Geji in obične pederčine

Geji in obične pederčine

Mnenje, kolumna ali komentar
1. 8. 2016 - 13.00

Preteklo je že nekaj časa, odkar smo lahko izvedeli, da je JAK zavrnil financiranje tradicionalnega literarnega večera književnosti LGBT v ŠKUC-u. V tako imenovani utemeljitvi zavrnitve smo lahko razbrali močno pomanjkanje okusa, ki se kaže v nerazumevanju osnovnih potez značaja, namena in dinamike manjšinskih praks. Tako komisija ni dospela do tavtološkosti dejstva, da na literarnih večerih, namenjenih manjšinski književnosti, nastopajo avtorice in avtorji te manjšinske književnosti, da je njihov namen simbolna reprodukcija te književnosti na interni ravni, kar je potem šele pogoj, da lahko stopa v kontakt s preostankom književnosti, kar predstavlja specifičen tip dinamike med internim in preostalim delom scene. Predstavljamo si, kako bi naša komisija ravnala v primeru, denimo, večera afroameriške književnosti, če bi načrtovala financiranje programa na Columbia University. Takšen večer bi zavrnila na podlagi utemeljitve, da temnopolti piske in pisci s skupnimi javnimi predavanji izražajo ekskluziven odnos do belih pisk in piscev in to bi bil škandal verjetno svetovnih razsežnosti. V Ljubljani je to precej v skladu z normo.

Kako je to mogoče? Obstaja več poti razlag, sam pa bi rad poudaril predvsem en dejavnik. Namreč, kljub neokusnosti tako imenovane utemeljitve tu ne gre za klasično homofobijo. Homofobija tu ni neki a priori. Polje in posledično JAK te bodo imeli zelo radi, če si “južnjak”, lezbijka, gej, črnec in tako dalje – s teboj se bodo radi kitili v znak svoje tako imenovane odprtosti. Vendar moraš pred tem izpolniti dva pogoja; prvič, moraš pisati tako, kot pišejo oni, torej pisati malomeščansko književnost, prepredeno z lokalno posebnimi tumorji, in, drugič, pristati moraš na njihove shady načine simbolne in ekonomske reprodukcije. Skratka, biti moraš del Družine.

V nasprotnem primeru se lahko odprtost sprevrže v ekstremno zaprtost. Svojega novega položaja verjetno ne boš izvedel iz nobene deklaracije, temveč načina, kako s tabo ravnajo ali kako o tebi govorijo med malomeščanskimi rituali. Iz načina tako imenovane utemeljitve lahko ŠKUC jasno razbere, kam spada.

Osredotočimo se zdaj na tisti moment ustrezanja merilom nekega tipa pisanja. Tu bom obravnaval primer romana Braneta Mozetiča z naslovom Objemi norosti, ki sem ga nedavno tudi recenziral. Še bolj nedavno pa ga je za Koridor recenziral tudi Jaka Smerkolj. Njegova recenzija je v glavnem sestavljena iz sodb o tem, kako Objemi norosti ne spadajo v manire pisanja in, posledično, življenja naše Družine: “Tako specifično branje namreč ne omogoča vdora v širši krog bralcev, ki bi bil za to temo še kako potreben.” Gej mora pisati na določen način, če naj bo njegovo pisanje posvečeno. Kje smo ta tip ekskluzivnosti že videli? Aja, v tako imenovani utemeljitvi JAK-a.

Tale odstavek najbolje povzema problem: “Prisotnost LGBTQ likov v literaturi je vsekakor dobrodošla, saj so ti med manj zastopanimi, kar seveda velja za vse družbene manjšine. Problem Objemov norosti je, da homoseksualni liki v knjigi niso razdelani in jih definira prav spolna usmerjenost. Laično in stereotipno prikazovanje predstavnikov družbenih manjšin ne pripomore k boljši percepciji le-teh v širši javnosti. Pripomore le k večji zastopanosti v literaturi, ki brez dodane vrednosti nima nikakršnega učinka. Mozetič v svojih likih sicer nakaže globlje psihološke zasnove, a jih nikoli ne problematizira ali vsaj celostno razčleni. Posledično liki delujejo izjemno plitki, konflikti med njimi pa ne pripomorejo k večji napetosti zgodbe.”

Liki po Smerkolju nimajo razdelane psihologije, kar v skladu z opazovanjem kriterijev slovenskih kritikov interpretiram kot očitek, da v romanu ni prisotna specifična emocionalna dinamika, ki zaznamuje malomeščansko prozo, ki obravnavajo nuklearno družinsko življenje – saj veste, nekdo je žalosten, ker so ga starši permisivno vzgajali, ker je nekdo od staršev varal drugega starša, ker je uporniški najstnik in podobno. Ne potencirati svojih srednjerazrednih družinskih dinamik v univerzalno tematiko navadno pomeni biti deležen oznak, kot so plitek, dolgočasen, zatežen in podobno. To, kar Smerkolj označi kot plitko, pa je ključna subverzivna poteza romana; ko se Mozetič v njem izogne psihologizaciji in medosebno dinamiko povzdigne na neko površino socialne formacije, kjer se začnejo zarisovati kompleksni politični odnosi med kategorijami norih, migrantov, sužnjev, bogatašev in homoseksualcev, prispeva k posebni kompleksnosti, pronicljivosti dela, ki se s tem izogne okvirjem edine prave reprezentacije homoseksualnosti, po kateri kliče Smerkolj; reprezentaciji, sprejemljivi za “širšo javnost”, s čimer je verjetno mišljena literarna družina, ker slovenskih malomeščanskih romanov (kakor načeloma tudi drugih tipov romanov) širša javnost ne bere in v tej sodbi verjetno zasede vlogo fiktivnega podaljška te družine.

Dokaj podobne očitke lahko najdemo tudi v recenziji Tine Vrščaj, ki jo je napisala za Delo. Drugih kritik, razen tiste, ki jo je napisala Gabriela Babnik za MMC, nisem zasledil (mogoče so bile objavljene v literarnih revijah, ki jih večinoma ne berem). Imamo resen problem. Kritika ne zna slediti dinamični književnosti, ne zna brati njenih namigov, je okorna, vse to zato, ker je aintiintelektualna. In nima – okusa. V tem je zelo podobna JAK-ovi komisiji. Vsi ti posamezni elementi: prireditve, komisije, denar, kritika, književnost, odnos do manjšin - so podrejeni neki posebni logiki, ki sem jo večkrat obdeloval, logiki Družine. Glavni kriterij je, ali si z nami ali nisi z nami. JAK tu niti ni glavni problem, ker predstavlja institucijo, ki v zadnjem koraku samo izvrši tisto, kar se v omenjeni ne-dinamiki naplete že prej.

Z nami - gej, ne z nami - obična pederčina.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Konkretna izjava, če je kdo zamudil:

http://torekobpetih.si/odprtina/skuc-izjave-jak-so-homofobne-in-diskrimi...

Citiramo: »GLBT branja odpirajo prostor / … / vendar se zdi, da ostajajo vse preveč ekskluzivno zaprta v lasten krog GLBT populacije.« – Če pustimo ob strani dejstvo, da se branja odvijajo na javnih prostorih in so javno promovirana, torej dostopna za celotno populacijo, se sprašujemo, ali nimajo pravice do javnih sredstev, tudi če bi bila resnično zaprta »v lasten krog GLBT populacije«? Je tako ta populacija glede na večinsko pri JAKu torej diskriminirana?

In drugi citat: »Na branjih nastopajo vidna imena domače in tuje GLBT literature, ni pa dialoga z drugače usmerjenimi ustvarjalci.« 

Bral Koširja v Mladini o tem ... vprašanja ki se ob tem porajajo so sledeča:
1. A lahko JAK sploh zavrne tovrstno produkcijo? in če, kako, da bo sprejemljiva in ne označena za "homofobijo"?
2. Če je sprejem tega projekta apriorističen, ker gre za manjšinsko občutljivo polje, kako le-ta nastopa napram ostalim prijaviteljem katerih projekt ne more biti aprioristično sprejet.

Ne vem, kakšen bi bil odziv javnosti, ampak po mojem osebnem mnenju ga lahko zavrne na podlagi notranje in ne zunanje kritike. V tem primeru je šlo za zunanji kritiko, ki je poleg tega še vulgarna in izraža homofobno dinamiko.

Predlagam, da se v tem primeru osredotočimo naprej na to, preusmerjanje teme je po mojem brez smisla, saj ni zanj nobenega dokaza, ampak je utemeljeno na dveh čistih (in protislovnih) špekulacijah, ki jih je mogoče z lahkoto ovreči:

- da je zavrnitev financiranja večerov utemeljena na oceni kakovosti dela, kar ni, ker je utemeljena na očitku ekskluzivnosti

- da bi v primeru, ko bi bila utemeljena na oceni kakovosti, to bilo s strani (dela) javnosti tudi prepoznano kot homofobno, česar ne moreš utemeljit, ker se to ni zgodilo

Skratka, nerelevantno za temo, šikanira obravnavo dejansko obstoječega problema z neutemeljenimi pomisleki.

 

Tri vprašanja nikakor niso šikaniranje! ... zakaj takšna občutljivost?

Kot kaže nima smisla komentirati na teh straneh, tudi dobrovoljno in konstruktivno ne, saj je vsak dvom o vašem mnenju označen kot nekaj izrazito negativnega.

lp in trajni odsluh.

Vprašanja so šikaniranje tematike zato, ker določen problem relativizirajo z neutemeljenimi pomisleki; s tem, ko realnosti nekega problema, na katerega ne odgovarjajo, sopostavljajo neobstoječi problem (ali pa katerega obstoj je vsaj neutemeljen), želijo relativizirati značaj izhodiščnega problema, ne da bi se ga sploh dotaknila. Z drugimi besedami se temu lahko reče spam (sicer intelektualni) in kot tak ne more biti razumljen kot konstruktiven, temveč samo kot destruktiven. Sama dobra volja pa pri tem ni bistvena.

Tudi destruktivnost bi bila vsekakor dobrodošla, če bi bila produktivna, tako pa ni, ker pač samo preusmerja obravnavo problema brez smiselne utemeljitve.

Lp

Pa saj bi človek vprašal katerega leta smo, ampak ker nimam zgodovinskega spomina niti ne vem, če so bile literarne debate na slovenskem sploh kdaj na tako objestno anti-intelektualni in za-male-pare-pogoltni ravni kot so zaradi teh Vaših trapastih intervencij danes.

Če se bo to Vaše blebetanje še naprej slišalo kot relevanten del diskurza o literaturi na slovenskem, potem ne bo druge kot da javno financiranje književnosti povsem ukinemo pa potem trgu tožite zakaj je v njegovem interesu, da financira neke združbe ljudi, ki so si na čelo pač nalepili neko isto nalepko. Literatura je literatura pa če jo napiše gej ženska ali strejt kovinostrugar. V javnem interesu je ustvarjanje pogojev za dobro literaturo, ne pa slepo financiranje literature, ki je reprezentativna za segment populacije, samo zato, ker je pač reprezentativna – če ta segment nima kupne moči, da bi jo financiral sam, je pač očitno niti ne rabi ali noče; piscev, ki od linije »vedno bom kokodajsal v smer sovražnika« nikoli ne odstopajo niti za ped, pa glede vprašanj literarne kakovosti itak na žalost nihče ne more jemati resno. Mogoče je Mozetičev roman dober, mogoče pa ima samo to srečo, da se je v odnosu do mašinerije javnega denarja pač v nekem trenutku znašel v isti luknji kot kritik.

Dosta više?

To sem mislil napisat že v naprej, a si nisme želel že takoj zamejiti pričakovanj glede potencialnih odzivov. Ta vaš je žal predvidljiv, zato bom to, kar sem nameraval napisati takoj, napisal zdaj:

Osebno nimam nobenih težav s financiranjem JAK-a, niti kot avtor niti kot urednik. Nikoli nisem kandidiral za kakšno štipendijo na JAK-u, niti v kakšni drugi slovenski instituciji.

Vrnimo se zdaj k tekstu, pri čemer se mi zdi, da vaš komentar ob mojem odgovoru izgubi svojo utemeljitev:

"Pa saj bi človek vprašal katerega leta smo, ampak ker nimam zgodovinskega spomina niti ne vem, če so bile literarne debate na slovenskem sploh kdaj na tako objestno anti-intelektualne"

Lahko na podlagi samega teksta utemeljite, kaj je na njem antiintelektualnega? Občutek imam, da sodite v kategorijo bralcev, ki kot intelektualno dejavnost razumejo na eni strani predkonceptno "sanjarjenje" o književnosti (zvezano z nezmožnostjo narediti iz literature objekt, parazitiranje na literarnem tekstu s spontanimi "ideološkimi" kriteriji), ki je večinska praksa "kritike", ki za svoje institucionalno dopolnilo ob lastni neavtonomnosti potrebuje vztrajanje v določenih reprezentacijah, to je v določenem tipu manir, ki jih opisujem, ki preprečujejo javni spopad (medtem, ko se spopad dogaja izven javnosti).

"literatura je literatura pa če jo napiše gej ženska ali strejt kovinostrugar. V javnem interesu je ustvarjanje pogojev za dobro literaturo, ne pa slepo financiranje literature, ki je reprezentativna za segment populacije, samo zato, ker je pač reprezentativna"

V utemeljitvi ni naveden kriterij kvalitete, temveč ekskluzivnosti omenjenega večera. Torej se nanaša ravno na vprašanje identitete, ki ga vi tu zavračate; mislim, da bi bilo dosledno z vašim pisanjem prevpraševanje politike, ki stoji v "utemeljitvi." Tu ste v protislovju s samim / samo sabo.

"Če se bo to Vaše blebetanje še naprej slišalo kot relevanten del diskurza o literaturi na slovenskem, potem ne bo druge kot da javno financiranje književnosti povsem ukinemo pa potem trgu tožite zakaj je v njegovem interesu, da financira neke združbe ljudi, ki so si na čelo pač nalepili neko isto nalepko"

Tudi tukaj ste v protislovju s samim seboj, ko zagovarjate prosti trg, obenem pa - če prav razumem - tudi ravnanje institucije JAK, ki regulira trg in sploh obstaja zato, da literaturi ne bi bilo treba iti na trg.

Malo bolj se potrudite, ker vaš komentar nima smisla

 

Vaše označevanje mnenj nekega upravnega organa se prav tako lahko razume kot neutemeljeni pomislek in šikaniranje, kratkomalo.
Lahko se brez težav strinjamo z mnenjem javnega organa, ki pravi, da je dotična zadeva preozko usmerjena in nepomembna za javno produkcijo. Brez težav.

Kaj je homofobnega v suhi dikciji odločbe, ne razumem. Poda kvalitativno in kvantitativno mnenje in na podlagi njega sankcijo. Podobno dela tudi za heteroseksualce. No fuzz.

Vi reducirate negativno odločbo javnega organa na "homofobijo", kar pa je v očeh drugih, povsem "neutemeljen pomislek" in "šikaniranje" javnega organa.

In vse to ob dejstvu, da "je na predlog strokovne komisije sicer podprla festival Živa književnost" (Košir).

Namesto zdravega razuma sodba na sodbo. Podn.

»... kaj je na njem antiintelektualnega? Občutek imam, da ...«

Ja, to kar povzame zadevo.

Utemeljite, prosim. A to, da imam "občutek" v komentarju, pomeni, da je izhodiščni tekst antiintelektualen? Nimata občutka, da gre za dve različni besedili? Poleg tega, a je občutek a priori aintiintelektualen? Glede na to, da niste utemeljili antiintelektualnosti izhodiščnega teksta, in da niste upoštevali osnovnih pravil sklepanja, da odgovarjate v enovrstičnicah, lahko imam ob takem aintiintelektualnem pristopu predvsem občutek; težko si oblikujem kakšno pravo stališče.

Prosim torej za utemeljitev, da lahko stopiva v nek nivo debate, in se morebiti kaj od vas naučim.

Morda pa je samo homofobija pretirana oznaka. Se pravi: JAK jim očita, da je Živa književnost zaprta v nek lasten krog (sam ocenjujem, da gre za zelo dostopen dogodek na vsebinski ravni ... da o tem, da se javno izvaja niti ne govorim). Ta sodba po mojem predvsem izhaja iz tega, da je pač pri zadevi v ospredju vprašanje lgbtq in da morda to ni zanimivo za širšo populacijo, je pa po defaultu zanimivo za lgbtq.

Ne vidim v čem je problem, da je to vprašanje v ospredju. Gre pač za neko emancipatorno delovanje, tudi to bi se naj podpiralo z javnim denarjem, ker seveda manjšine ne bo podpirala večina. In logično je, da bodo na samih dogodkih prednjačili pripadniki ali zagovorniki lgbtq skupnosti iz zgoraj navedenih razlogov in ker se njih to tudi najbolj tiče.

Neko nerazumevanje tovrstnega delovanja je torej videti pri JAK-u, ki bi naj po definiciji podpiral nekaj kar se samo ne more, ostalo se bo že plačalo v skladu s prostim trgom ... JAK bi torej naj podprl nekaj kar je hkrati deficitarno in se jim hkrati zdi bistveno podpret zaradi nekega umetniškega, emancipatornega ali kakršnegakoli že potenciala.

Zakaj je izostal ravno ta primer, ki je skoraj edini, ki v ospredje postavlja tovrstna vprašanja (in ga JAK lahko financira)? A ne bi v resnici moral dobit neke bonus točke zaradi svoje ekskluzivnosti? Zdi se kot neko ravnanje po prostem trgu, ki pač samo na sebi izključi take dogodke. Pa ne ker bi zdaj bili v JAK-u neki "jaki" homofobi, ampak ker kaže, da nimajo senzibilitete za to problematiko. Torej gre za nek "višji" interes, ki avtomatsko izključi lgbtq in je tako recimo kvečjemu latentno homofoben (nekako z Žižkom o tistem kako je včasih najhujše nasilje, če ne narediš ničesar).

In v tem primeru je bistveno dodat, da zdaj pišem kakor, da gre dejansko gre za nekakšno "literaturo pedrov in lezbač" kot bi mogoče kdo rad razumel. Ampak to je najpogosteje samo nek motiv, neko "dogajalno okolje", ki pač razkriva še vse kaj drugega. Pisanja Mozetiča ali Suzane Tratnik (če sem naj mainstream) pač ne moremo tako odpravit, gre za bistvene tekste tudi mimo vseh spolnih in identitetnih itd. vprašanj.

Ampak to je malenkost, članek se mi zdi dober. Oz. zdi se mi, da opozori na nekaj bistvenih momentov.

Izpostavljam kolumno Suzane Tratnik, ki je bila objavljena v Lezbomaniji 4. junija: http://radiostudent.si/družba/lezbomanija/karneval (preskoči na 52:30)

Menim, da lahko pojasni, zakaj pri tej zadevi ne gre za nevtralno sodbo o vsebini, ki bi lahko bila aplicirana tudi na kakršenkoli drug projekt.

Pa morda še to.

Kriterij, zaradi katerega je projekt bil zavrnjen, je predvsem splošni javni interes, ki ga ta zaradi svoje manjšinske zamejitve ne more izpolnjevati (vsaj ne na neposreden način). In čeprav bi se lahko zagovarjalo, kako so tovrstni projekti kljub omejenemu dometu le v interesu širše javnosti, se mi zdi to nesmiselno. Problem je v samam kriteriju, ki predstavlja osrednji del koncepcije državne kulture in posledično kulturne politike, ki je osnovana na nekakšnem principu utilitaristične računice, kjer bodo zaradi omejenega budgeta za kulturo resursi vselej rezervirani le za projekte, ki nagovarjajo večino. LGBTQ+ pisanje tako ne bo v polni meri izključeno, saj bo na vsebinski ravni do neke mere vselej nagovarjal splošno javnost (specifično v tem aspektu, ko je zvedeno na reprezentacijsko funckijo, s katero je splošni slovenski javnosti omogočen vpogled v življenje Drugega), bo pa zatrt vselej ko bo ta vsebina omejena na samo skupnost, katere izraz je. Kar pomeni, da onemogoča dostop te skupnosti do aktivnega kulturnega udejstvovanja v polni meri. Seveda je ta shematizacija precej groba in gotovo so mehanizmi, ki naj bi preprečevali tovrstne učinke, toda so žal zgolj kozmetični popravki principa, ki je zgrešen na neki splošnejši ravni. Do podobne zagate je namreč prišlo nedavno tudi v zadevi ROG, kjer se je tudi s strani zagovornikov avtonomnega prostora (in ne le občinekse kulturne politke) pojavilo prepričanje, da je ROG potrebno zagovarjati skozi prizmo širšega javnega interesa, ga zagovarjati kot prostor, ki je v interesu vseh občanov in širše državljanov, izpostavljati njegove širše politične konsekvence, čeprav na račun mistifikacije Roga (se s tem podalo v pozicijo nekakšnega simbolnega izpolnjevanja še neobstoječega občinskega razpisa) in posledično popolnoma prezrlo Rog kot avtonomni prostor specifičnih (in v določenih primerih prav tako manjšinskih) skupin, ki terjajo drugačen princip vrednotenja. Boj se je tako že od začetka bil popolnoma v skladu s kriteriji občine, kjer je edino vprašanje bilo, ali občina dosledno sledi lastnim načelom. Ta primer kaže, da ni le dogodke temveč tudi avtonomne prostore, ki so v manjšinskem interesu, popolnoma nemogoče zagovarjati napram tovrstnim koncepcijam kulture in kulturne politike.

Dobra poanta.

Sam se sicer sprašujem, koliko je vprašanje občega interesa sploh prisotno in koliko v tej igri utilitarizem res nastopa; mar gre res za birokrate, ki kot racionalni subjekti sedijo v komisijah z nekakšno računico v mislih ali gre za ljudi, ki so vpeti v reprodukcijo nekega polja, katerega primarna funkcija med drugimi polji je "ideološka"? V tem primeru, ko utlitaristični pristop izključimo, in potem izključimo še predpostavko o racionalnosti komisije, jo lahko vpnemo v neko precejšnjo neavtonomnost v odnosu do preostanak polja v obliki pisanja knjig z določeno "ideološko" konotacijo, druženja, pisanja kolumen itd. itd.

Zdi se mi, da sta si najini stališči precej različni; ti izpeljuješ svoj pogled iz predpostavke o racionalnosti komisije, jaz pa iz predpostavke o njeni iracionalnosti. Mogoče je zadeva nekje vmes.

Strinjam se s tvojo kritiko zagovora ROG-a, bi pa povedal, da v tem primeru zagovor "obče" vrednosti ROG-a po mojem ne gre nujno mimo vztrajanja pri njegovi partikularnosti; lahko rečemo, da je ROG ravno zaradi svoje partikularnosti, h katerim lahko po potrebi napletemo tudi mitične prvine, zakaj pa ne, nekaj, kar ima neko občo veljavo, ki jo sicer njegovi nasprotniki, v svoje slabo, morda ne morejo videti. Ta moment, kjer se zdi, da se ROG overinterpretira, je mogoče lahko tudi produktiven in ima v sebi resnico.

Glede splošnega interesa sem imel v mislih bolj princip, ki je uveden 'racionalno', toda je zdaj tako samoumeven in zakoreninjen v splošno koncepcijo kulture in njenega mesta v državi, da proizvaja neko aracionalno logiko, ki presega odločitve posameznih akterjev (kot tudi to specifično komisijo). Potrebna bi bila splošna rekonceptualizacija kulture, s katero bi se otreseli teh univerzalističnih tendenc, sicer bodo tovrstni primeri vselej odvisni od trenutne ‘občutljivosti’ ali ‘neobčutljivosti’ posameznih članov komisije za takšne ali drugčane ‘problematike’ - kar pa mi ne deluje ravno kot zanesljiv model kulturne politike.

Kar pa se tiče Roga, razumem in se strinjam. Tovrsten pristop ni nujno neproduktiven. Zdi pa se mi, da zasenči neke bolj zanimive potenciale, ki jih ta prostor ima in dejansko sam po sebi že izvršuje. Oziroma še drugače, z drugačnim pristopom bi se lahko doseglo več kot zgolj ubranilo Rog (čeprav prav tako razumem, da je slednje bilo primarnega pomena) - morda naredilo korak ravno v smeri zgoraj omenjene rekonceptualizacije (v smeri kulture, ki ne bi bila več razumljena zgolj v službi države).

Vsekakor. Dragocen vidik, za katerega res še nisem zasledil, da bi bil kje posebej razdelan oz. sploh vzet v obravnavo.

Ko praviš, da so zdaj nekatere prakse odvisne od "razumevanja" posameznih članov žirije, to verjetno implicira tudi, da so odvisne od njihovega "nerazumevanja"; verjetno sem ta vidik obdeloval (in sicer ne kot nek zavestni moment).

Je pa tudi res, da se v situaciji, kakršna je, stvar posebnih / manjšinskih projektov, precej povezana tudi z nekaterimi arbitrarnimi odločitvami glede ostalih projektov, za katere se zdi, da so plod neke simbolno-ekonomske dinamike, zato mi je to najprej padlo na pamet; v tem primeru lahko utilitaristični kriterij enkrat nastopa kot nekaj odločilnega, v drugem primeru pa se ga morda opusti. Občutek imam, da politika v teh primerih ni izdelana, je v celoti odvisna od dnevnih muh in se obrača po različnih principih.

 

Če sem prav razbral, je ŠKUC prijavil več projektov in samo enega ni dobil financiranega. Javni razpisi imajo, sploh če gre za večletno financiranje, za enega od kriterijev največkrat dostopnost. Tako so seveda izgubili točke, ker se po dostopnosti ne morejo primerjati s knjižnim sejmom, bralno značko, Vilenico, Dnevi knjige … JAK pa lahko podpre samo omejeno število projektov.
Velika verjetnost je, da bi denar dobili, če bi se prijavili na pravi razpis za projekte.

Tkole se na koncu izrodi GLFLML aktivizem. Fehtanje za denar in poudarjanje lastnega hendikepa, na račun širše javne razprave o vseh drugih vrstah diskriminacije.

Muanis - a si sposoben napisat članek o politično-finančni diskriminaciji na podlagi 23. člena ZPolS?

Pa da vidimo artikulacijo tvoje senzibilitete.

p.s. kdaj bo financirana domoljubna literatura?

Po Vramcu je sedaj izšel še Šanda. Je slovenska zgodovina manj vredna od gejev in pederčin?

http://www.hervardi.com/novice.php

Blaž, ne gre za 'fehtanje za dnar'. Razpisi so prevladujoč (oziroma edini) način financiranja kulturnih projektov in prijava na razpis je zgolj to: prijava na razpis. Hkrati ni problem to, da projekt ni prejel financiranja, temveč obrazložitev komisije, ki kot takšne ne bi mogli aplicirati na dogodek, ki ne bi bil lgbtq+ zaznamovan. Torej gre za diskriminacijo in oviranje dostopa do javnih resursov namenjenih tovrstnim dejavnostim in ne za preprosto zavrnitev projekta.

Hkrati ne gre za poudarjanje lastnega hendikepa. Sploh ne gre za handikap. To je fantazma, ki jo sam projiciraš na lgbtq+ skupnost. Gre za zahtevo po lastnem prostoru, po kulturnem udejstvovanju, ki bi bilo enakovredno (toda ne enako, se pravi vključujoč kutlurne razlike) temu ostalih državljanov.

Homofobična butalska incestna pijanska golazen!

Muanise,otišo si u p**ku milu materinu......Jeb*la te derpad.....

D.O. "Hkrati ne gre za poudarjanje lastnega hendikepa. Sploh ne gre za handikap. To je fantazma, ki jo sam projiciraš na lgbtq+ skupnost. Gre za zahtevo po lastnem prostoru, po kulturnem udejstvovanju, ki bi bilo enakovredno (toda ne enako, se pravi vključujoč kutlurne razlike) temu ostalih državljanov."

V istem odstavku zavračaš očitke zapostalvjenosti in drugačnosti lgtb skupnosti, v naslednjem dahu pa poveš da želijo ustvariti svoj umetniški prostor, kar meni osebno ni enakovrednost. Še vedno se želijo s svojo drugačnostjo oddaliti od družbe. Torej se želijo razlikovati od družbe in ostalih ljudi? Kot je bilo že miljonkat povedano, naj bodo drugačni v postelji in privatnem življenju, v javnosti pa naj nas ne pumpajo s svojimi spolnimi ideologijami. Če trenutna družba za večina ljudi funkcjonira, naj taka tudi ostane.

"Torej gre za diskriminacijo in oviranje dostopa do javnih resursov namenjenih tovrstnim dejavnostim in ne za preprosto zavrnitev projekta."

Celotni porojekt je dobil 8000€, kar je nemajhen denar. JAK ni podprl le omenjenega branja, ker je - navkljub odprtosti - omejeno na preozek segment populacije.

Vsem, ki smo kdarkoli prijavljali projekte je ta argument poznan, nič novega. Kolikor ga sovražimo, je s kančkom (konstruktivne) samokritike mnogokrat tudi upravičen.

Dejstvo da gre za branje marginalne literature karakterizirane s spolnim predznakom ne more opravičevati apriorističen sprejem projekta.

Pričakovati t.i. "notranjo oceno" kot podlago za pozitivno ali negativno odločbo je povsem nerealno, saj predvideva popolno poznavanje del literarne scene in njihovih avtorjev ter jih mora posledično tudi vrednotiti. Slednje je po svoji naravi arbitrarno in podvrženo povsem ne-objektivnim merilom literarne estetike. Zaradi tega je objektivna "notranja ocena" nemogoča, projekt pa podvržen "zunanji oceni" v obliki kvantifikacije in kvalifikacije v numeričnem, merljivem, kazalcu.

A je to prav? Ne, vendar tipično za državno upravo.
A je to homofobija? Ne.
A je to diskriminacija? Ne, nič bolj kot do ostalih neuspelih prijav na JAK.
A se problem v dikciji tega in ostalih člankov reducira na homofobijo in diskriminacijo? Ja.

"Pričakovati t.i. "notranjo oceno" kot podlago za pozitivno ali negativno odločbo je povsem nerealno, saj predvideva popolno poznavanje del literarne scene in njihovih avtorjev ter jih mora posledično tudi vrednotiti. Slednje je po svoji naravi arbitrarno in podvrženo povsem ne-objektivnim merilom literarne estetike."

Osnovni način delovanja JAK-ove komisije je vrednotenje na podlagi ne-objektivnih meril "literarne estetike."

Na drugi strani pa merilo segmenta populacije, do akterega neka prireditev dostopa, ni nič manj ne-objektivno, saj se mora najprej sploh vzpostaviti kot merilo, preden pride do kvantifikacije po tem merilu. To pa je proces delovanja "ideoloških silnic" (marilo dostopa do širše populacije je merilo tako imenovanega neoliberalizma) in bojev.

Skratka, nič naravnega in objektivnega. Formulacija, pri kateri se homoseksulce poziva, da naj se družijo s heteroseksualci oz. da naj na svoje večere lgbt književnosti vključujejo heteroseksualce, je pa vsekakor homofobna. Predlagam, da si še enkrat natančno prebereš tak imenovano utemeljitev in ne govoriš zgolj na podlagi neke splošne ocene, predvidevam da o tem, kaj je politično korektno in kaj ne (upiranje politični korektnosti je vzpostavilo nove, še bolj rigorozme norme politične korektnosti). Morda ni mišljena homofobno (kar na nek način pravim tudi jaz), je pa vsekakor izjemno neumno napisana, napisana je homofobno.

JAK je pa nasploh ena najbolj idotskih institucij, kar si jih lahko človek zamisli; ravno zaradi delovanja na podlagi omenjenih meril literarne estetike, ki je pri nas na nivoju 19. stoletja in kot taka izjemno groba (še enkrat, nimam nobenih problemov z JAK-om, ki me redno financira, in kar se s tem morda, samo morda, prekinja), da ne govorimo seveda o večkrat dokazovanih in po mojem uspešno dokazanih klientelnih povezavah.

"Osnovni način delovanja JAK-ove komisije je vrednotenje na podlagi ne-objektivnih meril "literarne estetike.""
Mogoče pri drugih projektih. Zavrnitev tega je temeljila na dejansko kvantitativnem izrazu (obiskanost) kar je hkrati kvalitativna lastnost dogodka (seveda ne vsebine).

Kvantifikacija je objektivno merilo. A je kot takšno poudarjeno že prej, kot merodajnost pri razpisu, je pa drugo vprašanje. Samega razpisa priznam nisem bral, le rezultate.

"... je pa vsekakor homofobna."
Zelo rad bi prebral prijavo, saj bi le tako videl kako so prijavitelji ubesedili ta segment razpisa, če sploh. Brez tega - prijavnega teksta - je namreč nemogoče soditi, ali je ta izjava resnično homofobna, saj beremo le "odziv" na tekst, ne pa samega "teksta", ie. beremo recenzijo. Meni se per se ne zdi takšna. Ne izraža fobije pred homoseksualci, temveč le - se strinjam, nerodno in "spotakljivo - kliče po mogoče manjši ekskluzivnosti tega dogodka, kar pa je v okviru razpisa razumljivo.

"še bolj rigorozne norme politične korektnosti"
Ja, in tega me je strah. To je "1984", "1933", "Erdogan", "Stalin" ipd karikature s katerimi se z lahkoto sprovocira neukega in naivnega, ne da bi razumel sploh kaj pomeni in zakaj se jih uporablja. Sem privrženec Hitcha, razsvetljencev, enciklopedistov, ikonoklastov, nič ni prepovedano, nič ni nesprejemljivo, resnica ne pozna teh kategorij, te kategorije so del nedoletnosti. Je nekdo ožaljen? pač si je izbral problem, njegova izbira. Ožaljeni so bili skozi čas resnično vsi, ki so postavljali, vzdrževali ali verjeli v neke (prazne) ideološke zgradbe.

"je pa vsekakor izjemno neumno napisana"
Ja, je. Bravo. Se strinjam absolutno. Neumnost je pa ja resnična dobrina in več kot očitno tudi kapital v časih neoliberalnega kapitalizma. A je zaradi tega tudi vse ostalo napisano zgoraj? Imho ne.

"JAK je pa nasploh ena najbolj idotskih institucij, kar si jih lahko človek zamisli"
Delal minimalno z njimi. Smešen denar, preveč birokracije. Nisem z beletristike, denar za svoje projekte dobim iz drugih virov. Ja, bi se dalo strinjat.
Vendar to mnenje ni dovolj. Negativnih mnenj mrgoli. Smiselno je pričakovati le konstruktivne predloge, kako bi se JAK lahko prestrukturiral v organizacijo, ki bi bila bližje avtorju in vsemu kar pride zdraven. V idejnih meglah debate se vse zdi mogoče, ko pa moraš te ideje zapisat v obliki zakona, akta, pravilnika, pa se meglica razblini, in končaš tam kot tvoj predhodnik, z dobrim namenom a z izjemno slabo izvedbo ... zgodba vsake utopije, zgodba 20. stoletja ...

"Kvantifikacija je objektivno merilo."

Drži, vendar ni tako objektivno kje je uporabimo in kaj utemeljuje; zgradba meril, ki jo kvantifikacija podpira ali ne, je vzpostavljena že prej, na ideološkem terenu. To so tudi problemi v sodobni psihologiji, sociologiji in ekonomiji; nekaj je kvantificirano, vendar ti rezultati nimajo napovedne moči ali pa se ne dotikajo problema v vsej njegovi širini. Podobno je tudi tukaj. Zakaj bi število poslušalcev odločalo o obstoju večera manjšinske književnosti je po mojem vprašanje, ki ga moramo prej rešiti.

Drugače, kar se tiče odgovora in estetskih meril, je v njem razvidno, da komisija upošteva tudi to in pripoznava neko uglednost (ki je po mojem tu zvezana z estetsko vrednostjo) avtorjev, je pa res, da je ta za njih sekundarna, kar se sklada s tvojim prepričanjem.

"Zelo rad bi prebral prijavo, saj bi le tako videl kako so prijavitelji ubesedili ta segment razpisa, če sploh. Brez tega - prijavnega teksta - je namreč nemogoče soditi, ali je ta izjava resnično homofobna, saj beremo le "odziv" na tekst, ne pa samega "teksta", ie. beremo recenzijo. Meni se per se ne zdi takšna. Ne izraža fobije pred homoseksualci, temveč le - se strinjam, nerodno in "spotakljivo - kliče po mogoče manjši ekskluzivnosti tega dogodka, kar pa je v okviru razpisa razumljivo"

Se strinjam, da bi bilo dobro imeti še prijavo. Mislim pa, da je mogoče nekatere izpelajve izpeljati tudi zgolj iz odgovora ... Izraz "homofobija" je po mojem slab, je pa fajn, da osbtaja nek izraz za take pojave. Problem je, da kliče po manjši ekskluzivnosti, čeprav večer ni ekskluziven; na njega so vabljeni vsi poslušalci, je pa v skladu z nekimi standardi logike in manjšinskih praks, da ne večeru manjšinske književnosti nastopajo samo ti avtorice in avtorje; to je tudi njen osnovni namen, ki kot tak po mojem ne more biti prevprašan, ne da zagrešimo hudo napako v sklepanju in stopimo v okvire absurdnega.

"Ja, in tega me je strah. To je "1984", "1933", "Erdogan", "Stalin" ipd karikature s katerimi se z lahkoto sprovocira neukega in naivnega, ne da bi razumel sploh kaj pomeni in zakaj se jih uporablja. Sem privrženec Hitcha, razsvetljencev, enciklopedistov, ikonoklastov, nič ni prepovedano, nič ni nesprejemljivo, resnica ne pozna teh kategorij, te kategorije so del nedoletnosti. Je nekdo ožaljen? pač si je izbral problem, njegova izbira. Ožaljeni so bili skozi čas resnično vsi, ki so postavljali, vzdrževali ali verjeli v neke (prazne) ideološke zgradbe."

Že, jaz tudi. Nikoli ne nasprotujem "ikonoklazmu", dokler se mi ne zdi, da je ta predvsem samemu sebi namen in zato manipulira z informacijami. Jaz recimo nikoli nisem zagovarjal politične korektnosti, celo boril sem se proti njej v okviru interpretacij islama in člankov o beguncih, pa si mi ravno to očital. Želiš sesuti islam? Izvoli! Želiš sesuti privilegiranje homoseksualcev v neki insitutuciji? Izvoli! Zagotovo lahko najdeš primere. Samo bodi pri tem v skladu z dejstvi, koncepti itd. Pogosto se mi zdi, da se imperativ ugovora politični korektnosti uporablja za to, da se izvorno politično korektnost nadomesti z nečim enako slabim; če po izvorni politični korektnost recimo ne moreš kritizirat temnopoltega, ne glede na to, kaj stori, zdaj ne moreš kritizirati rasista, če je rasističen (ne pravim, da si to ti), ker boš takoj obtožen politične korektnosit, naivnega liberalizma itd. O tem nameravam napisat članek. Pridi pol komentirat, zna biti zanimiva debata.

"Vendar to mnenje ni dovolj. Negativnih mnenj mrgoli. Smiselno je pričakovati le konstruktivne predloge, kako bi se JAK lahko prestrukturiral v organizacijo, ki bi bila bližje avtorju in vsemu kar pride zdraven. V idejnih meglah debate se vse zdi mogoče, ko pa moraš te ideje zapisat v obliki zakona, akta, pravilnika, pa se meglica razblini, in končaš tam kot tvoj predhodnik, z dobrim namenom a z izjemno slabo izvedbo ... zgodba vsake utopije, zgodba 20. stoletja ..."

Moje mnenje je, da takšna institucija sploh ni potrebna, in da je izšla iz zasebnih interesov. Torej jaz bi JAK sploh ukinil in vrnil financiranje knjig pod okrilje ministrstva. IMO tona manj birokracije, prostora za shady igre in pravne oporečnosti.
 

"na ideološkem terenu".
Je res, vendar kaj obstaja izven ideološkega terena? Če se poslužim meni neljube fraze, po Žižku in Lacanu, je ideologija podzavestno stukturiranje sveta, ergo nič ne uide, od najine debate do JAKa in njegovih kriterijev.

V kvantifikacijo smo se umaknili zaradi njene dozadevne popolnosti in absolutnosti dokazani v nezmotljivosti naravoslovja, in seveda je tudi ta odločitev produkt ideologije. In seveda se nam bojo čez 100, 200 let smejali, na bistveno manjši kopenski površini zemlje sicer ... zelo merljivo.

"Zakaj bi število poslušalcev odločalo o obstoju večera manjšinske književnosti je po mojem vprašanje".
No, dejstvo je, da ne odloča o obstoju, odloča zgolj o porabi proračunskega denarja za njegovo podporo, kar sta dve različni stanji. In kot dobro vemo pa imamo o smotrnosti porabe javnega denarja v 2 miljonski državi 6 miljone mnenj. ...

"je pa fajn, da osbtaja nek izraz za take pojave"
Seveda, meje našega sveta so meje našega jezika. Sam izraza za prav to obnašanje ne poznam, kot sem prikazal zgoraj, menim, da "homofobija" ni prav izraz, in vidim da se strinjava.
Družba je polna negativnih pojavov proti istospolno usmerjenim, pravilno je, da pravilne besede uporabljamo za pravilne pojave; prepogosta uporaba na mejnih primerih razvodeni njihovo pomensko moč. Ko besede gubijo moč, pa bledi svet.

"celo boril sem se proti njej v okviru interpretacij islama in člankov o beguncih, pa si mi ravno to očital"
Tvojih prispevkov o islamu na žalost nisem bral, o beguncih pa se spomnem le "a la Videmšek". Tako se ne spomnem, da bi ti očital politično korektno v teh dveh primerih. Mogoče je bil kdo drug pod mojim nickom.
Islam kritizirati ... ja Krekarja na Norveškem, Choudarija v Londonu, Jeseniške norce, salafite in wahabite, vsekakor. A vendar je islam veliko več kot zbor teh spolno retardiranih norcev iz 7. stoletja.
Vse kar lahko islamu rečem je, da ima veliko premalo notranje moči za reformiranje v vero, ki bi odgovarjala na težave časa v katerem živimo, v veliko škodo ljudi, ki verjamejo v njegov resnice. Inherentno totalitarna interpretacija te vere ustreza tako nosilcem kron bližnjega vzhoda kakor njihovim partnerjem čez lužo, naši duhovščini pa se usta slinijo po dobrih starih časih ... A vendar so med njimi ljudje, ki zelo jasno vidijo resnico. Ibrahim Al-Buleihi je lep primer, o njemu ali njemu podobnim pa zahodni mediji seveda molčijo:
https://www.youtube.com/watch?v=MZrXpHh96B4
https://www.youtube.com/watch?v=-uNtZYOg2NY

... naj iz notranjosti kritizira on, jaz imam premalo izkušenj.

V mojem razumevanju moraš kritizirati rasista ker je rasist, fundamentalista ker je fundamentalist, belca-rumenca-rdečca-črnca če uporablja barvo kože kot supremacistični argument, vernika ali nevernika če vzpostavljata tiranijo svoje ideologije ... vse; in nič ni prepovedano, če se drži nekih meril razumne debate in dialoga z "dejstvi".

Pridem.

"Moje mnenje je, da takšna institucija sploh ni potrebna, in da je izšla iz zasebnih interesov."
Ne poznam ozadja. Vem pa kaj predstavlja v svojem narodotvorju (zelo 19. stoletje ja) knjiga slovenskemu umu. Mogoči bi bilo boljše pod MOLom, resnično pa si ne vem predstavljati kako naj dela. Gotovo imamo nekakšne prakse iz tujine, ki bi lahko bile primerne in merodajne.

@ SPACE IS THE PLACE: hvala za linke! 

Nadaljujemo debato drugje.

 

----------

drugače: Krašovec mi je posredoval zelo zanimiv članek s poanto o filmu Love, ki je sorodna moji poanti o Mozetičevem romanu, kjer sentimentalnost nastopa kot novo patriarhalno sredstvo: http://mariecalloway.tumblr.com/post/143882738141/the-male-sentimental

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.