Začnimo patetično: ljudstvo je vstalo. Približno 10 tisoč posameznikov naj bi vstalo 30. novembra v Ljubljani. Toda tako imenovana objektivna dejstva nas ne zanimajo - oko bomo raje vrgli na policijo, na odzive protestnikov in medijev. Kot je verjetno že vsem znano, se je prikradla neka gruča pogumno »blindiranih« posameznikov, ki so statusu in videzu primerno počeli bedarije. Ampak tudi tovrstni bedaki nas ne zanimajo. Poglejmo si raje protestnike, njihove in medijske odzive na te nasilne debile in ravnanje policije.

V Delu oziroma Nedelu smo lahko v nedeljo, 2. decembra, zasledili članek z naslovom »Policisti niso proti ljudstvu«. Naj povzamem vsebino članka - vsaj tisto, ki je relevantna za naš primer: policisti so s situacijo opravili relativno uspešno, ohranjali in vzpostavljali so varnost in red, ob enem pa omejili nasilnost ukrepov - z izjemo uporabe solzivca - na minimum in delovali za dobro protestnikov. Temu se reče čista ideologija. Mislim, da tako lepega primera ideologije ne srečamo kar tako.

Naravnost smešno je, s kakšno lahkoto se pozablja, da je policija represivni aparat države. To pomeni, da je policija ena izmed redkih družbenih instanc, ki lahko zakonito in občasno tudi legitimno uporablja nasilje v fizični obliki - in to za potrebe države, za potrebe vladajoče stranke, skupine, elite, karkoli že hočete. Točno to je policija v protestih počela: zabarikadirali so parlament, postavili so robokope in patruljice po mestu. Verjetno pa še mnogo več. Eden izmed teh »mnogo več« so rožice, ki so jih dobili od protestnikov in imeli zataknjene zraven pendrekov in pištol. Pravi »Guns 'n' roses«. Spet, čista ideologija. Ravno tako lep primer je lahko le Ceauşescu. Spomnimo: Ceauşescu je takô skrbel za varnost svojega ljudstva, da jim je na neki točki prepovedal izhod iz države - same grozote jih čakajo tam onstran. Najbolj varni so takrat, ko nimajo svobode, da bi počeli neumnosti, torej ko jim svobodo odvzamemo.

Podobna retorika se sedaj uporablja za policijo: oni so na strani ljudstva, tudi sami imajo slabe plače in bi protestirali če bi lahko, tudi sami so proti korupciji, tudi oni niso zadovoljni s splošnim stanjem v Sloveniji, izpod vizirjev, pendrekov, rož in pištol so le osebe tako kot mi vsi. Oni varujejo ljudstvo pred nasilneži, pred izgredi, pred kršitvami reda - varujejo nas. Ampak koga briga! Ne zanima me, če podpirajo proteste ali ne, če pa stojijo v četici naperjeni proti protestirajočem ljudstvu in čakajo na zakonito uporabo fizične sile, pa če je legitimna ali ne. Kdorkoli podpira proteste, ne more biti na protestih policist, temveč protestnik, del ljudstva. Policija je tam za to, da deluje kot represivni aparat države, torej da ohranja družbeni red, ne pa da ga pomaga spremeniti. Njihov »guns'n'roses« nastop kaže čisto ideološko distanco do lastnega pozicije in početja, in zaradi te ideološke fantazme sploh lahko sprejmejo lastno pozicijo in dejanja. Vojne se vedno upravičujejo z mirom.

Toda, kot rečeno, rožice so dajali protestniki. Ideologija je tudi in predvsem na njihovi strani. Kako impotentni, kvazi-liberalistični so bili v tem pogledu protesti, je očitno iz nekega pamfleta, ki je v številnih kopijah krožil naokoli. Na njem so bila pravila protestiranja: nič alkohola, nič vulgarnosti, nič agresivnosti … Robespierre bi temu rekel »protest brez protesta«. Pa saj ni to piknik - ljudje so prišli, ker so nezadovoljni, jezni, ogorčeni in še kaj. Seveda bosta prisotna agresivnost in srd - sicer se gremo puritanske čajanke. In ne da bi podpiral nasilje in huligane, problem je pač v tem, da pod temi fašističnimi pravili protestiranja postane že vsak drugi protestnik nasilni huligan.

Ta »spontani« vznik pravil je točka, kjer se policija lahko nasmehne, saj postane njena represivnost nepotrebna - znotraj množice nastane pozitivacija pravil in oblasti, ki ni več negativna in je zato toliko bolj utrjena. Državi ni več potrebno z represijo ohranjati lastne ideologije. En lep primer iz komentarjev na spletni strani Radia Študent: »Tistih 8.000–10.000 ljudi je ostalo "mirnih".« »Mirnost izraža obvladanost, obvladanost pomeni moč.« Močnih in obvladanih? Seveda. Prej močnih in ob-vladanih. Nasilneže je seveda potrebno obsoditi in nagnati, toda ne s tovrstno kastracijo protestov in tistega zmagovitega, ravno prav vulgarnega in agresivnega slogana »Gotof je«.

Od represije do spontanih pravil je protestiral Aleš Mendiževec.