Pretekli konec tedna so na Dnevnikovem spletnem portalu objavili članek o seksizmu v Tovarni Rog, čeprav grafit pravzaprav ne sodi v kompleks Tovarne. Eden od članov kolektiva 1107 je nasprejal grafit, ki je upodabljal nago žensko telo od zadaj, s poudarjeno zadnjico, oblečeno v tangice. Ne vidi se je v obraz, vidimo pa tudi del njene desne dojke. Dekle kleči na kolenih in spreja grafit. To videč je menda članica nekega drugega kolektiva pod bandero zavedne feministke čezenj nasprejala: “Rog brez seksizma!”

Poglejmo dogajanje podrobneje; začenši z dejstvom, da grafit pravzaprav ni narisan na nobeno od sten Tovarne Rog, ampak gre za povsem – tako imenovani – “illegal wall”. Že samo sprejanje na tovrstne nezakonite stene po eni strani pomeni upor proti sistemu in oblasti, saj gre za kriminalno dejavnost, tudi po slovenski zakonodaji. Zato je še pomembneje upoštevati tudi nenapisana pravila, ki zapovedujejo, da zgolj napis čez sicer umetelen grafit izjavlja nespoštovanje do avtorja grafita in grafita kot umetniškega akta samega. Da o estetiki oziroma estetikah na tem mestu raje ne izgubljamo besed.

Nadalje se posvetimo vsebini grafita, ki je bila prav tako sporna kot kasnejše dejanje. Tudi nevajeno oko lahko zazna, da grafit nage ženske vseeno lahko ima mnoge negativne konotacije. Golo žensko telo ni problematizirano kot tako, problem se pojavi, ko je objektificirano, kot ga lahko razumemo tudi v tem primeru. Glavna naloga te podobe je zadovoljevanje mimoidočega očesa s pomočjo pretirano poudarjenih erotičnih delov ženskega telesa, ki več kot telo tudi ni. Njena glava je na primer le skupek las, ki jih vidimo od zadaj. Namesto subjekta ženska na grafitu tako postane objekt, kar ji odvzema človeškost in jo postavlja na raven stenske preproge, ki služi le vizualnemu onaniranju.

Tu pa se problem pravzaprav šele začne. Recimo da grafitar ni deklarirani seksist. Kar je še huje, je to, da gre verjetno za povsem podzavestno reprodukcijo normativov obstoječe kulture skozi prizmo umetnosti. Proces, o katerem je govoril in pisal že Walter Benjamin. Poenostavljeno rečeno gre za vtis podob, ki jih prejmemo iz okolice, v katero smo inkulturirani. Ob asimilaciji v določeno družbeno skupino namreč sprejemamo tudi bombardiranje z informacijami, v našem primeru tudi s strani popkulture in porno industrije. Na podlagi tega se ustvari neka navidezna in splošno sprejeta normalnost, ki jo ponotranjimo in iz katere se tvorijo stereotipi. Ko je grafitar te stereotipe potvoril, je reproduciral obstoječe družbeno stanje, s tem pa mu dodal težo legitimitete in povzročil nadaljnjo reprodukcijo te podobe v družbi.

Četudi je podoba grafita tehnično narejena v karikaturističnem slogu, za katerega je značilno pretiravanje tudi ali predvsem zaradi komičnosti, na njej ni zaznati humorja, ampak prej hvalnico tovrstni ženski lepoti. Ker ta v resničnosti ne obstaja brez dodatnih posegov plastične kirurgije, gre torej lahko tudi za hvalnico nenaravnemu ženskemu telesu, kar je zagotovo zmotilo mlado aktivistko.

Rešitev avtorja prvotnega grafita, da čez oboje nariše mišičastega moškega, je prav tako seksistična kot ženska podoba pred tem. Seksizem moramo razumeti tudi v trenutno obstoječem grafitu. Nenaravna podoba moškega s preveč poudarjenimi mišicami, ki naj bi predstavljal ideal, gre pravzaprav po poti prejšnje podobe ženskega telesa. Seksizem gre namreč razumeti v obe smeri, ne glede na spol “izvajalca”. Glede na samo genezo trenutnega grafita pa je podoba morda še toliko bolj sporna, če je avtor s to podobo želel pokazati svojo moč s prikazom fizične moči moškega na grafitu. Ker smo izjemno podoben grafit mišičnjaka lahko že opazili nad plažo v Trnovem, pa interpretacija ostaja še bolj odprta. Z grafitom moškega je tako avtor lahko poskusil neuspešno prekriti seksistično podobo ženskega telesa; lahko se ji je namerno zoperstavil; lahko pa je zgolj dupliciral grafit, ki ga je enkrat že izrisal. Slednja možnost je v tem primeru problematična tudi z vidika pojavljanja več takšnih podob pretirano mišičastih moških po Ljubljani.

Pri tem težko za katerega od grafitov rečemo, da ima v sebi presežno vrednost, ki ni zgolj estetska. Ravno zaradi odprtih možnosti delovanja na ilegalnih prostorih grafitiranja bi od avtorja lahko pričakovali kakšno bolj kvalitetno in zahtevnejšo pojavno formo, ki ne bi zgolj odsevala obstoječega družbenega stanja. Vseeno pa je podoba ženske in moškega dober odsev trenutnega časa, v katerem se upor skozi grafit morda lahko gradi tudi s samo banalizacijo, ki pa jo je težko kvalitetno in direktno prikazati z narisanim. Je pa avtorju v primeru narisanega moškega to gotovo uspelo bolj očitno, ker je tudi sama podoba bolj pretirano strukturirana.

Najboljše pri samem dogodku je ponovno opozorilo na seksistični diskurz v družbi. Odziv avtorja, ki je preko ene seksistične podobe narisal drugo, je lahko dober primer tega, kako globoko zakoreninjen je ta problem v družbi. Grafično in moralno nesprejemljiv dizajnerski dodatek mlade aktivistke pa je prav tako neprimeren odziv na umetniško delo, ko bi bilo lahko nestrinjanje izvedeno manj nasilno in morebiti manj ikonoklastično.

Najboljše, kar je lahko družbi prinesel vsak od omenjenih grafitov, je ponovno odpiranje platforme za pogovor o seksizmu. Upamo lahko le, da bo debata tokrat potekla na bolj diplomatski in višji pogovorni ravni, kot je do sedaj. Zaradi nasilnega uničenja prvotnega grafita je namreč mladenka povzročila samo še večji porast sovraštva do tako imenovanega feminizma. Že hiter pogled v popkulturo, na internet ali – nenazadnje – na ulice Ljubljane nam kaže odpor do tega gibanja, ki ga večina niti ne razume pravilno. Pravi feminizem je namreč daleč od feminacizma, kot mu nepoučeni radi rečejo na internetu ob trapastih kvazifeminističnih posnetkih, ki se vrtijo na nivoju s telefonom posnetih fotografij mačk, ki se igrajo z mehurčki. Fotografijam mačk namreč tudi ne rečemo biološka študija.

Problematika, ki se verjetno v pogovorih večine še vedno žal vije okoli črno-belega gledanja, kdo je imel bolj prav, je pravzaprav večplasten problem, ki zahteva dolgotrajne in dolgoročne rešitve. Gospodična je vseeno na napačen način opozorila na problem, ki najverjetneje v resnici ni bil prevprašan pred izvedbo, ker se – zaradi priučenosti normativom – zdi povsem normalen, čeprav to ni. Kar ga, da ne bo pomote, tudi ne opravičuje. Prihodnost, vsaj ljubljanskih ulic, bo morda zaradi tega ekscesa zdaj še lepša, ker se bodo tovrstne debate lahko še pojavile, da ne bodo samevale zgolj na Filozofski fakulteti ali na FDV-ju. Pa tudi tam je moč opaziti, da predvsem pri večjem delu moške populacije omenjenih fakultet v veliki meri manjka kakršnakoli senzibilnost do perečega problema seksizma.

Suma summarum: svetla prihodnost na koncu tunela nas lahko pričaka le, ko si bomo lastne napake lahko priznali in namesto nasilnih odzivov vodili intelektualno debato, če se za pripadnike tega kroga načeloma že imamo – ali pač – imajo. In pa seveda k debati enakovredno pripustili vse stranke. Prav tako pa ne smemo pozabiti, da bo tudi feminizem vedno pomembna stopnica do enakopravne družbe in da bi mu morali pustiti, da pomaga legalnim zakonom, da postanejo v družbi enkrat in za vselej tudi legitimni.