Čez slaba dva meseca bo minilo točno sto let, odkar je obupani cesar Karl I. dr. Antonu Korošcu ponudil slovansko državnost znotraj okvirov habsburške monarhije. Korošec ga je zavrnil z znamenitimi besedami: »Majestät, es ist zu spät.« - »Prepozno je, vaše visočanstvo.« Res je bilo prepozno. Ali pač ne?

Minulo nedeljo, malo manj kot sto let od omenjenega dogodka, smo bili spet priča državnikom s področja nekdanje Jugoslavije, kako se na avstrijskem dvoru prerekajo kot otroci za igrače. No ja, na evro-avstrijskem forumu. Srbski predsednik Vučić in kosovski predsednik Thaci sta bila bitko za kosovska polja. Grabar-Kitarović se je iz pogovora modro izvzela, Pahor pa je kazal zamišljen obraz in zaskrbljene poze v imenu miru in Pirana.

Panel in srečanje državnikov sta se sicer vrtela okoli vprašanja pogajanj med Kosovom in Srbijo in možnostjo »land swapa«, torej potencialni menjavi ozemlja med Srbijo in Kosovom. V zameno za Kosovsko Mitrovico bi Srbija tako predala ozemlja z večinskim albanskim prebivalstvom. To bi nekako bil kompromis, za katerega se zdi, da bi v primeru dogovora lahko prinesel srbsko priznanje Kosova. »Urejeni odnosi z sosedi« so za Srbijo tako pogoj nadaljevanja pristopnih pogajanj z Evropsko unijo. Za kosovske Albance pa je priznanje pogoj za vstop v brezvizumski režim ter za sam začetek pogajanj.

Včeraj ste v etru Radia Študent že lahko poslušali naš pogovor s Teno Prelec in Adnanom Ćerimagićem, ki sta kot mlada intelektualca iz regije imela uvodni nagovor na omenjenem panelu. Adnan je poudaril, da bi omenjena odločitev lahko imela uničujoče posledice za Bosno in Hercegovino, kjer je bil mir kupljen s trdnim in brezkompromisnim zagotovilom mednarodne skupnosti, da se meje ne bodo spreminjale. Še bolj, ker novice o možnosti menjave mej močno odmevajo v Bosni, ki bo v prihajajočih mesecih imela volitve.

Zdi se namreč, da je EU naklonjen ideji spreminjanja meja in menjavanju ozemelj. Podobnega mnenja so tako v Berlinu kot Washingtonu. Gostitelj srečanja je bil avstrijski predsednik Alexander Van der Bellen, ki je v odzivu na Adnanovo izjavo o nasprotovanju mešetarjenju z mejami na osnovi etničnosti zavzel vzvišeno pozicijo z izjavo, da si kot Avstrijec sploh ne more zamisliti ideje etničnosti kot osnove za legitimnost meje. Morda je to legitimno za druge. Srbski predsednik pa se je smejal.

Potem je bil tu Borut Pahor. Zakaj pa ne, kamer je bilo nič koliko. Če le ne bi bilo tudi mikrofonov. Predstavil je eno samo idejo: da je arbitražo potrebno spoštovati. Seveda mednarodnemu občinstvu ni pretirano jasno, zakaj in s kom gre v tem sporu. Dobro, saj poanta je legitimna: da pač pogajanja in dogovori niso legitimni, če jih po vstopu v Evropsko unijo nič ne zavezuje k spoštovanju. Vučić je bil presenetljivo afirmativen do Pahorjevega ponavljanja, kar mi da misliti, da je v aktualnih pogajanjih na mizi neka zavezujoča klavzula v primeru priznanja Kosova. Morda pa takšen potek dogodkov služi tudi Rusiji.

Že na začetku je Pahor sicer storil veliko napako, da ni popravil moderatorja, ki je Slovenijo označil kot članico »zadnjega vala pridružitve«. Nepoučenemu Kitajcu, in teh je bilo tam za celo uradno delegacijo, bi se zdelo, kot da predstavlja pozicijo le še ene kandidatke. Odveč je seveda omenjati, da ni zavzel vzvišene pozicije EU predstavnikov, temveč se je pogumno podal v boj za Piran. Prav tako pa Pahor avstrijskega predsednika ni opomnil na slovensko manjšino v Avstriji in na nespoštovanje Avstrijske državne pogodbe. Ampak kaj nam bodo Korošci, če gremo na morje.

Pahor je tako nastopil in se z Vučićem in Tachijem umestil v kontekst konfliktnih držav. Kot je včeraj v intervjuju poudarila Tena Prelec, je bil Vučić Miloševićev minister za informiranje, Thaci pa eden voditeljev Osvobodilne vojske Kosova - OKV, kjer je bil zadolžen za financiranje, kar ni bil najbolj transparenten in mirobljuben posel. Naš predsednik je strumno vkorakal v ta ringaraja in pogumno bral v imenu malo bolj plovne Slovenije. Da ne boste dobili ideje o resnosti, lahko poročamo, da je skoraj ves čas imel svoj »thinking face«. Sicer bi ga lahko nadomestili z enim samim slajdom v Powerpointu, na katerem bi pisalo »I srček arbitraža«. Pa prišparali bi na bencinu.

Zakaj je bil Pahor tam? Verjetno da predstavi očitno edini interes Slovenije. No ja, verjetno lahko ugibamo, zakaj je šel, manj je jasno, zakaj je sploh bil povabljen. Zdi se, da se Avstrijci ponovno poskušajo umestiti kot neki čuvarji ali vsaj varuške Balkana in kot taki povabijo vse balkanske velike fantke. Šalo na stran, res ni imelo smisla, da je Pahor tam, tudi če je se je na moč trudil uprizoriti vse mogoče zamišljene izraze in poze.

Potem je tu Aleksandar Vučić. Do sedaj sem karizmo diktatorjev razumel samo v teoriji. Ne več. Ni bral, ni se zares kregal, manipuliral in očaral je občinstvo. Najprej s svojim očitnim spakovanjem in smehu ob Adnanovi tragični pripovedi in opozorilu, zatem pa je občinstvo takoj pridobil s svojo deklaracijo, da se bori tako za tiste, ki ploskajo Adnanu, kot tiste, ki ploskajo njemu, ki je bil minister za propagando v Miloševićevi vladi in ki se mu pripisuje izjava, da mora za vsakega mrtvega Srba umreti najmanj sto muslimanov. Ampak takrat je bil Vučić še mlad. Zdaj si prizadeva, da ne bi več nikomur ploskali.

Ploskala je sicer peščica srbskih študentov, in sicer ko je Vučić deklariral, da je sit tega, da se za vse vedno krivi Srbijo. »Devetim srbskim študentom«, ki so ploskali, se je zahvalil v izjavi za javnost, ni pa se z njimi dobil na predvidenem srečanju.

Na nek način je bil nedeljski panel ponovna uprizoritev razmerij moči tako s konca prve Jugoslavije ali še bolj iz zadnjega desetletja druge. Slovenec je prisoten izključno zaradi enega partikularnega in enodimenzionalega cilja. No, pa tudi rad vidi, da je upoštevan, in da pokaže, da obstaja. Srb pa dominira in Slovenčev edini argument mu dobro služi. Potem je tu Bosanec iz ureditve, kupljene z krvavim mirom, ki sploh ne more proizvesti predstavnika, zato njegov mir brani študent. So pa bivši guvernerji Bosne in Hercegovine včeraj v skupni izjavi obsodili kakršnokoli zamenjavanje ozemelj. Kosovo, tisti večni drugi, je v vlogi nesrečne boksarske vreče, ki služi kot priročen izgovor za kakršenkoli zunanji ali notranji neuspeh. Vučić tako poudari, da gre Srbiji ekonomsko dobro in mu status quo ustreza. Kosovu gre po drugi strani ekonomsko slabo, a Thaci kot protiargument Vučićevi ekonomiji navrže možnost vznika terorističnih elementov.

Še bolj zanimiva je bila omemba ideje, da sta Vučić in Thaci zadnja voditelja, ki lahko uredita zadevo. V primeru njunega neuspeha bi na oblast na Kosovu in v Srbiji lahko prišli pravi desničarji, ki bodo zares desni in se z njimi ne bo mogoče pogovarjati.

…

Čez dva dni je na forumu Sebastian Kurz praznoval 32 rojstni dan.