Na sončen dan, ko Radio Študent navkljub nevihtnim oblakom s Kersnikove, iz katerih vsako leto pade manj sredstev in več nerazumevanja, kaj Radio Študent sploh je – da ne govorimo o splošnem nerazumevanju tega, kakšno vlogo naj bi imeli mediji v družbi - koraka v petinštirideseto leto neprekinjenega delovanja, bom Dlako z jezika, posvečeno bolj ali manj ostrim odzivom na aktualne probleme s področja družbe, kulture in humanistike, izkoristil za komentar, pravzaprav razmislek o situaciji, v kateri se danes nahajajo mediji, še posebej t.i. alternativni mediji, čeprav sem do uporabe in ustreznosti tega termina zadržan. In če ima ta razmislek tudi neko aspiracijo po razmišljanju o prihodnosti skozi preteklost, potem to počne še z eno metaforo, ki priteče Dlaki z jezika. Kot pravi Walter Benjamin, moramo zgodovino krtačiti proti dlaki, ali povedano drugače, dlake bom skušal populiti z jezika zgodovine.

Rečeno z ono besedo, ki se zadnja leta tako pogosto izreka, da bolijo ušesa, so mediji v – krizi. Ekonomski krizi: ena izmed kolateralnih škod globalne ekonomske krize so ravno medijske industrije, kjer profiti padajo, plače se krčijo, prekarizacija pa  ni bila še nikoli v boljši formi. Prav tako se v Sloveniji, še posebej na področju radia, vrši koncentracija medijskega lastništva, katero direktor ŠOU propagira kot model medijske sinergije tudi za študentske medije. Dalje, politični krizi: vpliv političnih elit in bojda tudi cenzura. In konec koncev etični krizi: senzacionalizem, manko raziskovalnega novinarstva, smrt objektivnosti.

Po eni strani lahko potemtakem t.i. krizo množičnih medijev razumemo kot ekonomsko in politično krizo - politično-ekonomsko krizo - po drugi pa kot etično in moralno krizo, ki se cepi na vsesplošno infantilizacijo množic v družbi spektakla, kar pridigajo tako nekateri desni kot levi – uporniški - dušebrižniki. Po tretji strani – in natanko ta stran, ki nekako stoji na robu, me tudi zanima – pa lahko to in takšno krizo razumemo kot krizo dominantnih komunikacijskih form in načinov sporočanja. Pa tu ne gre za pavšalno moralno sodbo o senzacionalizmu in komercializaciji, ampak za krizo tistih elementov, na katerih temelji dominantna paradigma delovanja množičnih medijev.

Problem medijev tako ni le ekonomski, kot v primeru privatnih medijev, in ne političen, kot v primeru javnih medijev, pa tudi ne le politično-ekonomski, kot v primeru vseh medijev, temveč problem same komunikacijske forme, medija kot dispozitiva, če tako rečemo. Ta seveda ekonomskim in političnih aspektom ni ločen, vendar si, če to razmerje razumemo kot direktno kavzalno razmerje, ne naredimo velike miselne usluge. Sploh pa zgrešimo vprašanje, kaj sploh so mediji – in kaj naj bi bili alternativni mediji?

Vprašanje, kaj sploh so mediji, ni enostavno. Neka preprosta definicija, kakršno lahko beremo tudi na wikipedii, pravi, da so mediji kanali, s katerimi se prenašajo sporočila in informacije. Komunikacija pa ni enostavna namerna transmisija sporočil skozi nevtralne komunikacijske kanale, s katero bi ena oseba ali množičnomedijska institucija vplivala na vedenje ali stanje zavesti druge osebe ali občinstva, medij pa ni preprosto ime za fizično sredstvo, ki spremeni sporočilo v signal, da se lahko prenese po kanalu, temveč ime za diskurz, ki ima lastne zgodovinske pogoje eksistence. Z drugimi besedami, kako in kaj se v medijih kot institucionaliziranih praksah množičnega sporočanja in informiranja govori, je tako kot pri vsaki drugi komunikaciji pogojeno z različnimi diskurzi, v katerih in s katerimi živimo in mislimo našo lastno stvarnost. Še več, kot rečeno, mediji niso le diskurz, ampak tudi že dispozitiv, ta pa, kot vemo, v nekem smislu pogojuje nas same kot subjekte, ko uporabljamo neko tehnologijo. Nič čudnega, če se komunikacija kot problem in kot ideal začne postavljati ravno takrat, ko ta ideal, ki ga itak nikoli ni bilo, izgine - v 19. stoletju, v času počasnega vznika novih tehnologij in tega, kar še danes imenujemo množični mediji, namreč. Še en dokaz, da zgodovine ne moremo razumeti brez tehnologije.

Ker pa že govorimo o komunikaciji kot tipičnemu modernemu problemu, treba povedati še to, da dominantna ideologija danes bazira ravno na imperativu nenehne in transparentne komunikacije. Danes se vsak spodleteli poskus dialoga, pa najsi bo ta med politiko in protestniki, oblastjo in uporom, učiteljem in učencem, starši in otroki, razglaša za poraz; da ne rečem poraz demokracije, ki pa spet ne počne drugega kot da pridiga o dialogu in komunikaciji. Nemara imata Deleuze in Guattari povsem prav, ko zapišeta, da ne rabimo več komunikacije, temveč več upora proti sedanjosti.

Sedanjosti pa se lahko upremo tudi in predvsem skozi zgodovino. Točno to ima v mislih Benjamin, ko pravi, da treba zgodovino krtačiti proti dlaki. Toda, kako to početi?

Kako, če ne tako, da zgodovino preprosto vzamemo v svoje roke, da zgodovino nenehno rekonstruiramo, iščemo luknje in vrzeli – da pišemo alternativno zgodovino, če tako rečemo. O zgodovini alternativnih medijev potemtakem ne moremo govoriti, brez da bi govorili o alternativni zgodovini. In obratno, o alternativni zgodovini ne moremo govoriti, brez da bi govorili o alternativnih medijih.

Za zgodovino radia tako niso toliko pomembna velika institucionalna imena, v katerih so se sedimentirale dominantne paradigme radia kot komunikacijskega aparata, ampak ravno robne, minorne, pozabljene ali zastrte prakse uporabe radia. Npr. namesto da bi govorili o BBC, ki ima v zgodovini dominantne uporabe radijske komunikacije pomembno oblastno vlogo, bom govoril o tistih alternativnih uporabah radijske tehnologije, ki so se postavile dobesedno na zunanjost dominantnih rab – o piratskih radiih, npr., da umetniške rabe radijske tehnologije, tu niti ne omenjam posebej.

Preprosto rečeno, so piratski radii ilegalna uporaba radijskih frekvenc, ki se na eni strani upira kontroli frekvenčnega spektra – in mimogrede, ravno podeljevanje frekvenc v 90. je eden izmed bistvenih problemov slovenske radijske krajine - in ki na drugi strani izkorišča potenciale radijske tehnologije, izdane ob nastanku dominantne paradigme radia kot komunikacijskega aparata. Ni odveč omeniti nemara najbolj slaven piratski radio, ki ni imel nemalo vpliva na razvoj popularne kulture, angleški Radio Luxemburg, ki je v 60. letih oddajal z ladje v mednarodnih vodah, na ta način pa zaobšel angleško zakonodajo. Pa ne da bi bili piratski radii pretekli fenomen ali da bi bili vezani na oddajanje z morja, ne, danes so piratski radii številni in mnogoteri, v 90. so npr. v Londonu odigrali pomembno vlogo za razvoj londonske elektronske scene. Pravzaprav so piratski radii tako pomembni, da Anglija premore neke vrste posebno policijsko enote, ki lovi in uničuje piratsko radijsko odddajanje.

Piratski radii so neke vrste radijski ekvivalent fenomenu fanzinov v tisku. Enostavno, tako prvi kot drug fenomen sta ekzemplarni, a ne eksluzivni, primer DIY prakse alternativne uporabe medijske tehnologije. Piratstvo bi tako lahko razumeli kot ustvarjanje heterotopičnega – in ne utopičnega – medijskega prostora. Heterotopični prostori kot drugi in drugačni prostori, ki do dominantnih prostorov niso enostavno v razmerju alternative ali opozicije, ampak so enostavno na robu. Vedno znova in vedno z drugimi načini kreirajo prostore, v katerih se po večini začasno ukine logika delovanja, kakršna velja v dominantnih prostorih.

Zadržanost do koncepta alternativnih medijih bi tako lahko izrazil ravno z razumevanje družbenih razmerij, kakršna se kažejo skozi razumevanje medijev. Zdi se, kot da koncept alternative, ki se danes tako zelo zlorablja, napoteva na razumevanje družbenih razmerij kot hegemonski odraz nekega temeljnega in statičnega protislovja, in da se alternativa kot nek kontrahegemonski blok gradi ravno v opoziciji do mainstreama. S tem pa se alternativo poenoti v neko reprezentacijo, s čimer se zastre dejstvo, da družbo težko poenotimo v enotno reprezentacijo, vedno namreč nekaj in nekdo uhaja. Lahko bi celo rekli, da imamo opraviti z mnoštvom alternativ, katere sicer nenehno prehajajo v nek glavni tok oz. mainstream, na robovih katerega pa ostaja spet neko drugo mnoštvo alternativ.

Kakorkoli, vprašanje, kako razumemo medije in kako te medije ustvarjamo, je vprašanje, kako razumemo družbo, v kateri živimo. To vprašanje pa tako kvantitativno kot kvalitativno presega vprašanja o svobodi govora in cenzuri, pa spet lastništvu in političnemu vplivu. Vprašanje, kako razumemo medije, pomeni vprašanje o potencialu nekega medija kot takega, in o oblikah, v katerih se ta potencial realizira. Še več, to vprašanje mora biti vpisano v vsak partikularen in singularen boj, ki ga za svojo prihodnost bije nek konkreten medij. In prihodnost ni niti utopična niti distopična, temveč heterotopična. Mi pa moramo skrbeti, da bo takšna tudi ostala.

S heterotopični mislimi se je za Študentovih 44. let spopadal Robert Bobnič.