27. 1. 2023 – 13.30

Dedek gre na divji Jug

Audio file

Film Dedek gre na jug zastavlja mnoga vprašanja.

Audio file
10. 11. 2022 – 18.00
Trije modeli debatirajo o videnem na FSF-ju
Sam sem si ga ogledal v prepričanju, da je scenarij zanj napisal Đuro. Poln je tistih starih, debilnih stereotipov, za katere se zdi, da so edini možni motor slovenske komedije. V tem primeru seveda stereotipov o Bosancih in Ciganih, ki jih zna Đuro že desetletja servirati hvaležni publiki. Saj veste, Fata čistačica, Veso in drugi klišeji Južnjakov, na osnovi katerih so male čefurje, posebno še, če so živeli v krajih, kjer jih ni bilo veliko, neusmiljeno zafrkavali po šolah. Karikature, ki imajo bolj malo stika z dejanskim življenjem. Saj, na drugi strani so vedno nastopali tudi klišeji Slovencev, vendar je bilo razmerje jasno. Slovenci so pretirano preudarni, pretirano intelektualni, pretirano ozaveščeni, Južnjaki so neobremenjeni, neumni, delikventni, ubogi, predvsem pa nezadrti, divji, s čimer osvobajajo svojega Gospodarja lastnih nevroz. Saj razumemo, bila so devetdeseta, nekakšna prvotna akumulacija, osamosvojitev ‒ še vsaka moderna država je rabila svoje etnično čiščenje, pa svoje klišejske Indijance in črnce, da si ga je nekako osmislila in upravičila.

Malo nenavadno je, da je to razmerje ohranjeno še v letu 2023. Ti isti stereotipi. Kdaj smo nazadnje v resničnem življenju videli bosanskega kriminalca Esada z leder jakno, lancem in zobotrebcem? Lahko bi se malo bolj potrudili, no … kakorkoli, v filmu je dovolj sprevračanj pričakovanj – Esadove intelektualne akrobacije, analize kapitalizma, ki jih izvaja Rom, in kvantna fizika romske šlogarice – da bi vse skupaj lahko delovalo subverzivno. Malo težje si osmislimo bumerske forice o gejih, ampak dobro, morda je to, da se o gejih žaljivo šalijo Romi, subverzivno v odnosu do globalne kulturnobojne naracije, ki želi manjšine vedno in povsod prikazati kot čiste žrtve … To bi bilo posebej pomenljivo, če si je vse skupaj zamislil Đuro. Malo sem se zamislil, ko sem bil obveščen, da je tudi scenarij napisal Vínci, kar pa se mi je potem zdelo še bolj subverzivno, tudi ob zavedanju, da je film čisti camp, lepši od denimo žanrsko sorodnega Eurotripa. Dedka si bom še kdaj z veseljem ogledal.

Problem pa nastane pri množični interpretaciji. Na spletu že lahko spremljamo kulturni boj. Na eni strani desničarji, ki jamrajo o balkanizaciji, čefurizaciji, o premalo slovenščine in podobnem. Na drugi razsvetljeni liberali, tudi ustvarjalci, ki jih ozmerjajo s Slovenceljni. Sporno je, da to sploh ni spor o južnjakih, Bosancih, čefurjih, kajti v filmu teh ni, so le njihove karikature, in karikature Romov z njihovo prislovično ljubeznijo do glasbe. Vse manjšine, vključno s homoseksualci, so zvedene na slabo bumersko šalo. Izkoriščene so za spopad med etničnimi slovenskimi desničarji in liberali, ki so to karikaturo tudi ustvarili. Podobno je tudi v književnosti, kjer so, začenši z Vojnovićevim romanom Čefurji raus, vedno prikazovani bodisi kot prîglupi delikventi, bodisi kot žrtve, le celovito osebnost imajo redko. V Sloveniji živeči južnjaki in njihovi potomci pripadamo različnim slojem, subkulturam, etnijam, poklicem in imamo, kot vsi ljudje, najrazličnejše temperamente, kljub temu da morda imamo tudi določene skupne kulturne značilnosti. Te bi lahko zvedli na razliko med mediteranskim in podalpskim kulturnim območjem. V tem zelo splošnem oziru bi nasproti Slovencem v isto skupino lahko skupaj z Bosanci uvrstili tudi Italijane.

Nerazumljivo je pokroviteljstvo tistih kulturnikov in intelektualcev, ki se ves čas trudijo braniti to karikirano podobo čefurja. Kadar je parada ponosa v Sarajevu uspešno izvedena, bosansko prestolnico trepljajo kot otroka. Kadar v Beogradu ni, ga karajo in razglašajo, kako ga morajo razsvetliti. Kritika dogajanj v bližnjih krajih je lahko legitimna, vprašanje pa je, zakaj se Slovenci v zadnjem obdobju postavljajo na nekakšen civilizacijski piedestal in želijo prevzemati breme razsvetljevanja, čeprav je to s perspektive Balkana videti smešno. Tako Sarajevo kot Beograd in Ljubljana so zgodovinska zakotja imperija, a vendarle imata prvi dve mesti nekoliko bogatejšo zgodovino multikulturnosti in urbanosti, v sodobni zgodovini pa sta denimo dajali nobelovce. Nista nekakšni fantazmagorični tabuli rasi. Slovenska kultura pa je svoje opolnomočenje in razmah doživela šele v Jugoslaviji, torej v skupni državi. Vsa razlika, ki se je v nekaterih – in nikakor ne v vseh – pogledih pojavila v zadnjih treh desetletjih, leži v tem, da se je Slovenija ognila uničujoči vojni.

Morda bi bil čas, da se po tridesetih letih znebimo tega kompleksa superiornosti, ki je v svojem bistvu izraz provincialnega občutka manjvrednosti. Pri tem ne bodo pomagali plemeniti divjaki z Juga, h katerim se hodi na zverinske pijanke in mesožerstvo, temveč konkretnejša refleksija. Čas bi bil, da jo v večji meri opravi tudi tako opevana etablirana kultura. Dedek gre na jug morda res potihoma subvertira določene stereotipe, toda morda je čas za nove.

F: A Atlanta

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj