Drage poslušalke in poslušalci, pozdravljeni znova pri odstranjevanju dlake z jezika. Zadnjič smo se v oddaji z naslovom Urrasizem dotaknili nekaterih idej, na ozadju katerih se tvori sodobni protimigrantski diskurz v Evropi. Zdelo se nam je zaman začeti pri ekonomski bazi, dobrikati se slepi veri večnih komunistov in banalizirati pojav na razmerje baze in nadstavbe. Seveda pa je kot vsak družbeni fenomen tudi rasizem kompleksen in kot mnoge tudi njega sooblikujejo ekonomski dejavniki.

Piše se 5. september 2018. Na portalu MMC se pojavi novica o nočnem pohodu skrajnih desničarjev po Trstu. Pod novico pa nam klik na gumb „Prikaži komentarje“ med drugim omogoča branje teksta, ki ga je napisal nekdo z vzdevkom Triglavski zmaj:

„Smiselna bi bila kvečjemu kaka evropska skrajna desnica, predvsem taka, ki bi krepila pripadnost evropskemu narodu, ne pa taka, ki se zavzema za italijanski narod, štajerski narod, itd. in nas tako fragmentira na tisoče etničnih skupin. Z evropskim narodom mislim predvsem na to, kar nas združuje, to je vladavina prava, znanost, delovna etika, ipd.“

Pred nekaj leti danes prevladujočih panevropskih sentimentov ni bilo ravno pogosto zaslediti. Potekala je finančna kriza Evropske unije in begunci so bili Grki: lenuharji, ki živijo na naš račun. Slovenski minister za gospodarstvo je bil v prvi vrsti nalaganja sankcij grškemu narodu, tako kot je kasneje Cerar z žico bil v prvi vrsti varuhov evropske meje. Navijaško vzdušje je Grke pospremilo v tretji svet.

Že zelo kmalu po končni kapitulaciji grške vlade pred evrobirokrati je prišlo do tako imenovane migrantske krize. Od finančne do migrantske v nekaj kratkih korakih. Sentimenti do Grkov so bili hitro pozabljeni. Zdaj so postali južni bratje, del panevropskega naroda, ki se mora ubraniti navala golazni. Celo Makedonci, Srbi, Bosanci in Hrvati so prenehali biti umazani čefurji in vzpostavila sta se bratstvo in enotnost.

Vodilni politiki v Uniji glede migrantskega vprašanja ohranjajo hladnokrven status quo. Ljudje naj prihajajo, mi pa jih bomo selekcionirali. Vsi so dobrodošli – razen tistih, ki niso. Moramo biti sočutni – razen takrat, ko nam ni treba biti. Javni diskurz dobrodošlice, praksa reguliranja, koncentriranja, deportiranja pa tudi poskusov integriranja. Evrobirokrati in vodilni politiki pravzaprav določajo sentimente ljudstva. Z nekaj potezami bi jih lahko odpravili: bodisi bi se odločili za polno zaprtje meja, bodisi bi spremenili svoj strpnostni diskurz, ki tako podžiga množice primitivcev. Ne da si tega sicer želimo. A to bi odpravilo status quo in pomirilo evropejsko nadraso.

Toda morda si statusa quo želijo. Evropa dveh hitrosti je realen ekonomski projekt vzpostavljanja tržne in delavske odvisnosti držav na periferiji Unije od velikanov v centru. Grška kriza nas je naučila o vplivu nemških in francoskih bank na območje, s katerim se kreditirajo projekti lokalne ekonomije; razprodaja podjetij v slovenski lasti različnim gospodarskim vplivnežem iz Unije nas je naučila, da gospodarska suverenost nacionalnih držav ne obstaja več. Vse je prepuščeno evropskemu prostemu trgu. Kar niti ni nujno slabo, tj. ne slabo v vsakem primeru, a v tem, kot kaže, je: mladi zaradi razlik v življenjskem standardu množično zapuščajo države na periferiji, ki se kot aparati mednarodnega kapitala integrirajo v to novo Evropsko unijo. Množično debato o ekonomskih razlikah, o nepravični distribuciji finančnih in drugih gospodarskih vplivov pa zavira ravno debata o migracijah.

Razklana evropska identiteta se celi v žrtvovanju Drugega, semitskih ljudstev, s katerimi Evropa od nekdaj živi v seksualni tenziji, najsi gre za privzemanje religije semitskih prerokov, investicij Judov, sovraštva do le-teh, ali pa za love-hate odnos z muslimani, s katerimi se trguje, od katerih se prevzema kulturne navade, do katerih pa se vedno čuti strah in nezaupanje, včasih bolj, včasih manj upravičeno. Ta love-hate odnos obstaja tudi na drugi strani.

Dezintegracijo Evropske unije, ta politični, gospodarski in morda vojaški brodolom, bodo preživeli samo pravi Evropejci, ki se morajo pripraviti že sedaj. Le oni ga morda lahko tudi preprečijo. Zato nominalno strpnim, k integraciji nagnjenim evrobirokratom in politikom vzpon neofašizma morda tudi ugaja. Odvrača pozornost od resne institucionalne in ekonomske neenakosti in celi razpadajočo evropsko identiteto. Tega seveda ne moremo zanesljivo potrditi in diši po teoriji zarote, a če se poskusimo vživeti v politiko omenjenega folka, potem bi se nam tako imenovana migrantska kriza zdela kot odlična priložnost za podaljševanje patološkega ljubavnega razmerja med Evropejci. Zagotovo pa aktualnega vala fašizma ne moremo misliti onkraj obstoječega reda Evropske unije.

Zato nam obtoževanje lokalnih Šiškov in klicanje na pomoč velikih normalnih držav, ki bi jih hitro spravile v red, pri razumevanju stanja ne bo veliko pomagalo. Za reagiranje je tako ali tako že prepozno, toda v primeru nasilne eskalacije družbenih napetosti, ki jih evrobirokrati na neki točki morda ne bodo več zmogli ali hoteli obvladati, je smiselno razumeti celoten horizont problematike. In v pravem trenutku Uniji odsekati glavo ter jo postaviti na novih temeljih.