V začetku decembra smo se kviri vseh generacij znova svaljkali po projekcijah že 40. Festivala LGBT filma. Ta se ob častitljivi obletnici uvršča tudi na mesto najstarejšega tovrstnega festivala v Evropi. Kot vedno je selektorska ekipa tudi letos sestavila program celovečernih in kratkih filmov, ki so nastajali širom sveta. Letošnja filmska bera je – drugače kot je to pred dvema letoma za naše valove ocenil Metod Zupan – prinesla to, kar smo na festivalu tudi iskale. Od domače produkcije lahko izpostavimo dokumentarni film o Tomažu Šalamunu Buča na vroči strehi sveta, ki odkrito spregovori o njegovi biseksualnosti in hkrati izpostavlja njegov pokroviteljski odnos do žensk. Izpostavimo lahko tudi nemško-gruzijski film Gondola, ki spremlja zgodbo zapeljevanja dveh sprevodnic žičnice v odkrito sovražnih razmerah in njun upor zatiralskemu šefu. Ali grški dokumentarni film Lezbija o lezbični plaži na Lezbosu, ki še danes združuje ŽLINTA osebe vseh generacij. Ali pa francoski film Ko pride smrt pome, naj bo srečna, ki preseže stereotip o aseksualnosti starejših. Na festivalu smo torej spremljale zgodbe o kvirovskem uporu, povezovanju v skupnost, o ljubezni, ki v sovražnem okolju ustvarja varno vez, in o kotičkih kvir hedonizma. 

Mnogo bolj kot programu pa se bomo danes posvetile samemu začetku festivala, njegovi otvoritvi, kjer je kot slavnostna govorka nastopila predsednica republike Nataša Pirc Musar. Vsebini predsedničinega govora pravzaprav nimamo česa očitati – obsodila je obsojanja vredno uničevanje mavrične zastave in nasilje nad prodajalko knjigarne Mariborka, ki se je zgodilo junija lani. Obsodila je tudi sežig mavrične zastave pred Kinodvorom, ki se je zgodil med predlanskim festivalom. Izrekla je podporo skupnosti in poudarila, da je in da vedno bo naša podpornica. »Bodimo vsi vsak dan glasniki ljubezni, sprejemanja in enakosti,« je spodbudno sklenila Pirc Musar, ki je teden dni pred otvoritvijo kvir filmskega festivala v Vatikanu kramljala s papežem Frančiškom. Kakorkoli že, vsebina njenega govora je povsem na mestu, tako kot je bil vsebinsko na mestu tudi njen govor na predlanski Paradi Ponosa v Ljubljani. Mi pa še kar vihamo nosove. Zakaj?

Začnimo še bližje začetku, in sicer pri nagovoru aktivista in selektorja festivala Braneta Mozetiča, ki je Pirc Musar tudi povabil k besedi. To napoved je obrnil na način, da je spomnil, kako so – če se pravilno spomnimo Mozetičevih navedb – LGBT aktivisti in aktivistke na kabinet prvega slovenskega predsednika Milana Kučana naslovile vprašanje, s katerim so tipale za njegovim potencialnim angažmajem za pravice LGBT oseb. Po dolgem čakanju so odgovor vendarle prejele. Če parafraziramo, se je glasil nekako tako: [nosljavo] »Predsednik ima veliko dela in to je gotovo preveč obrobna tema, da bi ji namenjal pozornost.« Predsednico je Mozetič k mikrofonu povabil z vprašanjem, kakšno mesto pri njej zasedajo vprašanja kvira.

Predsednica se je vsebinsko torej skoraj odlično odrezala, ko je poudarila, da zanjo, citiramo »nikoli ne bomo obrobni ljudje«. Kar je v njenem govoru kljub vsemu grenko-sladkega, je njegov kontekst. Predsednica je prisostvovala otvoritvi filmskega festivala, ki je nastal iz margine za margino. Aktivisti in aktivistke prvega Festivala Magnus so ga snovale tudi z mislijo na socializacijo homoseksualnosti v širši družbi, vendar ne na račun asimilacije. Predsednica je torej spregovorila s skupnostjo, ki se je vzpostavila kot protisistemska, ki bi takšna še vedno lahko bila, ko ne bi tako glasno zagovarjala dialoga z oblastjo. Ko torej ne bi zagovarjala ne-dialoga, kajti za pravi dialog morajo sodelujoči izhajati iz vsaj približno enakovredne pozicije. Grenko-sladko je torej v prvi vrsti to, da je polna dvorana nekdanjih frikov, nekdanjih nebodijihtreba oblasti, na otvoritvi sprejela neke vrste materinsko potrditev. Končno je prejela priznanje s političnega vrha, da gay really is okay. 

Če za hip popravimo priokus ereševskega cinizma, ki po malem preveva pričujočo Dlako, moramo priznati, da je javna izjava osebe na visoki politični funkciji, ki izreka podporo kvir skupnosti, sama na sebi dobrodošla. Imamo jo lahko za deklarativno podporo, ki ima najmanj simbolno moč, če že ne prinaša materialnih sprememb. Zatakne se nam na mestu, kjer skupnost po njej tudi hrepeni in čaka dan, ko jo bo prejela. Ko torej čaka, da bo končno lahko zasedla mesto prijaznih sosedov, prijetnih snah in predvsem lepo vzgojenih državljank. Ob tem mestu lahko našo poanto karikiramo z izjavo predsednice, ki je še nismo povzele: ko je že zaključila z uradnim govorom, je še dodala, da naj se zaradi gorečih zastav in uničene kulturne dediščine ne obremenjujemo. Rešitev je na dlani: obesimo lahko novo zastavo, napišemo nove knjige, posnamemo nove filme, naslikamo nove slike in tako dalje in tako naprej. 

Glavna težava z nastopom Nataše Pirc Musar na otvoritveni projekciji jubilejnega Festivala LGBT filma je torej v celostnem sporočilu: nismo prejele zgolj materinske potrditve, da smo povsem okej. S popreproščeno idejo o krpanju in nadomestljivosti dosežkov kvirovske skupnosti smo že zdrsnile globoko v neoliberalne vode. Češ, saj ni kaj, če so to požgali in tisto strgali ali ono ukradli. Bomo že nadomestile z novim, morda celo boljšim. Kot da je poanta v izgubi nadomestljive materialne dobrine, katere vrednost se meri v prodajni ceni. To bi seveda lahko brale zgolj kot manj posrečeno ubeseditev spodbude v smislu »ne daj se, Ines«, a vzemimo besede predsednice malo bolj dobesedno. Ob koncu nagovora se je torej ploskalo najprej oblastnemu odobravanju, saj nekoč frikice skupnosti so danes raje dobre državljanke, nato pa pokroviteljstvu, ki je našlo povsem u izi rešitev. Vse to po štirih desetletjih trdega dela in znoja aktivistk, ki so vse družbene in pravne premike na področju pravic LGBT oseb sploh omogočile.