Levičarji ponavadi nasprotujejo nečemu, kar imenujejo identitetne politike, razumejo pa jih kot obliko skupnega političnega udejstvovanja, ki je utemeljeno na pripadnosti identiteti. Pri tem med identitete, na katerih so osnovane identitetne politike, uvrščajo denimo rasno, spolno, seksualno, nacionalno, versko identiteto. Pot tovrstnih politik naj bi bila zgrešena, saj ne upoštevajo realnega interesa ljudi, ki preči identitetno pripadnost. Ta naj bi se nahajal v ekonomski enakopravnosti, ki ni mogoča zaradi razredne delitve v kapitalizmu, saj slednji ljudi razporeja med izkoriščani proletariat in kapitaliste, ki ga izkoriščajo. Politika bi morala biti utemeljena na skupnem delovanju proletariata, ki bi s kapitalizmom odpravil tudi sam kapitalistični razred.

Namen tega prispevka je podati nekaj argumentov za tezo, da je tudi politika, ki ljudi druži na osnovi pripadnosti proletariatu, oblika identitetne politike, obenem pa prevprašati tezo, da je v nasprotju z interesi drugih identitetnih politik interes proletariata bolj realen in s tem legitimen. Primeri, ki jih podajamo, izhajajo iz debat in zapisov, ki jim je bil priča pisec članka.

1.) Marxova teorija govori o proletariatu kot o tistem razredu ljudi, ki morajo za svojo biološko preživetje prodajati svojo delovno silo na trgu, kjer jo najemajo kapitalisti. Proletariat svoje delovne naloge opravlja v okvirih delovnega časa, katerega manjši del posamezne proletarce pripelje do sredstev, nujnih za biološki obstoj, večji del pa je izvor presežne vrednosti, ki jo kapitalisti potem dojemajo kot profit in se nato transformira v kapital.

Proletariat kot koherentna skupina obstaja v abstraktnem, analitičnem smislu, medtem ko to v svoji zavesti ni nujno oziroma je zaradi konkurence posamezni proletarec v konkretnem življenju večkrat v tekmovalnem odnosu za delovno mesto z drugimi proletarci, kar pogosto rezultira v sovražnem odnosu. K temu prispevata še delitev dela znotraj družbe nasploh in v okviru samih delovnih okolij – obratov, pisarn in tako naprej.

Če želijo levičarji politiko utemeljiti na boju proletariata, mora predtem že obstajati proletarska identiteta, ki v konkretnih družbenih odnosih očitno ne obstaja. Torej identiteta v praksi predhaja sledenju ekonomskemu interesu proletariata, kar pa levičarji tudi očitajo identitetnim politikam.

2.) Iz teh razlogov levičarji pogosto želijo, nezavedno ali zavedno, performirati razredno identiteto. S performiranjem razumemo uporabo retoričnih jezikovnih sredstev, da na iracionalen način vzpostavijo tovrstno identiteto. Tudi če se performiranje odvija v okvirih dozdevno ali delno resnično racionalnih okvirjev, kot sta teorija ali argumentirana debata, je še vedno iracionalno in se navadno podaja v obliki maskiranja iracionalnih sredstev v racionalna. Denimo: utemeljujejo, da znotraj življenja delavskega razreda rasizem igra drugačno vlogo kot v okvirih višjih razredov, med katere uvrščajo denimo srednji razred – po Marxu je tudi ta del proletariata, pri čemer znova prihaja do razkoraka med analitičnim pojmom in konkretnim življenjem.

Deprivilegirani razredi imajo težje življenjske pogoje, saj se srditeje borijo za življenje, kar v njih budi agresijo, pri čemer rasistična raba jezika služi kot substitut za udejanjenje fizičnega nasilja. O tem naj bi obstajal nekakšen tihi dogovor med pripadniki posameznih identitetnih skupin. Če v nekem okolju živijo deprivilegirani predstavniki večinske skupnosti in deprivilegirani predstavniki manjšinskih skupnosti, naj bi bilo rasistično obkladanje v obeh smereh deloma upravičeno in enako nasilno.

Pa vendarle je ponavadi tako, da imajo denimo pripadniki še posebno marginalnih skupin znotraj LGBT-ja še manjše možnosti na trgu delovne sile, kar posledično razvrednoti tezo o enakovrednosti verbalnega nasilja večinske skupnosti proti njim in LGBT-ja proti večinski. Samo verbalno nasilje skupaj z drugimi oblikami simbolnega nasilja služi vzpostavljanju neenakih pogojev na trgu. Tako se denimo muslimane ali čefurje demonizira kot nasilne, s čimer se ustvarja vtis neprimernosti za nekatera delovna mesta. Obenem pa to vodi v izvolitev politikov, ki si nato prizadevajo za ustvarjanje neenakih pogojev.

Na ta način se bullshit vtihotapi v racionalne debate in jih spodbija. Spomnimo, da je po Frankfurtu bullshit tisti govor, katerega cilj ni resnica, čeprav je lahko resničen. Kot nujni pogoj takšnega racionalnega govora, ki poskuša razumeti pojave, razumemo nagnjenost k iskanju resnice.

3.) Pri levičarjih se navadno v okvirih njihove identitetne politike pojavljajo podobne kognitivne slepe pege kot pri predstavnikih denimo gibanja alt-right. Predstavljajmo si primer terorističnega napada s strani nemuslimana na muslimane in s strani muslimana na nemuslimane. Pričakovati je, da bodo predstavniki alt-righta popolnoma obsodili napad muslimana, medtem ko bodo delno opravičevali napad nemuslimana. Pri drugem bodo iskali družbene razloge, zakaj se je v napadalcu vzpostavila jeza in bodo krivdo prevešali na muslimane, v prvem primeru pa se to ne bo zgodilo.

Podobno si lahko predstavljamo levičarja, ki reagira na sorodna primera neustreznega obnašanja znotraj dveh poklicev. Denimo, da taksist celo vožnjo žali stranko, ki se nato pritoži njenemu šefu. In denimo, da ugledna profesorica med izpitom žali študenta, ki se pritoži predstojniku. Od levičarja je pričakovati, da bo stranko v taksiju obsodil in iskal opravičila v taksistovih težavnih delovnih pogojih, ki vodijo k psihološki razvranosti. Pri ugledni profesorici je pričakovati, da jo bo v večji meri obsodil in da bo manj obsojal levičarja. Zamislimo si še, da taksist prihaja iz premožne in ugledne družine in da profesorica prihaja iz manjšinske in ekonomsko deprivilegirane. Spet pride do razkoraka med abstraktnostjo Marxovega analitičnega pojma in konkretnega življenja.

4.) Prav tako si lahko z lahkoto predstavljamo predanega kristjana, ki raje živi v redu, znotraj katerega je ekonomsko deprivilegiran in ki spodbuja krščansko življenje in krščanske institucije, kot v redu, kjer je ekonomsko enakopraven, ki pa zatira krščansko življenje in krščanske institucije. To lahko utemelji v enaki meri, kot levičar utemelji nasprotni red. Želja izhaja iz neizpodbljive subjektivne dispozicije, in to je pravzaprav že zadosten razlog za njeno racionalno utemeljitev.