Fantasti

Fantasti

Mnenje, kolumna ali komentar
2. 10. 2019 - 13.00

»[A] v čemer bil je pravi genij,

kar je obvladoval do dna

in mu bilo je že odmlada

težava, muka in naslada,

kar vleklo ga je dan na dan, 

ko bil je v lenost zakopan – 

bilo je koprnenje nežno«

(A. S. Puškin, Jevgenij Onjegin)

Naše mesto in dežela, s katero je obdano, sta že dolgo goličava. Praznina družbe brez podrasti, v kateri iz nižjih atmosferskih plasti, kjer se vlačita megla in nizka oblačnost malomeščanskega svetovnega nazora, pade človek naravnost v sončavo novotlakovanega trga – tam se pred sabo in soncem ni moč zateči nikamor drugam kot v kafiče, ki se plesnivo razraščajo z robov trgov in ulic. Ta sicer moderna votloba je dediščina naših krajev, obenem tiste mrakobne podrastne džungelske puščobnosti provincializma, kjer ni nobene poti, pa tudi ne one radostne praznine ruševin, iz katerih je bilo mogoče tlakovati svetlo bodočnost. Človeku, ki ga je to ali ono v življenju navdalo z idealističnim zanosom in prezirom do mehkega objema meglenih dopoldnevov, v duši od obojega ostaja samo čisto ploskovit, točkovit brezrazsežni svet. 

Fantasti so ljudstvo, ki prebiva na teh puščobnih in dolgočasnih krajih. Zavoljo enoličnosti njihovega bivališča – vsako gibanje, njegovi smer in sila so stvar naključja in nič ne draži čutov na tej poti ‒ se to obubožano ljudstvo ukvarja z urarskimi posli na svojih brezsvetnih dušah. Tistih nekaj kolesc, vzmeti in vzvodov, ki jih je moč odkriti v preprostem kartezičnem duhovnem stroju, je njihov edini posel.

Sicer so fantasti prav lična parazitska druščina, sestavljena povečini iz študentov, rednih, večnih in faliranih, kulturnikov in prekarnih delavcev, pa aktivistov in drugih brezdelnežev. Od ene do druge označbe je razlika – v mislih, besedah in dejanjih – tako majhna, da je to resnično egalitarna bratovščina, združena po plesnivih robovih snažnih in razločnih urbanističnih projektov, pod neusmiljenim nebesom mirno tekočega časa, z nesmiselnostjo svojih podjetij in neusmiljenim očitkom lenobe nad glavo. 

To so skratka ljudje, ki nimajo ničesar – pa vsega preveč. Ljudje z razgreto domišljijo, ki se ne zavedajo niti svoje zmožnosti niti svojih meja in ne vedo, kam s svojo mladostjo, svojimi telesi in lastno svobodo. In govorijo … iz svojega meha-telesa, ki neutrudno izdihuje besedišče praznega upa, zasledujoč do izčrpanosti vsako še tako nevredno misel in še tako majhen dražljaj. Čemu? Da bi se morebiti posrečila in proizvedla vsaj drobna drobčkena klica nove intenzivnosti; ex nihilo pojavila na praznem trgu kakšna fantastična domislica, ki bo, upajo, uspela svet okoli sebe nekako spraviti s sabo v sklad.

Dvoje jim je zato potrebno: nikoli umolkniti in nič storiti. Kakor hitro bi se namreč zavezali kakšnemu dejanju, bi ne bilo več vse mogoče. Toda za obstoj fantastične duše je nujno potrebno, da je vse mogoče in nič res. Zato fantast venomer planira, načrtuje, zbira, pretresa, toda vse za to potrošene besede so čisto naključen nanos njegovega ventrilokvizma, peščina glasov, s katerimi si daje obliko, od katerih pa se kot vztrajni ritem ohranjata edinole »mi« in »bi«: mi-bi, mi-bi, mi-bi. Med tema besedama, ki sta vsa fantastova bit in kri, v kateri polaga vse svoje upanje, si fantast izumlja zaposlitve. Svoje neproduktivno življenje podvrže imperativu prazne produkcije: izumljanje potrebe za krinko želji po smeri in oviri na tem trgu, kjer ni ničesar, vrednega poželenja, nobenega prizadevanja, ki bi se splačalo, in nobenega nasprotnika, ki bi sprejel izziv. Projekt, manifest, performans in protest so grešno in umrljivo meso fantastovega sveta. Toda nasprotnik in življenje sta pred njim na varnem skrita v prezirani megli jutranjih ur, ko se delavni malomeščan odpravlja v službo, in mirnih večerih vsakdanjega spanca. A vsakdanjost – ta je fantastu nevzdržna. Soočen z banalnostjo življenja, je brez besede. Kar je in je bilo, je onkraj njegovih moči in mu je neznano.

Toda! Ne bodimo krivični! To so vendarle ljudje, ki so zavrgli obljubo tega sveta in so se zapisali višjim rečem: prijateljstvu, umetnosti, teoriji. Da, toda ker so razočarani, ne premorejo zvestobe prijatelju – venomer so izdajalci prijateljev za interes. Ciniki! Ne morejo govoriti brez izgovora, ne morejo živeti brez upravičenja: brezdelno posedanje postane hitro neskončna vrsta sestankov, od katerih vstajajo ob slabi luči, kakor občinski možje, drug drugemu priznavajoč, da so z urami razprave opravili veliko delo. Mar bi, kakor Majakovski, povabili edinega svojega zaveznika – Sonce – na čaj.

Toda, koga med njimi bi Sonce poslušalo tožiti o njegovi mali dušici in njenih zobničkih, tožbe, slabo skrite za vetrcem podjetnih besed? Ne, ne, je že bolje, da ostanejo med sebi enakimi, ti brezposelni birokrati!

Skratka, teh ljudi je na pretek in ni jih težko srečati, vendar niso moda, prej nesrečni met tiste zloglasne kocke, za katero vedno znova upamo, da s sveta ne bo spravila naključja, pa vsakič znova izkaže svojo usodnost. Morebiti je pač res, da ne znajo igrati. Ne smemo jih torej zamenjati s posebneži ali liki. V nasprotju z njimi, ki jih občudujejo in jim odpuščajo, so pod svojo razcapanostjo nekoliko suhoparni. Njihove pojave – izraz bede tistih filozofij, ki so se v obupu obrnile k izčrpanemu, rekoč, da bodo njegove kreature zemljo podedovale –, pa so se, ko je prišel njihov čas, izkazale za zakrinkane borne idealiste. Takšnega človeka, novi rod nihilista in odvečnika, torej srečamo vedno znova nasproti sebe sedečega v kafiču – kar nas prav nič ne veseli, saj moramo podvomiti o lastnem položaju na kavarniškem stolu, in če človek dvomi, se hitro ujame med kolesca in zaklope duševnega ustroja. Ta rod se širi: kdor ne ve, kam bi se v našem mestu del, se je gotovo znašel pridružen tej druščini.

Ali zapitek se plača in Sonce vzide znova nad trgom, kjer nas je zapustilo prejšnji večer, svet vztraja, fantasti gremo spat.

 

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

dolgovezno kvasenje pa nič ne vzide.Pravzaprav slobovidno in začuda fantazno v nesmiselnost...

starega prfoksa, starih avtoritet, posodobi se malo no...

novega, a v renici starega nakladanja v prazno...

A ne? Toti marketing, pa toti neoliberalizzzel, pa toti podjetniki, pa tota podjetnost, pa toti kapital, pa toti kapitalizem, pa toto pospravljanje, pa toto brezdelje, pa toto govorjenje, pa toto gledanje, pa tota narava, pa toto Sonce, pa tota igra, pa toti tihi glasek, pa tota Mladina, pa tota, totasta, totalna, totototaa. Nas je zjebala. Kul tekst.

Aja pa valda. Potrošne besede. A ne? Pozabil sorči.

Izhodišče je nično zato je vse brezvezno, ne ponuja alternative nima poimenovanj skratka zame drk in praznina za vaju pa globina . Mrtvi mrtvim ...

Izhodišče je nično zato je vse brezvezno, ne ponuja alternative nima poimenovanj skratka zame drk in praznina za vaju pa globina . Mrtvi mrtvim ...

Ima en malček poimenovanj. Ni sedaj spet tako slabo, ampak hitro zaide potem v to "dost stvari je brezveznih" mode. Na koncu res da hitro izpade kot plavanje mrtvaka. Tanatos bi bil srečen. Nevem. Jst skromno predlagam vsaj en klin pr naslednjem pisanju, kjer os niso ravno astrološke karakteristike ljudi.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness