnosti nekoliko redefiniramo. Če bomo projekt EPK dojemali kot le še en finančni priliv in pri tem spregledali njegove implikacije za širši projekt evropske integracije, njegovo bistvo najbrž zvodeni. 

Hkrati lahko skozi proces priprave in izvedbe projekta EPK brez dvoma pridobimo boljši vpogled v samo delovanje EU na področju kulture. Nenazadnje se denimo prav letos končuje prvi sedemletni cikel nadnacionalnega programa Ustvarjalna Evropa, ki  z namenom promocije kulture držav članic tudi pri nas podpira ogromno umetnostnega izražanja in v evropski kulturni krajini pušča globoko sled, ki še zdaleč ni le finančna. Kot je na javni tribuni razlagal Simon Kardum iz Kina Šiška, pa bo finančna struktura EU v prihodnji shemi žal nekoliko manj kulturna: 

Izjava

Kot neke vrste zgodnji sklep današnjega Destilatorja moramo torej na primeru kandidature za EPK opozarjati na kompleksen preplet lokalnega, nacionalnega in nadnacionalnega odnosa do alternativne kulture. Ko torej kritiziramo MOL, ker svojo kandidaturo opremlja z abstraktnimi idejami in tipičnimi razpisnimi »buzzwordi«, pri tem morda spregledamo, da je tovrsten pristop v evropskih razpisih skorajda nujen, kar najbrž nekaj pove tudi o sami vsebini, ki jo EU na koncu podpre. Ko se torej spet vprašamo, ali naj si EPK sploh želimo, bodo kritiki trdili, da bi finančni pritok le pospešil škodljive družbene procese, a je to hkrati predpostavka, ob kateri je znotraj tega sistema težko doseči kakršen koli napredek. Gotovo obstajajo mesta, ki z EPK na dolgi rok niso veliko pridobila, po drugi strani pa denimo obstaja tudi sloviti primer Liverpoola, ki je s projektom precej pospešil svoj razvoj in za katerega 85% prebivalcev verjame, da je zaradi EPK postal boljše mesto za življenje. Nujno je sicer opomniti, da je Liverpool izmed dosedanjih nosilcev naziva v projekt tudi največ vložil. 

EPK je gotovo projekt, ki lahko tudi Ljubljano spremeni na bolje, a se je na obravnavani javni tribuni izkazalo, da si mora mesto dotlej razjasniti še nekaj pomembnih točk svojega odnosa z avtonomnim, neodvisnim sektorjem. Za dogodek je bilo načeloma jasno, da ne bo služil soočenju mnenj, temveč le za predstavitev doslej dogovorjenega, a je po sili razmer tokrat prišlo vsaj do poskusa dialoga, ki bi se moral odviti že dolgo pred tem in se bo na tak ali drugačen način moral odvijati tudi v prihodnje.  

O tem, kaj bi pričakovala v primeru ljubljanskega uspeha pri kandidaturi za EPK, Eva Matjaž iz Poligona: 

Izjava

In kako po drugi strani vlogo EPK v Ljubljani vidi občinska predstavnica Mateja Demšič?

Izjava

Ob koncu februarja je že postalo jasno, da se je Ljubljana poleg Nove Gorice, Ptuja in Pirana uvrstila v ožji izbor, končni izbor pa bo znan šele decembra. Kaj se bo dogajalo do takrat, še enkrat Mateja Demšič: 

Izjava

Da pa ne bo imela zadnje besede spet MOL, prisluhnimo še enemu izmed Rogovcev Ratku Stojilkoviću in njegovemu pozivu k akciji:

Izjava

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness