Te dni mineva dvesto let od pričetka ljubljanskega kongresa. Domači viri pravijo, da se je ta začel že 10. januarja 1821, medtem ko tuji začetek postavljajo na 26. januar — a to je bolj tehnično vprašanje. Kolektivno zavedanje lastne zgodovine v Sloveniji je, ko pride do 19. stoletja, ambivalentna reč: po eni strani v primarnem in sekundarnem šolstvu toliko časa porabimo za Ilirske province, bolnika ob Bosporju in podobno, da zgodovine po letu ‘45 tako rekoč ne obravnavamo, po drugi strani pa bi lahko, sploh v sklopu nekega lokalpatriotizma, o ljubljanskem kongresu vedeli precej več.  

Ljubljanski kongres je bil eden izmed kongresov, značilnih za prvo polovico 19. stoletja. Po napoleonskih vojnah so se velike sile, najpomembnejše so bile Velika Britanija, Prusija, Rusija in Avstrijsko cesarstvo, najprej zbrale na dunajskem kongresu, na katerem so skupaj začrtale meje in zakoličile parametre evropske — prek kolonializma pa vsaj do neke mere tudi že svetovne — ureditve. Za Evropo 19. stoletja je značilno, da se velik del meddržavnih političnih procesov namesto dvostransko ureja na konferencah in na tako imenovanih srečanjih na vrhu, torej večstransko, multilateralno. Dunajskemu kongresu v naslednjih letih sledijo štirje kongresi v Aachnu, Opavi, Ljubljani in Veroni, na katerih velike sile soodločajo o problemih evropske politike.

Razlogov za ta proces in razvoj je več — in večinoma so dokaj kompleksni, vendar pa je odločilni dejavnik vseeno francoska revolucija. Kontinentalna evropska politika se je bala liberalcev, ne samo kot zunanje grožnje, kar je Napoleon vsekakor bil, pač pa tudi kot notranje grožnje. Prav na ljubljanskem kongresu so se, denimo, sile odločile, da dovolijo Avstriji vojaško posredovati v Kraljevini dveh Sicilij. V bližini Neaplja so Avstrijci še isto pomlad 1821 potolkli italijanske upornike in na prestol znova posadili Ferdinanda I. 

Na splošno bi 19. stoletje v Evropi lahko označili za mirno stoletje. Vojn je bilo precej manj kot v predhodnih stoletjih, pa tudi ko so bile, so bile kratkotrajnejše. Tudi za ta razvoj je razlogov več — in tudi ti so precej kompleksni. Vendar pa lahko veliko pripišemo temu, da se je prek konferenc in srečanj na vrhu, med katere spada tudi ljubljanski kongres, izoblikovalo ravnotežje moči, ki je vsaj za nekaj časa pomenilo, da vojna strateško ni bila ugodna. Gre seveda za slavni koncert velikih sil. Takšni artikulaciji lepo ustrezajo tudi glavni razlogi za prvo svetovno vojno: počasno umiranje Osmanskega cesarstva je porušilo ravnotežje moči na Balkanu, hkrati pa — v to vprašanje se nimamo časa prepodrobno spuščati — sta združitev Nemčije in Italije tako ali drugače zamajali celotno evropsko ureditev, kar je sčasoma povzročilo blokovsko razdeljevanje in razdor.

Če bi se zares potrudili, bi lahko vsaj na neki način mirno 19. stoletje primerjali z ureditvijo zahodne Evrope po drugi svetovni vojni oziroma tudi večine preostanka stare celine po koncu hladne vojne. Seveda je takšna primerjava izredno groba in ima smisel samo z največje distance, pa vseeno. V obeh primerih je Evropa po obdobju nasilja prešla v obdobje relativnega miru. Obe obdobji hkrati pomenita širitev mednarodnih institucij. Že leta 1816 je bila, recimo, vzpostavljena Osrednja komisija za plovbo po reki Ren, ki deluje še danes, kasneje pa Svetovna poštna zveza in podobno — seveda v tem času nastajajo predvsem bolj tehnične institucije, ki se ukvarjajo z vprašanji nizke politike. 

Tudi povojna zahodna Evropa je prizorišče institucionalne širitve, ki se postopoma strne v Evropsko unijo. Oba projekta imata seveda očitno politično noto. Če je bil koncert velikih sil v svoji srži antiliberalen, je Evropska unija liberalen projekt, ki je v srži ekonomske narave, kar vedno znova razočara vse tiste, ki upajo, da bo Evropska unija reševala okolje ali probleme beguncev.

Ta podobnost je nekoliko večja s trenutne perspektive Slovenije: v drugi polovici letošnjega leta bomo zopet predsedovali Evropski uniji, kar, če smo bolj natančni, seveda pomeni predsedovanje Svetu EU, ki je v sodelovanju z Evropskim parlamentom del zakonodajne oblasti. Če zamižimo na eno oko, gre pri tem za nekakšno vzporednico z ljubljanskim kongresom: pomembne evropske države bodo v Ljubljani odločale o pomembnih evropskih zadevah. Če so pred ljubljanskim kongresom Ljubljančani čistili svoje ulice in pripravljali mesto za obisk tujih delegacij, bomo tudi mi za predsedovanje namenili približno osemdeset milijonov evrov — drag špas, ni kaj.

Dobro vprašanje — na katerega ni tako lahko odgovoriti — je, kaj kongres, ali pa, ko smo že pri tem, predsedovanje, pomeni za mesto. Na ljubljanskem kongresu so sodelovali predvsem tuji delegati, ki bi enako kvalitetno lahko sodelovali tudi kod drugod, čeprav ne gre zanikati historične vrednosti in zanimivosti tega, da so razmeroma pomembni dogovori potekali v Ljubljani. 

Je pa ljubljanski kongres nedvomno zaznamoval mesto s povsem urbanističnega vidika, o čemer deloma pričajo že sama imena trgov in cest — toda vemo tudi, da so se v pripravi na kongres pokrivali jarki mestne kanalizacije, po drugi strani pa se je zaradi kongresa zamujalo z deli na Barju in v strugi Ljubljanice. Gostje so po pričevanjih v mestu pustili poštene denarje, pa tudi odlikovanja, nagrade in podobno. Z urbanističnega vidika torej ni povsem jasno, kako vrednotiti učinke gostovanja veljakov v Ljubljani. Vsekakor je bilo s kongresom povezano veliko več prestiža in ceremonialnega pompa kot s predsedovanjem EU, sploh v koronskem času, čeprav velja izpeljava predsedovanja v očeh aktualne politične garniture za prestižno odliko. 

Večina — to si upam trditi — predsedovanja, razen v novicah, ne bo zares opazila, med drugim zato, ker bo večina fizičnega dogajanja na Brdu. Poslušalcem pa le predlagam, da pomislite na ljubljanski kongres in se naslednjič, ko se boste sprehajali po Kongresnem trgu, spomnite, da so pred dvesto leti tu Avstrijci dobili dovoljenje vesoljne Evrope, da gredo lahko namahat Italijane, no, neapeljske upornike pač — kar se, čeprav se je v preteklosti pogosteje primerilo, tudi ne zgodi več prav vsak dan.