Nočna mora Marcela Duchampa - readymade rudnik

Nočna mora Marcela Duchampa - readymade rudnik

Mnenje, kolumna ali komentar
22. 4. 2016 - 16.00

Pred skoraj sto leti, natančneje leta 1917, je Marcel Duchamp skušal storiti do tedaj nezaslišano, in sicer kot umetniško delo prezentirati objekt običajne funkcionalne rabe. Govorimo seveda o slovitem vodnjaku, sicer vsakdanjem pisoarju, ki ga je Duchamp iztrgal iz konteksta in ga postavil v umetniško galerijo. Dogajala se je avantgarda, dadaizem je poljubil realnost in srečanje je bilo tako strastno, tako vznemirljivo, da ga ni prenesla niti tedaj zelo odprta Society of Independent Artists.

Društvo se je odločilo, da Duchampovega readymadea ne vključi v razstavo, sklicujoč se na mišljenje, da ne gre za umetniško delo. Veliko strokovnjakov je mnenja, da gre za enega najbolj prelomnih trenutkov v zgodovini umetnosti, saj se je pravzaprav razprlo najbolj temeljno vprašanje umetnosti in njenega, če se izrazimo filozofsko patetično, bistva. In slednje je očitno vse prej kot lahko ujemljivo.

Zgodovina pa se očitno ponavlja in tako smo po sto letih debato o obsegu kulture naposled dočakali tudi pri nas. No vsaj naši politiki so se zapletli v to težavno godljo, niti ne toliko zavoljo njihove neizmerne želje in tendence po poznavanju polja kulture, pač pa prej kot ne zavoljo birokratsko politikantskega zapletanja in seveda financ. Zatresla se je namreč vlada Mira Cerarja. Zatreslo se je Ministrstvo za kulturo in očitno bo potres iz stavbe na Maistrovi 10 pregnal kulturno ministrico Julijano Bizjak Mlakar. Vzrok? Kakopak, rudniki. Običajni problemi kulturnega resorja.

A poskusimo najprej stvari kronološko kontekstualizirati. Miroslav Cerar se leta 2014 odpravi na volitve, ki jih v dobršni meri dobi tudi zato, ker napoveduje, da bo naposled presekal s političnim kadrovanjem in bo vsaj na ključne položaje, kot so ministrska mesta, imenoval strokovnjake. Volitve so bile dobljene in potem se je pričelo lomljenje obljub. Erjavec, diplomatski diletant, postane zunanji minister, iz iste stranke pa za ministrico za kulturo predlagajo Julijano Bizjak Mlakar, ki do tedaj pravzaprav ni imela nobenih izkušenj s kulturo. Po izobrazbi je profesorica matematike ter magistra poslovne politike in organizacije, njeno politično udejstvovanje pa se fokusira predvsem na zdravstvo. Že takrat so številni opozarjali, da izbira morda ni najboljša, vsekakor pa ne v skladu z merili strokovnosti.

Dobro, kulturni kulturniki so požrli grenko pilulo in se tolažili, da se bo ministrica obdala vsaj z dobrimi strokovnjaki oziroma bo prisluhnila zahtevam s terena. Morda pa niti ni tako slabo imeti ministra, ki ni s področja in je s tem nevezan na obstoječe področne lobije. Vsaj tako se je prezentirala ministrica. A že po pol leta ministrovanja se je zapletla v spor z novinarko Dnevnika in skušala obraniti razpis za elektronsko izposojo knjig, ki je bil po mnenju mnogih prirejen v korist enega prijavitelja, in sicer lobistično močne založbe Beletrina.

Potem pa so se kot po tekočem traku pričele vrstiti težave in zdrsi. Najprej je tu bila medijska zakonodaja, ki sicer vedno povzroči kar nekaj razburjenja, a Julijana Bizjak Mlakar ga je nemara do tedaj največ. Kasnejše obtožbe o polkriminalnih uredniških združbah niso nikoli dočakale razjasnitve ali opravičila. Podobno nespretna je bila ob odpiranju krovnega zakona v kulturi. Medtem ko so številni govorili, da še ena novela zakona preprosto ne bo pogasila požara, je ministrica hitela obračunavati tudi z bazo kulturne produkcije, to je s samozaposlenimi v kulturi in nevladnimi organizacijami, ter se zapletala v neobičajne trditve, kako nevladni sektor izkorišča samozaposlene v kulturi.

Sledilo je obdobje sprejemanja proračuna in ministrica se sama nikakor ni znala spopasti z nižajočim se proračunom za kulturo. Ko so v zrak skočile vse stanovske organizacije, se je naposled njim lahko zahvalila za pomoč pri ohranjanju oziroma manjšemu rezanju kulturnega budžeta. Jesen nam je postregla z gladovno stavko Mihe Turšiča, ki jo je zaznamovala okrepljena ministričina taktika osebnega diskreditiranja in sprenevedanja. Spor je naposled rešil premier, a žal je zgodba kasneje kljub vsemu doživela klavrn konec.

Ko se je jesen prevešala v zimo, je Nacionalni svet za kulturo premiera pozval k razrešitvi ministrice, kar je pogojeval z odstopom večine članstva. Premier je pred nekaj meseci sporočil, da raje sprejme odstop skoraj celotnega Nacionalnega sveta za kulturo, kot da bi se rešil problematične ministrice. No in tukaj postane vsa zgodbe dovolj bizarna, da jo je pravzaprav nemogoče racionalno zapopasti. Da bo stvar še težje dojemljiva, pa je čas, da v celotno zgodbo dodamo še v ozadju ves čas tleči problem idrijskega rudnika.

Za kaj pravzaprav gre? V osnovi za nujo vzdrževanja rovov pod mestom Idrija, ki bi ob morebitnem zalitju lahko pričel ogrožati meščane. A idrijski rudnik ni kar katerikoli rudnik, pač pa so rovi, pripadajoče stavbe in mehanizacija uvrščene med kulturne spomenike državnega pomena, leta 2012 pa je bil paket uvrščen tudi na Unescov seznam svetovne dediščine. In na tem mestu se prične javljati osrednji problem, ki naj bi po besedah premiera predstavljal zgolj kapljo čez rob in govori v prid razrešitvi ministrice. Bizjak Mlakar se namreč že od samega nastopa upira temu, da bi Ministrstvo za kulturo bilo samo in v celoti odgovorno za vzdrževanje rudnikov.

Kot trdi Bizjak Mlakar, Ministrstvo za kulturo nima kapacitet, s katerimi bi lahko zagotavljalo varnost rudnikov, in nobenih pristojnih organov, ki bi lahko skrbeli za pravilno izvajanje sanacije in vzdrževanja rudnikov. Prav tako se javlja tudi problem sredstev, saj naj bi bilo po nekaterih podatkih za vzdrževanje rudnika v kratkem potrebnih 12 milijonov evrov. Za primerjavo, za vse samozaposlene v kulturi se direktno namenja približno polovica tega zneska letno, Zavod KSEVT pa je letno prejemal okoli sto tisoč evrov, a kulturnega denarja zanj pač ni bilo.

Kaj so torej glavne koordinate problema in temeljna protislovja celotne situacije? Skušajmo biti sumarni. Ko ministrico za kulturo že vsi pozivajo k odstopu in ko vsi že vemo, da področja, ki ga pokriva, ne obvlada, premier raje sprejme odstop članov Nacionalnega sveta za kulturo, kot da bi razrešil ministrico. Samo nekaj mesecev kasneje sicer predlaga razrešitev ministrice, a ne zavoljo vsega, kar mu je bilo že predočeno, pač pa naj bi kaplja čez rob bila problematika idrijskih rudnikov, ki je znana praktično že od nastopa nove vlade. Paradoks se kljub vsemu tukaj ne konča. Ministrica za kulturo namreč ves svoj mandat poudarja pomen kulturne dediščine, medtem ko ji neodvisni kulturni producenti očitajo, da zanje ne najde denarja, med samozaposlenimi v kulturi pa se vse večji delež ustvarjalcev pomika pod prag revščine. In medtem ko ministrica zagovarja varstvo kulturne dediščine kot prioriteto, nenadoma ne prepozna idrijskega rudnika kot objekta, ki bi spadal pod okrilje Ministrstva za kulturo. Rudarji ne sodijo pod kulturo. Zidarji pri obnovah gradu pač.

Cerar pa po drugi strani sedaj govori o pomembnosti resorja kulture, ki je kakopak konstitutiven za naš narod, in vse to se dogaja zavoljo rudnika živega srebra? Politični cinizem ne pozna meja. Pri tem pa se odpira pravzaprav globlji problem slovenske kulture. Tisti čisto osnovni, duchampovski, ki nam razkriva vprašanje umetniškega objekta. Recimo, v Odloku o razglasitvi tehniške dediščine v Idriji in njeni okolici za kulturne spomenike državnega pomena piše: „Enote imajo zaradi kulturnih, tehniških, umetnostnih in arhitekturnih ter zgodovinskih lastnosti poseben pomen za Republiko Slovenijo.“ Ok, recimo da je kultura zelo raztegljiv pojem, a kakšne umetniške lastnosti imajo pravzaprav elementi idrijskega rudnika? To, da je med vsemi rovi, jaški in klavžami navedeno tudi rudniško gledališče? Vmes pa propada stavba osrednjega državnega gledališča SNG Drama?

Duchamp je pred sto leti s svojimi readymadei med drugim problematiziral tudi vprašanje umetniškega objekta in obsega umetnosti same, a niti v najbolj divjih sanjah si verjetno ni zamišljal, da bodo njegovi readymadei postali tako priljubljeni tudi pri politikih, zvezanih z lobiji. Slednji imajo očitno umetniške tendence, svoje stvaritve pa podpisujejo prek vladnih sklepov. Da paradoks na koncu ne more biti bolj popoln, je razvidno iz dejstva, da imata dejansko - sicer iz napačnih razlogov - prav tako premier kot ministrica. Bizjak Mlakar, ker rudnik res ne sodi pod Ministrstvo za kulturo, in Cerar, ker ministrica res dela slabo.

 

Podstran ministrstva za kulturo o problematiki rudnikov naslovljena Kdo želi zapirati rudnike v likvidaciji preko kulture?

Odloku o razglasitvi tehniške dediščine v Idriji in njeni okolici za kulturne spomenike državnega pomena

FINANCIRANJE:

Center za upravljanje z dediščino živega srebra Idrija - CudHg

Rudnik živega srebra Idrija d.o.o. - v likvidaciji

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness