V ponedeljek, 4. oktobra, so socialna omrežja Facebook, Instagram in Whatsapp za šest ur skrivnostno izginila z obličja našega medmrežnega sveta. Izpad omenjenih strani, ki so vse v lasti podjetja  Facebook, se je zgodil nekaj dni po tem, ko je Frances Haugen, žvižgačica in nekdanja podatkovna znanstvenica pri Facebooku, za Wall Street Journal razkrila nekaj poslovnih skrivnosti, ki jih je izbrskala iz Facebookovih uradnih dokumentov. Med njimi so bile tudi interne raziskave o učinkih Facebooka na psihološko zdravje posameznika. Haugen je na podlagi teh dokumentov zatrdila, da se Facebook zaveda dejstva, da spodbuja širjenje lažnih novic, pa tudi dejstva, da njegovi produkti otrokom in mladostnikom onemogočajo razvoj pozitivne samopodobe, vendar kljub temu glede tega ne ukrepa. Medtem ko so Haugen nekateri slavili kot novega Edwarda Snowdena, so jo drugi oklicali za lažno žvižgačico, ki k debati o Facebooku ne prispeva nič novega. Nekateri so šli še dlje in zatrdili, da je Haugen v resnici zgolj lutka, ki pleše po Zuckerbergovem diktatu in nas s svojimi razkritji zgolj zavaja, čeprav se v odporu do Facebooka v resnici ni zgodil noben preboj. 

Globoko nestrinjanje med obema mnenjskima poloma verjetno ni naključje. Že dolgo namreč vemo, da je podjetje Facebook vpleteno v vse možne škandale in goljufije – spletna enciklopedija Wikipedija jih v vnosu »kritike Facebooka« našteje v dvajsetih ločenih kategorijah, ki so razdeljene na povprečno pet podkategorij. Hkrati nas že dolgo več ne preseneča, če kakšen izmed naših prijateljev o Facebooku govori kot o trdi drogi – mori mi, da vselej gledam najboljše različice drugih, mori mi, da je na Instagramu vedno več reklam, skrbi me, kakšni bodo dandanašnji, na ekran prikovani otroci, ko bodo odrasli … ampak družbena omrežja še vedno uporabljam. Kljub izjemnemu številu formulaičnih skrbi se zdi, da ljudje, ki te skrbi izražajo, na družbenih omrežjih večinoma še kar vztrajajo. Razkritje Frances Haugen se torej dotika resnice, vendar ne naslavlja temeljne težave: zakaj, kljub temu da vsi že vse vemo, družbena omrežja še kar naprej hranimo s svojimi podatki in s svojo pozornostjo?

Del odgovora na to vprašanje je jasen: družbena omrežja potrebujemo, da smo lahko v stiku s pripadniki svoje osebne ali profesionalne skupnosti. Če imamo na voljo tehnologijo, ki nam v globalnem svetu pomaga pri komunikaciji z bližnjimi, zakaj bi se ji postavljali po robu? Drži, da imajo družbena omrežja, tako kot vse druge stvari na svetu, svoje stranske učinke, a na koncu dneva smo lahko hvaležni, da smo bili kot civilizacija sposobni zgraditi nekaj, kar premaguje razdalje in nas s tem dela odpornejše proti nepotrebnemu razpadanju odnosov in vezi. 

Prva in najočitnejša izmed kritičnih perspektiv se tako odpira zgolj v smeri stranskih učinkov in je po naravi fenomenološka. Ljudje smo temeljno utelešena bitja, kar pomeni, da osnovne prostorske in časovne koncepte – denimo »leva« in »desna«, »preteklost« in »prihodnost« – prepoznavamo na podlagi svoje telesne orientiranosti v svetu. A če preveč časa preživimo na spletu, premalo pa s samimi seboj in z drugimi utelešenimi bitji, se – kot pravijo tovrstni kritiki – kmalu ne bomo več znali orientirati v prostoru in času, posledično pa tudi v mišljenju. Ta kritika zveni privlačno, vendar po letu in pol prisilne izolacije, ki so jo nepremišljeno podprle skorajda vse svetovne institucije, vključno z izobraževalnimi, izgublja svoj revolucionarni potencial in postaja banalna. Očitno obstaja mnogo ljudi, predvsem pa institucij, ki se stranskih učinkov izključno virtualnega bivanja zavedajo, a so jih pripravljene sprejeti kot davek na dodano vrednost.

Zdi se, da omenjene fenomenološke kritike medmrežja v sodobnosti slej ko prej padejo na raven banalnih kavarniških debat. Podobno kot kritike, ki se osredotočajo na etiko medčloveških odnosov – otroci so se nekoč skupaj igrali v peskovniku, danes pa vsak ždi na svojem telefonu in igra candy crush … Ko človek sliši takšne kritike, se pač vpraša, zakaj odrasli, ki jih izražajo, svojemu otroku enostavno ne prepovejo tovrstnih aktivnosti, pa tudi, zakaj jih najprej ne prepovejo sebi. Morda zato, ker je koncept prepovedi zaznamovan negativno, ker si nočeš odrekati komunikacijskega standarda, pa tudi zato, ker se ti zdi, da se z vsako prepovedjo virtualnega sveta implicitno odpoveduješ tudi celi vrsti utelešenih aktivnosti, ki so vezane na udeleženost v virtualnem svetu. Fenomenološka kritika torej po eni strani pade zato, ker je bivanje v utelešenem svetu za mnoge ljudi dozdevno pogojeno z bivanjem v virtualnem svetu. Po drugi strani pa pade zato, ker zgreši temeljno logiko komunikacijskega kapitalizma – stranski učinki utelešenosti, ki jih izkušamo, namreč niso vezani na našo virtualno prezenco kot tako, temveč predvsem na konglomerat dekontekstualiziranih vsebin, pri vzpostavljanju in regulaciji katerih implicitno sodelujemo z drugimi pripadniki globalne skupnosti. Te dekontekstualizirane vsebine pa ne služijo niti pošiljatelju niti prejemniku, temveč predvsem posredniku sporočila, torej tistemu, ki si od virtualnega sporazumevanja obeta zaslužek.

Filozof Jean Baudrillard v svojem eseju Ekstaza sporazumevanja primerja dve vrsti medijskih univerzumov: televizijskega in spletnega. V prvem lahko objekt še vedno razumemo kot pomenljiv znak. Če ta znak preučimo s pomočjo psihoanalize, lahko razkrijemo njegovo fantazmatsko logiko – njegove identifikacije, projekcije in transcendence, ki odsevajo strukturo moči v neki družbi. V spletnem univerzumu pa, citiramo, »ljudje svojih afektov in predstav, svojih fantazij posedovanja, izgube, žalovanja in ljubosumja ne projicirajo več v svoje objekte – psihološka dimenzija je izginila, in četudi jo lahko natančno popišemo, imamo občutek, da se glavni dogodki odvijajo nekje drugje«. Konec citata. Stranski učinki družbenih medijev ne vplivajo na nas kot organizme, saj v trenutku njihovega učinkovanja že nismo več organizmi, temveč, kot zapiše Baudrillard, »živeči sateliti, ki odsevajo satelitizacijo realnega«. Internet postane svojevrsten subjekt, ki – za razliko od televizije – ni transcendenten, ampak imanenten.

Ameriški ustvarjalec in preučevalec virtualne resničnosti Jaron Lanier v svoji knjigi 10 razlogov, zakaj si moraš izbrisati svoja družbena omrežja zapiše, da družbenih omrežij ne bi smeli imenovati z imenom »družbena omrežja«, temveč s kratico »BUMMER« – Behaviors of Users Modified and Made into Empires for Rent. Družbena omrežja oziroma bummerji namreč niso nič drugega kot visoko zasvajajoči algoritmi s temeljem v behavioristični logiki nagrajevanja in kaznovanja. Čeprav smo nagrajeni za objave, ki v drugih ljudeh spodbudijo odobravanje in željo, da bi nam bili podobni, smo za vsako nagrado večkrat kaznovani, saj večina naših nadaljnjih objav ne dosega priljubljenosti, ki jo je dosegla prva. Ker nas kazni vedno vodijo k nagradi, se nanje sčasoma navadimo, vendar pri tem ne opazimo, da nas obdobja kaznovanja delajo krhkejše in zatorej dojemljivejše za razne ideološke in marketinške sugestije. Ker kazni vselej sledi nagrada, pogosto sploh ne opazimo, da smo v času kaznovanja razdražljivi, tečni in zamerljivi, ta odsotnost samorefleksije pa je po Lanierovem mnenju opazna tudi v različnih spletnih aktivističnih gibanjih, ki se po prvotnem obdobju uspeha kaj hitro prelevijo v temačnejše različice samih sebe. Posledica tega je mnenjska polarizacija, zaradi katere celo idejam, ki so sprva preizkušene in podprte z dobrimi argumenti, naposled grozi konec na smetišču zgodovine. 

Verjetno smo ravno zato skeptični tudi glede novopečene žvižgačice Frances Haugen, ki trdi, da je treba družbena omrežja, kakršno je Facebook, odločneje regulirati. Če je takšen medij sploh možno objektivno regulirati, si težko predstavljamo, da bo njegova regulacija tako univerzalna, da se bodo z njo strinjali vsi pripadniki razklane globalne internetne skupnosti. Primernejša rešitev bi bila splošna  regulacija algoritmov, tako da ti velikim podjetjem ne bi več ponujali lahkega zaslužka, vendar pa Facebook, kot ga poznamo danes, temelji na takšnih pristranskih algoritmih. Jaron Lanier piše, da je v 90-ih letih v glavnini računalniške skupnosti še obstajal sen o prosti izmenjavi informacij in idej, po 90-ih pa je večina družbenih omrežij prevzela poslovni model, ki uporabniško izkušnjo prekomerno personalizira. S tem uporabnika zapre v nepredirno škatlo lastnih želja in hrepenenj, na podlagi katerih velike korporacije gradijo svoje oglaševalske strategije. Lanier si za razliko od Haugen ne predstavlja, da bi popravljanje algoritmov odpravilo našo težavo. Prva stvar, ki jo moramo sprejeti zavoljo svetlejše virtualne prihodnosti, je, da sodobni računalnik za razliko od televizije ni zgolj naš metaforični odsev, temveč družabnik, ki je z nami prepleten v soodvisnem nastajanju. Čeprav ni takšen, kakršnega so si predstavljali pionirji virtualne resničnosti, si moramo kot ob vsakem družabniku zastaviti tisto najbolj klišejsko vprašanje – kakšne vrste človek sem, ko sem z njim?