Kot vsako leto smo pred dnevi poleg najpomembnejšega rojstva v zgodovini krščanskih civilizacij, nesnažnega, a čudežnega poroda pod luknjasto streho male štale, obeležili tudi enega v seriji dni domovinskega čaščenja, Dan samostojnosti in enotnosti. Tudi naša očetnjava Republika Slovenija je bila porojena iz sicer nekoliko manj prijazne jugoslovanske štale, pa se nam je vendarle ratalo izognit metku resnične jebe, tako da smo tedaj enotni kot nikdar suvereno zakorakali pot samostojnosti in neodvisnosti ter izpolnili tisočleten narodov sen o lastni državi in tako dalje. Nekako tako gre ta slovesna slovenska patriotska retorika.

Seveda pa ne gre brez fenomena državne proslave. Te so nasploh praviloma kot predestinirano polne malih nelagodij oziroma jim bistveno manjka oni katarzični moment, kakršen naj bi bil imanenten slovesnostim podobnih razsežnosti. Ponavadi so na moč dolgočasne, izpraznjeno patetične, kriplasto antispektakularne. Če jim kdaj pa kdaj rata kak soliden koncept, zašteka v interprodukcijski komunikaciji in še isti večer se je treba kregat o cenzuri umetniške svobode. Če so proslave odraz vobčega stanja v naši šestindvajsetletni republiki, potem jim je treba priznati, da so v svojem mimezisu malone mojstrske.

In tudi tokrat je proslava ostala zvesta paradigmi. Slavnostni govornik gospod predsednik Državnega sveta je pozdravil gospoda predsednika republike, prvega predsednika republike, nekdanjega predsednika republike, predsednika Državnega zbora, predsednika vlade in ostale ekselence, ministrice in ministre, poslanke in poslance, svetnice in svetnike ter nenazadnje državljane in državljanke. Potem standardne bodrilne besede o prehojeni poti, domačinskem ponosu, najvišjih vrednotah, 57. številki Nove revije in slavljenki ustavi, ki letos beleži petindvajset let. Človek si težko predstavlja, kako je v kozmosu državniških entitet Slovenija zmogla celo leto obstajati brez sprejete ustave.

Preostal program je povezovala nesrečna mlada igralka z dvema nesrečnima mladima kolegoma, katerih funkcija je bila bolj ali manj recitiranje verzov v črki in duhu 19. stoletja, Slovenija, Slovenci, knežji kamen, dolgo potovanje, zedinjenost, gore, ravnice, morje, galebi, neznosna srečnost patriotizma, kot da smo na vrhuncu pomladi narodov leta oseminštirideset, osemnajsto oseminštirideset. Res, kako lahko ta tipična slavljenjska poza izmaliči tudi Kosovela, ko leta 2016 ponosno deklamira in reklamira evropskega človeka bodočnosti.

Glavnina kulturnega programa je bila glasbena oziroma glasbeno vokalna, za kar je s skladatelji, aranžerji in solisti poskrbel orkester SNG Opera in balet Ljubljana. Slednji je s sicer solidno izvedbo vendarle operetno maličil sublimno melanholične ljudske pesmi, predvsem Zrelo je žito in Kaj ti je deklica, vrhunec pa je dosegel z delom dela Milka Lazarja, ki je v orkestralno in zborovsko formo poskušal zaobjeti – Ustavo Republike Slovenije. In v tem je groteskni vršiček pričujoče proslave. Pa ga niti ni treba interpretirati, dovolj je kolikor toliko verna poustvaritev.

»In kaj nam pravi prvi člen ustaaaveee?« zadoni solo bas. Zbor mu ne ostane dolžan: »Slovenija je demokratična republika. Demokratična republika.« Tako je. »In kaj nam pravi drugi člen ustaaveee?« »Slovenija je pravna in socialna država. Pravna in socialna, pravna in socialna država.« In tako dalje po izbranih členih. »In kaj nam pravi devetintrideseti člen ustave?« »Zagotovljena je svoboda izražanja misli, javnega nastopanja, tiska,…« Itn. itd.

Pri čemer muzika dramatično, v suspenzu, nedomačno nabija v disonancah in nevrotično konstantnem pulzu, kot da odšteva proti katastrofi ali kot iz kakšnega trilerja oziroma grozljivke na tistem vrhuncu, ko nekdo nekoga lovi in samo v vročici čakamo, kdaj bo bombastično zakosila smrt. Kar je seveda v nasprotju tako s slovesnostjo rojstnega dne kot samim pravnim besedilom, v katerem so členi državljanskih pravic in temelji ostale podustavne zakonodaje navedeni eliptično in brez okraskov. In nisem niti omenil na zadnji steni predvajanih videov, denimo športnih biserov s Planice, jadranja in helikopterskih posnetkov Triglava, na katerih ljudstvo z baklami izgleda, kot da hoče gonjeno od omenjene muzike zažgati Aljažev stolp.

Je pa možno ravno zaradi stvarnega neujemanja dotične glasbe s tako imenovanim duhom ustave toisto glasbo ovrednotiti tudi pozitivno in zato še bolj stvarno odklonilno. Rekel bi, da ujame shizofreno stanje dandanašnje slovenske ustavnosti. Namreč, ustavni strokovnjaki, bivši ustavni sodniki, politiki in tako ali drugače v državne sisteme vpeti funkcionarji, vsi v en glas trobijo, kako da je ta ustava najbitnejši dokument države, da naj nam bo vodilo, da jo je treba spoštovati, da moramo biti ponosni nanjo, da ne smemo nergati nad odločbami ustavnih sodnikov in tako dalje, da je skratka to tisti temeljni dokument, na katerem bazira država in red pravičnosti v njej. Kar je seveda res, nenazadnje je to prisotno v sami definiciji ustave, ne le te konkretne, temveč katerekoli ustave.

A v sami praksi pravnega reda, življenju iz dneva v dan, dejanski apliciranosti ustavnih kategorij na realpolitični organizem ali državljansko realnost se vsa čaščenja ustave in vsi pozivi na ponos nanjo in vso čuvanje njenih nedotakljivih izrekov zdijo kratko malo absurdna. Oziroma v najboljšem primeru razkrivajo recimo temu univerzalno praktično lastnost prava, ki je optimalna za mogotce, tolažilna za one vmes ter penalna za tiste brez ničesar. Ni čudno, da se je moč ustave v zadnjih letih najbolj pokazala na Janševi časti. Kar je dobro za vrhnjega, je dobro za vse.

Ustava torej bolj kot kaj drugega deluje de jure, de facto pa zmore obvarovati zgolj najmočnejše člene. Zaljubljenci oziroma verniki v ustavo se vedejo kot vobči verniki treh velikih knjižnih religij: kar piše, je resnično. Kar bomo zapisali, se bo udejanjilo. Kako neki je kljub Kardeljevi ustavni briljanci propadla Jugoslavija. Kolikor vem, je po srbski ustavi Kosovo neodtujljivo srbsko. Zagotovili smo pitno vodo. Mogoče zapišemo še, da je tudi morska voda celotnega Piranskega zaliva naša, pa zajebemo Hrvate. Vsa veličina slovenske ustave, in res ji ne manjka egalitarnih, emancipatornih, državljanskih biserov na edini pravi absolutni strani ljudstva, pa je tako ali tako malone pljunjena, posiljena s famoznim zlatim fiskalnim pravilom. Ki mu lahko samo želimo čimprejšnjo kosovsko usodo.

Tukaj se lahko poslovimo s poslanico. Naj ima država ustavno možnost, da v imenu najlepših členov ustave, vladavine ljudstva, v imenu demokratičnosti, prava in sociale, v imenu svobode, enakosti in človekovih pravic ter prepovedi mučenja, da lahko in tudi mora finančno bankrotirati, če je treba. Da se mora za dobrobit državljanov zapufat onstran kakršnekoli zlatožilne fiskalne vzdržnosti. Da se de facto spomni, kaj nam pravijo prvi, drugi, tretji itd. členi ustave, tudi če zaradi tega propade. Ker svoje ustave sicer ni vredna. Pa srjčnga pa zdrauga.