Zamislite si, da ste Joc Pečečnik. Pred skoraj petnajstimi leti ste se odločili za investicijo, ki naj bi vam prinesla milijone. Ustvarili ste finančni načrt, pridobili primerno arhitekturno zasnovo, tako mestna občina kot navijači Olimpije so častili zemljo, po kateri hodite. Nato pa se je država odločila, da bo vašo investicijo razglasila za spomenik državnega pomena. Uresničitev vaših sanj o najsodobnejšem športnem centru v Sloveniji se je oddaljila. Za ovratnik so vam začeli dihati konservatorji. Pridružijo se jim stanovalci, ki živijo v okolici bodočega projekta. Pridobiti morate tako okoljsko kot spomeniško varstveno pozitivno mnenje, da vam javna uprava odobri gradbeno dovoljenje. Po petnajstih letih gradbenega dovoljenja še vedno niste dobili - porajati se vam začnejo vprašanja: koliko milijonov ste v tem času izgubili? Kaj bo vaš naslednji korak? Se vam splača nadaljevati?

Bežigrajski stadion, bolje poznan po imenu svojega avtorja Jožeta Plečnika, je bil v register kulturne dediščine prvič vpisan že leta 1996. Ideja o razglasitvi objekta za spomenik lokalnega pomena se je na Mestni občini Ljubljana oblikovala vse od leta 2003. S tem bi stadion pridobil boljši kulturnovarstveni režim, spomenik pa je najbolje zaščiten, ko mu je priznan državni pomen. S predpostavljeno idejo o boljši zaščiti stadiona se je pričel birokratski pingpong: septembra 2005 MOL razglasi stadion za spomenik lokalnega pomena, še v istem mesecu jih dohitijo tudi na Ministrstvu za kulturo z Aktom o začasni razglasitvi stadiona kot spomenik državnega pomena. Akt je bil veljaven zgolj 12 mesecev, ker ni bil podaljšan, je za stadion obveljal varstveni režim spomenika lokalnega pomena. To se je imelo zgoditi v času ustanovitve Bežigrajskega športnega centra, združbe Joca Pečečnika, Mestne občine Ljubljana in Olimpijskega komiteja Slovenije, ki so še danes lastniki objekta.

Do prevzema stadiona v lastništvo javno-zasebne družbe je tako prišlo v času manj stroge zavarovanosti stadiona, saj je ministrstvo širši odlok, ki bi zajemal Plečnikova dela v Ljubljani, šele pripravljalo, akt o začasno dodeljenem statusu pa je potekel. Odlok bi lahko sicer že stopil v veljavo, vendar je tedanji kulturni minister Vasko Simoniti s podpisom čakal na novi Zakon o varstvu kulturne dediščine. Tako je bil stadion do leta 2009, ko je bil pod ministrico Majdo Širca Ravnikar sprejet Odlok o razglasitvi del arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani za kulturne spomenike državnega pomena, podvržen manj strogemu varstvenemu režimu. Odtlej je tudi Bežigrajski stadion vključen v kulturnovarstveni odlok, ki zajema veliko število Plečnikovih del v Ljubljani in ki skupaj tvorijo urbanistično celoto Plečnikove Ljubljane. Vsak posamezni objekt ima opredeljene arhitekturne vrednote, ki se jih varuje, vendar so vsi objekti zavarovani zaradi istih konceptualnih razlogov.

Vse te zakonske določbe za določenega investitorja lahko delujejo kot namerne ovire oblasti in konservatorske stroke, da ta nekdaj veličastni kompleks ne more zasijati v čisto novi, posodobljeni slavi. Najnovejša ovira, s katero se sooča Pečečnik, je negativno mnenje spomeniškega varstva na načrt obnove, zaradi katerega ponovno ni pridobil gradbenega dovoljenja. Če je v preteklosti težje pridobil okoljevarstveno dovoljenje, se je tokrat zataknilo pri konservatorjih, saj naj načrt ne bi sledil varstvenemu režimu spomenika. Povedano po domače - trenutni arhitekturni načrt prenove bi podobo stadiona spremenil do te mere, da ta ne bi več zadoščala pogojem iz Odloka, ki varuje Plečnikovo Ljubljano kot spomenik državnega pomena. Kako bi torej Pečečnik vseeno lahko zgradil svoj sodobni športni center z vsemi pridruženimi tržnimi aktivnostmi?

Odgovor je preprost: razglasitev stadiona za kulturni spomenik državnega pomena se lahko prekliče. Že ob začetku projekta je bil spremenljivi status stadiona kot spomenika uporabno orodje oblastnikov in investitorjev. Ne pozabimo, MOL v primeru stadiona igra vlogo obeh. To pomeni, da se je investitorski načrt prilagajal strogosti varstvenega režima spomenika, ki ji je bil stadion v danem trenutku podvržen. Vsak dediščinski spomenik pa lahko svoj status tudi izgubi. Za pobudo za preklic statusa spomenika sta ključna Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije in Ministrstvo za kulturo. 

Zakaj bi bil preklic spomenika mogoč? Oglejmo si zakonske kriterije, ki stadion opredeljujejo kot spomenik. Bežigrajski stadion je vključen v Odlok o razglasitvi del arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani za kulturne spomenike državnega pomena, vključena dela pa predstavljajo konceptualno urbanistično celoto. Odlok je namenjen ohranjanju ustvarjalnega dela arhitekta Plečnika v Ljubljani kot dragocene kulturne vrednote, razglasitev spomenikov pa je namenjena boljši prepoznavnosti posameznih spomenikov. Vsak posamezni spomenik je kot tak razglašen, zgolj ker je del Plečnikove Ljubljane in ker prikazuje arhitekturne elemente značilne za Plečnika. Zato sta za ohranjanje statusa spomenika državnega pomena pomembna predvsem ta dva kriterija. 

Plečnikov stadion zadnjih 15 let kot športni objekt ni več vključen v konceptualno urbanistično celoto mesta, saj kot tak ni uporabljan. Še več, v svoji opuščenosti je postal neviden. Z Dunajske ceste lahko vidimo vhodno kolonado, prostor, skrit za njo, pa je iz javne zavesti praktično izginil. Območje je postalo degradirani del mesta - skoraj vseeno bi bilo, ali bi se za kolonado v tem trenutku skrivala gradbena jama ali rekreativni center. Pomemben znak, da stadiona tudi del stroke ne razume več kot del Plečnikove Ljubljane, je gotovo njegova izključenost iz lanskoletne nominacije Plečnikovih ljubljanskih del za vpis v Unescov register dediščine.

Drug pomemben kriterij, zaradi katerega je bil stadion razglašen kot dediščina nacionalnega pomena, so arhitekturni elementi prostorske zasnove, ki predstavljajo presežek ustvarjalnosti. Prav zaradi zanemarjanja stadiona so danes nekateri arhitekturni elementi izginili ali pa so neprepoznavni. Prostor, prepuščen vremenskim pojavom in vandalizmu, izgublja svojo podobo. Z izgubljanjem prvotnih arhitekturnih elementov stadion izgublja ključne elemente, zaradi katerih je sploh zavarovan. Prostorska ureditev je zaenkrat še izvorna, saj do prenove, ki bi jo skazila, še ni prišlo, vendar stadion ni primerno vzdrževan. Če združimo izključenost iz urbanistične celote Plečnikove Ljubljane z izginjanjem propadajočih arhitekturnih elementov, lahko pomislimo, da stadion že zdaj ne zadostuje večini pravnih okvirjev, ki ga definirajo kot spomenik državnega pomena.

Še en kriterij, ki upravičuje stadionov status spomenika državnega pomena, je njegov pomen za razumevanje zgodovinskih procesov. Pomislimo - kateri pomembni dogodek se je že zgodil na Bežigrajskem stadionu? Je bil to še danes rekordni obisk nogometne tekme leta 1964? Koncert Metallice ali Boba Dylana? Morda samo dejstvo, da je bil pred skoraj sto leti zgrajen kot vadbišče katoliških Orlov? Seveda, vendar ne moremo mimo najpomembnejšega zgodovinskega dogodka, ki se je odvil na Bežigrajskem stadionu: pred natanko 77 leti na današnji dan, za Hitlerjev rojstni dan, so na stadionu nacistom prisegli domobranci, prisegi pa je sledila maša škofa Gregorija Rožmana.

Stadion bo tako morda vendarle ostal kulturni spomenik nepremične dediščine - Plečnik je vseeno klasični avtor, ki ga naš postmodernističen prostor časti, stadion pa je njegov edini športni objekt. Degradacija, ki je fizično že tu, pravno pa še ne, se tako verjetno ne bo zgodila, kljub temu da so pogoji zanjo izpolnjeni. Kar se tiče zgodovinsko pomembnih dogodkov - mesta prisege domoljubov, ki so z zavezništvom okupatorju obranili svojo domovino, pa ja ne smemo pozabiti! Joc Pečečnik bo moral počakati na boljše čase, ko se nekdo odloči sprožiti postopek odglasa spomenika, ali pa bo stadion prodal. Le nadejamo se lahko, da bo s prodajo nazaj pridobil vse vložene milijone, ki so splavali po vodi.