V Narodni galeriji je 5. junija potekal dogodek v organizaciji Društva slovenskih pisateljev, ki je bil naslovljen kot Javni razmislek o prihodnosti slovenske kulture. Na njem so se zbrali vsi dosedanji ministri za kulturo v samostojni Republiki Sloveniji. O čem so razmišljali, (še) ne vem, njihovo celokupno delo pa ima za posledico zastarel in propadajoč kulturno-politični sistem, dva marinirana predloga krovnih zakonov o kulturi, ki se pacata v predalih uradnikov, ter državno strategijo razvoja področja kulture, katere veljavnost se izteka, pri čemer pa v zvezi z novo strategijo ne poteka nikakršna resna in strukturirana javna razprava. Snovanje in sprejemanje Lokalnega programa kulture v času, ko se zdi, da je država odmrla (v odsotnosti kulturne politike na državni ravni), je v tem oziru zato svojstven idealizem.

Danes, v petek, 9. junija, bo v opuščenem bazenu na Vrhniki prireditev Dva vodika, en kisik, katere namen je ozaveščanje javnosti o temeljnih razvojnih vprašanjih lokalne in globalne skupnosti, saj v žarišče postavlja odnos do vode in mladih, dveh temeljnih gradnikov prihodnosti. Film Dva vodika, en kisik o vodi v bazenu brez vode, fotografska razstava Ribe na suhem v času in prostoru, prizadetem s hudo ekološko nesrečo družbe Kemis, predstavitev knjige Deblak s konca 2. stoletja pr. n. št. iz Ljubljanice na Vrhniki in predstavitev predloga Lokalnega programa kulture Občine Vrhnika 2017-2027 v prostoru, kjer resne kulturne politike ni in kjer celotno mladinsko polje občina sofinancira v višini 4.500 EUR na leto. Rdeča nit tega prispevka ne bo voda, temveč umetnost in kultura v lokalni skupnosti.

Začetki snovanja Lokalnega programa kulture imajo svoj izvor v neurejenem kulturno-političnem sistemu lokalne skupnosti, saj Občina Vrhnika ni imela in (še vedno) nima sistemskega mehanizma sofinanciranja umetnosti. Lokalna skupnost namreč podpira zgolj ljubiteljska kulturna društva. Zato je Humanistično in umetniško društvo »O« priredilo dve javni tribuni Kultura je, kulture ni, in Kulture ni, kultura je s ciljem razreševanja problema sistema financiranja umetnosti. Po treh letih delovanja na novem pravilniku je potrebno povedati, da se vsaj dva pravilnika marinirata v predalu Oddelka za družbene dejavnosti in gospodarstvo. Razprava, vzpostavljena na javnih tribunah, je privedla do ugotovitve, da je občinski svet prvi in zadnji Lokalni program kulture za obdobje 2004 – 2007 sprejel 1. aprila 2004. Strateškemu dokumentu je sledila ustanovitev javnega zavoda Zavod Ivana Cankarja za kulturo, šport in turizem Vrhnika, ki je hegemoniziral vse družbene dejavnosti, celotna občina pa se je popolnoma distancirala od vprašanj umetnosti in kulture (ter ostalih družbenih dejavnosti). Tako sta umetnost in kultura postali popolnoma nepomemben okras lokalne skupnosti in zadnja skrb ((ne)kulturne) politike. Zavod je postal odložišče kadrovanj manj sposobnih in plačoiščečih rodbinskih članov v okviru tako rekoč nedotakljivih lokalnih političnih botrovanj. Posledica tovrstne »lažnive solidarnosti« pa je drastično nazadovanje znanj in veščin zaposlenih ter večinoma plehek program. »Profesionalizacija«, temeljni splošni argument ustanovitve javnega zavoda, pa ima za posledico, da v desetih letih občina (še) ni sprejela novega strateškega dokumenta. Ugotovitev javnih tribun iz uvoda tega odstavka je bila, da občani želijo nov Lokalni program kulture. Celotnega procesa izdelave predloga Lokalnega programa kulture Občine Vrhnika 2017 – 2027 ne bom opisoval, se je pa v njem po mojem mnenju izkristalizirala vsa neresnost, nestrokovnost in banalnost, torej nekaj takega, kar sem pred tem procesom poznal zgolj iz besed v kritični javnosti.

V Občini Vrhnika je glavni problem javni zavod Zavod Ivana Cankarja Vrhnika (v nadaljevanju ZICV), katerega priliv javnih sredstev s strani Občine Vrhnika predstavlja okvirno več kot 6 % proračuna občine in ima skupne prihodke v okvirni višini 10% celotnih skupnih prihodkov Občine Vrhnike (15.627.193,94 EUR v predlogu proračuna za leto 2016). Proračunska postavka, na podlagi katere se financira ZICV, tj. Umetniški programi, ima 389.557,88 EUR predvidenih denarnih sredstev, pri čemer se (pod)postavki delita na Zavod Ivana Cankarja Vrhnika – dejavnost, v višini 373.557,88 EUR, ki zajemajo predvsem plače administratorjev, strokovnih sodelavcev, tehnikov in fizičnih delavcev (skupaj okoli 20 zaposlenih) ter nekatere materialne stroške in na postavko Zavod Ivana Cankarja Vrhnika – kulturne dejavnosti v višini 16.000,00 EUR, ki zajemajo financiranje programov razstav, prireditvenih dejavnosti in kino programa. Slednji ima predvidena proračunska sredstva v višini 1.500,00 EUR, pri čemer se v več kot 50% izvaja art kino program! Produkcijski model zavoda temelji na »outsourcingu« dogodkov, ki jih je večinoma moč kategorizirati kot veselice. Vrhunec je prireditev Noč na Vrhniki (ki je del »festivala« Argonavtski dnevi), kjer vsaj po mojem mnenju občina posredno in ZICV neposredno z javnim denarjem subvencionirata privatno podjetje pri kovanju dobička. Če ima kino program, ki preko celega leta odvrti več kot 150 filmov, ki so v večini del art kino programa, 1.500,00 EUR, ima »festival« (brez koncepta) Argonavtski dnevi (v osnovi koledar dogodkov, ki jih v veliki meri organizirajo drugi) v proračunu predvidenih 25.000,00 EUR! Čez palec je moč reči, da je ZICV v obdobju zadnjih 10 let upravljal s cca. 10 milijoni evrov, pri čemer nima ničesar tehtnega za pokazati. Zapravljeno desetletje.

Seveda se poslušalec lahko sprašuje, čemu sedaj to posluša na Radiu Študent. Razlog je enostaven. Zavod ima namreč v oblasti tudi medobčinsko glasilo, »medij«, kjer je tovrstno besedilo seveda cenzurirano. In to tako, po domače, v eni osebi troedinosti urednika, novinarja in strokovnega sodelavca; brez postopka in brez razdelanih argumentov. »Medij« nima niti programske zasnove, ki je sicer obvezna. Toda dovolj bodi o zaposlenih na ZICV, ki posnemajo vrhniški kip Cankarja in sedijo na zicu.

Imajo to smolo, da se je neodvisna umetnost prebudila sočasno z izvedbo enega izmed napomembnejših projektov, ki ga je sofinanciral Finančni mehanizem EGP, vzpostavitev Doživljajskega razstavišča Ljubljanica. Občina Vrhnika ima zato veliko priložnost, da postane zgleden primer razvoja lokalne skupnosti v Republiki Sloveniji. Zato naj lokalna politika prepozna in pripozna model kulturne politike kot temelj razvoja, saj je kultura osrednji državotvorni element naše skupne dediščine in samozavesti bodočnosti. V občini je veliko prostora in mladega (šolanega) ustvarjalnega življa, ki s stikom z umetnostjo bogati prostor. Odpirajo se dobre zgodbe, nove priložnosti in obeti prihodnosti, če kot krovni primer navedem umestitev porečja Ljubljanice med območja UNESCO-ve svetovne kulturne in naravne dediščine. Kemis je pogorel. Politiki in javnim uslužbencem zato apel za iskren odnos do vode, mladih in umetnosti.

Prispevek je spisal Žiga Gruden