ATARAKSIČNI APARATI DRŽAVE

Mnenje, kolumna ali komentar
komentar
19. 6. 2015 - 16.00

Pred nekaj tedni je bil na spletnih straneh Ministrstva za kulturo objavljen osnutek predloga sprememb Zakona o medijih. Največ pozornosti je pritegnila sprememba 18. člena, ki slednjega dopolnjuje z odstavkom: »Odgovorni urednik odgovarja tudi za vsebino komentarjev in drugega avdiovizualnega materiala bralcev, poslušalcev ali gledalcev. Odgovorni urednik mora oblikovati pravila za izbiro in vključitev komentarjev ter jih javno objaviti na primernem mestu v mediju. Komentar, ki ni v skladu z objavljenimi pravili, mora biti v najkrajšem možnem času umaknjen.«

Nekateri so omenjeni člen zakona že označili za ponovno uvajanje cenzure, kar bi do neke mere lahko tudi držalo, mi pa se bomo ob aktualiziranem problematiziranju spletnega komentiranja spraševali o funkciji slednjih, o prostoru, ki se z njimi razpira, in njegovem izkoriščanju za različne subverzivne prakse. Kar se moramo pri tem najprej vprašati, je, ali bi država resnično želela ponovno vzpostaviti prakso, ki jo je nekoč že ukinila in ob tem ugotovila, da ji ukinitev ne škoduje. Zato bomo skušali pokazati, da bi uvedba cenzure sistemu pravzaprav škodovala, hkrati pa moramo razmisliti o možnosti razdiranja in pervertiranja tega strukturnega mesta.

Za izhodišče bomo vzeli Louisa Althusserja in se spomnili njegove delitve, ki nam govori o represivnih aparatih države in ideoloških aparatih države. Medtem ko prvi skrbijo za državno ideologijo skozi mehanizme inkriminacije in prisile, so drugi veliko bolj subtilni in ponavadi vsaj širši javnosti manj razumljivi. Ideologija se skratka zavleče v različne sisteme, ki prvo afirmirajo na sebilastne načine, vsekakor pa pripomorejo h krepitvi indoktrinacije. Vprašanje, ki bi si ga v tej shemi bilo smiselno zastaviti, je, zakaj pravzaprav ideološki aparati tako mirno opravljajo svojo funkcijo, četudi njihovo vsebino številni prepoznajo kot neustrezno.

K Althusserjevi shemi bi skratka veljalo dodati tretjo skupino državnih aparatov, ki jo bomo delovno imenovali ataraksični aparati države. Kot nam nakazuje beseda ataraksija, gre za nekakšno odsotnost vznemirjenja, kar je moč slediti iz starogrškega tarakhe, kar bi lahko poleg izpostavljenega dvojca prevajali tudi z nemir, neugodje ali nelagodje. Ataraksija je torej odsotnost nemira, kar so pogosto zasledovali epikurejci, neko sorodnost pa je najti tudi v budistični odsotnosti želje. Če smo že v antiki, pa omenimo vsaj še stoike, ki so se bavili s sorodnim izrazom apatheia, ki pomeni odsotnost strasti, želje, čustva ali preprosto odsotnost patosa kot temeljnega gibala.

Kaj bi torej bili ti ataraksični aparati države, ki nekako pripomorejo ali celo temeljno sodelujejo pri funkcioniranju ideoloških in represivnih aparatov države. Gre natanko za mehanizme, ki se tako lepo zgostijo v možnosti komentiranja in katerih temeljna lastnost nam nakazuje na funkcijo izpraznjenosti. Po tem ko se skratka prične prepoznanje ideološke zaslepljenosti, je treba nekaj storiti, ekonomija želje pa predlaga delovanje s kar najmanj vložka, kar se pogosto izlije v preprostem dejanju komuniciranja. Slednje je seveda še toliko lažje, v kolikor je lahko anonimno, ob predpostavki, da bo vseeno imelo svoj efekt, ki pa je v veliki večini zgolj hipotetičen.

Pri tem je zanimivo, da se ataraksični aparati države širijo, in večja kot je njihova učinkovitost, manjša je potreba po delovanju drugih dveh sistemov. Ta učinkovitost je postala tako velika, da celo nekateri ideološki aparati prehajajo med ataraksične. Za izhodišče torej jemljemo neefektivnost spletnega komentiranja ali brezplodnost spletnega foruma kot nezmožnost posnemanja antičnega foruma z dejanskimi neposrednimi učinki. A ta neučinkovitost ni lastna zgolj tovrstnim oblikam, saj sistemi, kot sta medijsko poročanje ali izpostavljanje posameznih vsakodnevnih pa tudi strokovnih razprav, počasi dobivajo sorodno praznost. Slednje je razvidno v dejstvu, da prej izpostavljeni načini komuniciranja ne dosegajo istega učinka, kot so ga recimo še pred nekaj desetletji, zagotovo pa še v začetku prejšnjega stoletja. Skratka pisanje, četudi še tako resno, prehaja zavoljo čiste kvantitete pa tudi drugih vplivov med ataraksične aparate, ne glede na to, ali je vsebinsko v sozvočju ali ne z dominantno ideologijo. Slednje pa nakazuje, da je ta vrsta aparata v veliki meri ključna za učinkovitost ideoloških aparatov.

Želja skratka postaja izpraznjena ne zavoljo dejanja in doseganja objekta želje, pač pa zavoljo čiste iluzije delovanja, ki ni nič drugega kot padec v past kolesja ideologije, podkrepljene z različnimi nivoji. V okviru tega se zdi čudno, da bi se pojavila kakršnakoli cenzura, saj bi slednja močno posegla v strukturo ataraksičnega aparata, ki ne bi opravljal svoje funkcije, kar bi preneslo breme na ideološke aparate in verjetno da v veliki meri tudi na represivne. Vse skupaj se torej zdi nepotrebno. Da se cenzura pravzaprav ne dogaja, je jasno tudi iz tega, da zakonodajalec ne opredeljuje, kaj je sporno delovanje, pač pa zgolj, da morajo uredniki napisati pravila. Četudi so slednja omejena, seveda obstaja realen problem konkretnega nazora, tu je tudi problem z ustavno zagotovljeno pravico do svobode govora in še čim, vse to pa nam jasno kaže, da se poseg v ataraksični aparat držav ne dogaja.

Kljub temu pa si moramo ob razkrivanju tretje skupine aparatov zastaviti še vprašanje, kako nasloviti problem razbijanja tega mehanizma in kako izstopiti iz dimenzije, v katero se potiskamo pogosto povsem prostovoljno. V kolikor se torej znajdemo v tej funkciji, moramo preprosto pograbiti priložnost, ki nam jo ponuja medij, v katerem se nahajamo in ga po lastnih pravilih manipulirati do te mere, da razkrijemo njegovo siceršnjo funkcijo. To pomeni, da sproduciramo obrat, ki pa ne more biti drugega kot artistična intervencija, nekaj kar kreira nova, doslej še neraziskana pravila in kar ravno s svojim prevračanjem potencira povedano. Običajno spremeni pomen in ataraksična funkcija se prične krhati. Kar je očitno pri formi komentiranja, je ravno dialoškost, ki v tem momentu kar kliče k izrabljanju svoje platforme za nekaj, kar bi bilo najbližje dramskemu besedilu. Slednje se s tem ne uprizarja več zgolj njemu običajnih medijih in ni na spletu zgolj ponovljeno, pač pa izkoristi osnovno podstat in se postavi na prepih največjega prometa, na ogled, v veselje in razmislek mimoidočemu spletnemu konzumentu. Tovrsten poseg pa se s tem kaže kot zanimiva točka subverzije in možnost vznikanja nove realnosti.

Avtorji: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.