»Louvre je zaradi kraje zaprt. Več ali manj iz istega razloga, kot je bil odprt.«
V primeru, da se bralka v zadnjih dveh tednih ni nahajala pod kakšnim gromozanskim balvanom, so jo gotovo, zaželeno ali ne, dosegle ali preplavile novice o mitskem sedemminutnem ropu francoskega Louvra. Že z vidika fetišizacije uspešno organiziranih ropov, ki se pojavlja v splošni javnosti, je primer čudovito vznemirljiv; skupina štirih zamaskiranih moških sredi belega dne s pomočjo delovnega dvigala na tovornjaku skozi okno vstopi v prostore muzeja, v štirih minutah pograbi devet kosov francoskih kraljevih draguljev, se vrne skozi okno in proti mestni obvoznici pobegne na motorjih.
Vse skupaj že sámo zveni kot povprečen detektivski roman, francoski, mednarodni in naši nacionalni mediji pa si očitno niti ne želijo izbrati kakšne drugačne narative. Francoski notranji minister Laurent Nuñez kosom nakita pripisuje sentimentalno vrednost in neprecenljivost. Skrajno desna francoska stranka Nacionalni zbor Jordana Bardelle na omrežju X Louvre proglaša za svetovni simbol francoske kulture, rop pa za neznosno ponižanje države, ob čemer se hujskaško sprašujejo, kako daleč bo še segel razkroj države. Sama piska pa ne more ne pomisliti na enega ljubših esejev Mance G. Renko iz njene lanske esejske prvenke Živalsko mesto. V eseju z naslovom Are we having fun yet se kot zgodovinarka sprašuje o zahodni muzejski narativi ter izpostavi, da zgodovina restavratorstva kot metikuloznega branilca nedotakljivosti fizične dediščine hodi z roko v roki z začetkom francoske revolucije in ljudskim protestnim uničevanjem kipov ancien régima. Danes, po avtoričino, velja družbeni konsenz, ki uničevanje kipov in umetniških del šteje za nesprejemljivo, da moramo kulturno dediščino na vsak način ohranjati, kakor bi samo ona pričala o tem, da smo ljudje.
Daleč od tega, da bi piska enačila organiziran rop in premišljeno revolucionarno uničevanje spomenikov ali celo modernejše protestniško obmetavanje umetniških del z raznimi juhami in podobnim, kot smo ga bili v zadnjih letih deležni vedno več. Ob celotnem Louvre fiasku pa se vendarle zdi pomembno ozavestiti predvsem njegovo kolonialistično ironijo. Kolikor rada francoska desnica, pa konec koncev v svoji obrambi tudi Macron in drugi državni organi, vleče narativo o izgubi neprecenljivega francoskega bogastva, ki je seveda predvsem spominskega pomena, se hvala bogu za drugačno celostno podobo lahko zanesemo vsaj na internet.
Emeraldi iz ogrlice in uhanov, ki jih je svoji drugi ženi cesarici Mariji Luizi podaril Napoleon Bonaparte, prihajajo iz rudnikov v kolumbijskem mestu Muzo. Biseri s tiare cesarice Evgenije glede na svojo obliko niso mogli biti nabrani drugje kot v indijskih ali vzhodnoazijskih morjih. Enako velja za diamante na broški cesarice Evgenije, ki glede na prenos draguljev iz starejših kosov nakita prihajajo iz brazilskih ali indijskih rudnikov, in vse ostale tako opevane 88 milijonov evrov vredne ukradene safirje, dragulje in diamante, ki so jih francoski rokodelci le razporedili po tiarah, kronah in nakitu.
To je sicer seveda, kot je marsikateri bralki gotovo jasno, le majhen košček sestavljanke velekolonialistične Louvrove preteklosti. Od izčrpavanja tujih rudnikov, ki ga zahodne države in aktualne današnje imperialne sile z neokolonialističnimi pristopi izvajamo še danes, so morda še hujši bogato založeni oddelki s staroegipčansko, iransko in staroazijsko umetnostjo, za katero prav nič ne kaže, da jo ima kdo v bližnji prihodnosti namen vrniti v države njenega izvora. S še dalje razstavljenimi eksponati Louvre in njemu podobni zgolj zasmehujejo države izvora.
Tako bi se v svojih sklepnih mislih avtorica obrnila na izjavo lokalne zvezdnice, igralke in pevke Tanje Ribič, ki je na svojem Facebook profilu celotno situacijo zaokrožila z besedami: »Louvre je zaradi kraje zaprt. Več ali manj iz istega razloga kot je bil odprt.« Vsa ostala sentimentalna togota ter politično in nacionalistično podpihovanje, zlasti francoske desnice, pa se zdi predvidljiva, a s širšega konteksta nedobrodošla in nesprejemljiva ter služi le kot odvračanje od kolonialističnega konteksta, za katerega državne organe in medijski prostor očitno bolj za eno figo briga. Če že kaj, bi organiziranemu ropu lahko očitale površnost: zakaj se ustaviti zgolj pri nekaj kraljevih draguljih? Izropajte celega, da vsaj upravičite revolucionarno dediščino Francije. Državam izvora, ki nakradenih eksponatov takoalitako nikoli več ne bodo videle, bo itak vseeno.
Dodaj komentar
Komentiraj