V Celju že drugo sezono poteka nekakšen hajp, ki mase ljudi goni na Stari Grad, kjer si ogledujejo lokalpatriotski muzikal Veronika Deseniška. Kljub relativno visokim cenam kart, upravičenih s stroški, kot smo se prepričali, profesionalno izvedene produkcije, ki vključuje projekcije, živo muziko in prevoz z avtobusi. Prav tako si na prizorišču mase kupujejo relativno majhne porcije tri in pol evra cenjenega šmorna. Avditorij je ves čas poln, v letošnjem poletju pa si je zadevo pogledalo osemnajst tisoč ljudi, kar predstavlja skoraj polovico populacije mesta.

Vendar pa gledalci prihajajo iz vse Slovenije in Veronika Deseniška je pravzaprav vseslovenski mit. Muzikal seveda vsebuje potrebne ljudske prvine, da pritegne mase. Tukaj je nekaj telenovelske patetike in malo špasa. Vseeno pa te ljudske prvine – tako jim rečemo samo priložnostno, s čimer ne mislimo nič esencialističnega – kompozicijo mita samo še dodatno poudarijo, ga zarišejo izrazito in pomagajo narediti ritual, znotraj katerega se katarzično obnavlja neka ideologija.

Žižek je v osemdesetih pisal o “materinskem nadjazu”, ki naj bi bil značilen za slovensko kulturo. Oče je pogosto pijan, kastriran in odsoten, tri vogale hiše pa vzdržuje mama. Ta pa ne postavlja zakona na način kot to v drugačnih okoliščinah počne oče. Nasprotno, je razumevajoča, uboga, požrtvovalna, permisivna in tako naprej. Gre za verzijo cankarjanske matere. Kot je to v svojem nedavnem predavanju o vlogi matere v narodnozabavni oz. zabavni glasbi predstavil Tadej Troha, bi lahko dotični nadjaz poimenovali tudi otroški. Namreč tisti, ki ima niti zakona v svojih rokah, je otrok. Mati je njegova. Deležen je njene brezmejne ljubezni, ki ne postavlja mej. Od tod Žižkov primer spolno disfunkcionalnega in prevarantskega moškega, ki ga ni mogel pozdraviti tržaški psihoanalitik. Ta se je zato obrnil na samega Freuda, ki pa tudi ni poznal rešitve. Treba je bilo počakati na Lacana, da je povedal: če je vse dovoljeno, ni nič mogoče.

Natanko ta materinski nadjaz v predstavi zastopa Veronika Deseniška, otroka pa predstavlja njen ljubimec Friderih II. Celjski. Deseniška je nadvse poštena, čista, nekurbirska modelka, ki poseduje nekaj materinske modrosti, predvsem pa neizmerno količino topline. Friderih Celjski je nekakšen nesposobnež, pijandura, precej nešarmanter kurbir. Kako mu uspe zapecati nekubrirsko in pošteno Deseniško? Tega predstava ne razloži, ampak ji tudi ni treba, saj gre za paradoks v samem odnosu med materinsko in sinovsko figuro, kjer vključuje brezpogojno ljubezen, ne glede na početje slednje.

Vendar je Friderih poročen z Elizabeto Frankopansko, ki je ne mara, ker je hladna in ambiciozna prasica, tisto, čemur bi danes morda rekli poslovna ženska. Politično je bolj premetena od Frideriha, hladna je do otrok, v postelji se ne razvname in podobno. Skratka, nočna mora opisanega tipa moškega, pri čemer tovrstne ženske na tem območju še danes niso posebej zaželene. Ni naključje, da je pri Elizabeti v muzikalu poudarjeno njeno hrvaško poreklo, čeprav tudi Deseniška izvira iz območja, ki danes pripada Hrvaški.

Tako Elizabeta kot Veronika predstavljata razcep znotraj same ženske. Razuzdan in nesposoben tip rabi hladno in organizacijsko spretno prasico, da se mu omogoča udejanjati, ker sam za to ni sposoben. Na drugi strani pa rabi zavetje materinega krila. Ni treba preveč poudarjati, da obe figuri pogosto najde v isti osebi, od koder izvirajo razni love-hate relationshipi. Vendar pa je za družbo ključnejša figura matere z brezpogojno ljubeznijo, saj reproducira način, na katerega se v njej pojavlja zakon in se s tem torej utemeljujejo družbeni odnosi. Friderihu sicer ugaja, dokler mu Elizabeta dovoljuje fukariti se z Veroniko, ko pa se zave, da je nanjo čustveno fiksiran, se ji utrga, in želi to prepovedati.

Tako Elizabeta skrivnostno umre, pri čemer si zgodovinarji niso enotni, če jo je umoril Friderih ali kdo drug. Simptomatično je, da muzikal svoje interpretacije ne ponudi, da je tu prisoten nek premolk, s katerim se konča prvi del predstave, travmo v nezavednem pa zapolni odmor, med katerim se je mogoče alkoholizirati in jesti šmorn. Muzikalu je predvsem važna veličastna simbioza med Veroniko in Friderihom, ki potem sledi, ne glede na to, če je Elizabeto morda ubil Friderih.

Vendar na sceno stopi strašni Herman Celjski, Friderihov foter, ki pa v mitski kompoziciji pravzaprav ne igra konkretnega očeta, temveč abstraktno figuro nekega patriarhata. Mora dati fentati Veroniko, ki se v zaključku žrtvuje za varnost svoje domačije. S tem se Veronika povzdigne v večnost, iz Savinje veje med generacijami prihodnjih zaljubljencev, je njihov zavetnica. Libidalna ekonomija, utemeljena na materinskem nadjazu torej dolgo traja. Elizabetina žrtev je pri tem potlačena.

Od tod je tudi mogoče interpretirati pojav surogatnih zgledov v Sloveniji, recimo kar na primeru feministk. Za pozitiven zgled feministke ne obvelja izobražena, militantna, neprestano – upravičeno – kritična ženska, temveč pogosto malce naivna, precej simpatična, nevedna in v patriarhalne strukture vpeta surogatna figura, ki potlači figuro avtentične feministke.

V muzikal premeteno vpet mit Veronike Deseniške torej ritualno obnavlja idejo neke skupnosti in od tod njegova priljubljenost.