Ali se spomnite tistega človeka, ki je pred nekaj leti zgorel na klopi v parku na Jesenicah? Verjetno ne. Kajti človek je bil brezdomec, po normah sodobne družbe torej nihče par excellence. Povrh vsega je njegovo izgorevanje menda povzročila prižgana cigareta, ob kateri je zaspal, cigareta pa je, kot se nam na vse pretege trudijo pokazati, sovražnik številka ena v prizadevanjih za dolgo, morda celo večno življenje, to se pravi, grozeči tujek v dobi biopolitik, ki zahtevajo do potankosti higienizirana, brezhibna telesa, ki bodo tvorila legijo zmagovalcev v boju proti smrti. Tisti človek ni bil zmagovalec. Tja v tri dni je ležal na klopi, brezposeln na koncu sveta. Tisti človek pravzaprav sploh ni imel šans postati zmagovalec. Nekoč je sicer imel vse možnosti tega sveta, a ta ubogi, neuki človek brez visokih stremljenj se je sabotiral.

Ali se spomnite tiste Virginie Woolf? Virginia Woolf je pisala knjige, pisala je o potrebi ženske po lastni sobi, prostoru, kjer bo lahko živela svoje življenje, ustvarjala in artikulirala svoje izvirne misli, kakršnekoli misli, vse tiste, ki jih, v nasprotju s prepričanji dominantnih, torej patriarhalnih tokov, resnično tvori. V lastni sobi ji nihče ne bo preživetja pogojeval s prisilo opravljanja njenih edinih družbeno priznanih funkcij, ki so rojevanje, skrb za otroke in odrasle moške, gospodinjenje in drugo neplačano težaško delo z neomejenim delovnim časom. 

Virginio Woolf je prav tako bremenila zgodovinska odsotnost žensk na področju umetnosti. Njihova anonimnost. Zgodovinska odsotnost umetnic se je pokazala tudi kot sedanjost. Skladateljice zavzemajo pribl. 3 % programov osrednjih koncertnih hiš po svetu v sezoni 2019/2020, preostalih pribl. 97 % pa skladatelji. Tiste skladateljice, ki niso med izbranimi 3 %, vedo, kaj je bremenilo Virginio Woolf. Tudi Olga Neuwirth to ve. Njena opera Orlando, ki je premiero doživela decembra letos, je prvo celovečerno delo skladateljice, ki ga je Dunajska državna opera, že 150 let pojem mizoginije in bernhardovskih starih mojstrov, postavila na svoj oder.

Virginia Woolf je bila enako ostro kritična do patriarhata, kot je bila nemilostna do samih žensk; očitala jim je mero ignorance, zaradi katere se kljub možnostim, ki jih je omogočilo zgodnje feministično gibanje, ne povzpnejo nad svojo suženjsko mizerijo – ne le kot posameznice, temveč kot človeštvo. Virginio Woolf je vse skupaj močno vznemirjalo, z družbenimi realnostmi se ni mogla sprijazniti. Terapevt ji je svetoval: Gospa Woolf, vadite se umirjenosti. In res, Virginia Woolf se je naposled umirila. Ni zgorela, pač pa si je žepe napolnila s kamni in se podala v reko, kjer se je, jasno, utopila. Ni zgorela, a je mogoče tehtno argumentirati, da je izgorela.

A le mirno. Časi se spreminjajo, od Virginie Woolf do danes je preteklo mnogo voda, zgodili so se feministični upori in ves čas se je kontempliralo o socialnih spremembah, ki bodo človeka končno povzdignile nad bedo. Človeštvo namreč zasleduje civilizacijske vrednote, med njimi enake možnosti. In tako imamo pred seboj novega človeka, boljšega kot kdajkoli, tako materialno in tehnološko kot kognitivno opremljenega za boljše življenje. A ‘boljše’ je ideološki pojem, konstruira se iz specifične pozicije in v specifičnem diskurzu. In novi človek ima kljub svoji mogočnosti svoje tegobe. Med bolj aktualnimi v tako imenovanem Zahodnem svetu in tista, ki jo v svojem knjižnem prvencu obravnava Aljoša Bagola, je izgorelost.

Kot vemo, je Bagola knjigo napisal po lastni izkušnji izgorelosti. Nekega dne enostavno ni zmogel več. Delo, nenehno delo, zasledovanje popolnosti na vseh, ne le delovnih področjih, imperativ ‘zdržati’, ves čas nekaj zdržati, moralo je počiti. In potem? Kako se izvleči iz dna, kako iz sebe, ki si le še pepel, živ pepel, ponovno zmodelirati človeka? Ne kakršnega koli, temveč takšnega, ki bo kos zahtevam sveta, ki bo torej še vedno svojevrsten zmagovalec.

Bagolov predlog rešitve je kar se da preprost: Ne zasledujmo nesmiselno visoko zastavljenih in najpogosteje praznih ciljev in zahtev. Dovolj je biti v redu. Da ne težimo k pompoznim uspehom, ki niso nič drugega kot spektakel, je, tako se zdi, uvod v kritiko neoliberalne doktrine. Zdi se, da prav to potrebujemo, kajti vsi ti cilji, ki si jih, tako Bagola, postavljamo sami, so uničujoči. Ustavimo se, pravi Bagola. Za nas ni dobro le najboljše, pač pa je dobro v redu.

Toda.

Toda.

‘Biti v redu’ je za velik del populacije nemogoč predlog. Kruta, neutemeljena, nereflektirana fantazija je. ‘Biti v redu’ kot nasvet že v izhodišču izključuje. Aljoša Bagola, ali se spomnite matere samohranilke, katere zgodba je bila izpostavljena septembra letos, ko se je Inštitut 8. marec uprl ukinitvi dodatka za delovno aktivnost? Ali se torej spomnite ženske, ki je povedala, da raje ne gre na kavo, saj ena kava v lokalu v bistvu pomeni kruh in mleko za njene otroke? Ona. Ne. More. Biti. V. Redu. Ekonomska in socialna izključenost preprečujeta doseganje še tako nizkih standardov dobrega življenja. Knjiga Kako izgoreti, ki tega na nobenem mestu ne upošteva, marveč predlaga nemogoče, se zato pokaže za eno samo nasilje. In tako je nasilje slovenski bestseller.

Izgorelost je, jasno, osrednja tema med večino samozaposlenih v kulturi. (S tem nikakor ne želim reči, da so kulturniki edini, ki jih doleti izgorelost.) Ena pravi, da resnično ne more več, a da mora napisati tisti tekst, kajti trideset evrov, drugi prisede in že čez minuto vstane ter ponosno razglaša, da ima namen nocoj zapreti računalnik še pred 23. uro, tretja pravi, da zjutraj komaj sploh vstane, četrta bi morala nujno na bolniško, a ne more, ker samozaposleni dostopa do bolniške, kakršnega imate vi, nimajo, peti bi si vzel dopust, a si ga ne more, ker za samozaposlene dopust ne obstaja niti kot koncept, šestega nismo videli že od lani, saj se je bil primoran pri štiridesetih letih zaradi revščine preseliti nazaj k staršem, medtem ko sedma ves čas nekaj prešteva, da bi naposled le naračunala, da ni spala že od marca, kajti trideset evrov! Želim reči: Ali vi sploh razumete, kaj pišete? Skrbi me prav to, da razumete.

Verjamem, da so Bagolovi predlogi (samemu sebi in širši javnosti) še kako dobronamerni. A ker so tipično neoliberalni, torej usmerjeni v modeliranje posameznice, ne v spreminjanje sistemskih temeljev, se dobronamernost preobrne v prispevek k uničenju. V koncentracijskem taborišču Ravensbrück so imeli poseben naziv za taboriščnice najnižjega statusa. Rekli so jim ferfikbarice, kar v prevodu pomeni razpoložljive. Razpoložljive ves čas in za vsa možna opravila (‘taske’, kot se reče v oglaševalskem žargonu). Preberite knjigo Ferfikbarica v peklu taboriščnice Germaine Tillion, v slovenskem prevodu Jasmine Žgank je izšla pri Založbi Sophia. To naj bo najbolj brana knjiga leta.

Izgorelost ni nič novega. Izgorelost je problem, s katerim se feminizem artikulirano ukvarja že skoraj eno stoletje, pred tem pa je seveda bil izkušnja sužnjev, večine žensk in nasploh vseh, ki so bili primorani delati za tega ali onega delodajalca. Ali bi morali sužnji delati na sebi, Bagola, ali pa je bilo treba odpraviti suženjstvo? Seveda se ga ni odpravilo, razširilo se ga je, zavzel je sodobni kognitariat, ki zdaj skupaj s proletariatom tvori neskončno brezno pasivizacijskega shiza, obče znanega kot lažna zavest. Izstop iz brezna ni v čudežni optimizaciji posameznikove razpoložljivosti (pri njem samem), saj te možnosti najpogosteje nima. Izstop je v ozaveščanju družbe, da so napačne razmere, ne oni sami. Problem ni delavka, ki prekomerno dela in je ves čas razpoložljiva, problem je njen ‘šef’, izkoriščevalski lastnik produkcijskih sredstev, ki dobro ve, da ona druge možnosti nima, saj namerava živeti. Vaša izgorelost pa je gola pogoltnost, kar je obenem tudi ideal neoliberalizma. Malce manj reklam za Union in malce več socialne ozaveščenosti, kaj menite?

Bagolovi predlogi so tako na koncu rezervirani le za kasto, ki si jih lahko privošči. Dobesedno privošči, v smislu, da ima takšen ekonomski standard, da lahko preprosto preneha. Knjiga Kako izgoreti je za nižji razred, prvič, slepilo pred strukturnimi neenakostmi, ki jih prav prek slepljenja normalizira, in drugič, sadistična gesta (za bralko pa mazohistična), saj dopoveduje, da se probleme rešuje na sebi. Ne skozi kritiko sistema, marveč skozi kritiko sebe kot subjekta. Za višji sloj je ta knjiga prav tako nekakšno neoliberalno slepilo, in sicer zaradi preusmeritve pogleda od družbenih neenakosti k dolgoročnemu vzdrževanju višje ekonomsko-družbene pozicije; preprosto: delajte le na sebi, ceteris paribus. Z drugimi besedami: predlogi v tej knjigi se ne dotikajo izvorov problema izgorelosti, pač pa se spopadajo z učinki in le na način, ki ga lahko aplicira višji sloj. V tem smislu so ti predlogi prispevek k perpetuaciji sodelovanja specifičnega segmenta družbe v ekonomskem in socialnem uničenju drugih, torej, v zločinu proti človeštvu.

Kako izgoreti ... in vzeti življenje v svoje roke bi lahko bila pomembna in emancipatorna knjiga. A ni. Kajti avtor v svojem razmišljanju ne premore nikakršne družbene kritike, ne spopada se s sistemom, temveč išče načine, kako naj se spopade s seboj, implicitno pa predlaga, naj enako počnemo tudi ostali, tudi tisti, ki nimajo osnovnih življenjskih možnosti. Aljoši Bagoli predlagamo, naj s svojimi nasveti poskusi pri čistilki na kolodvoru, pove naj ji, da bo, če bo le imela svoje delo čiščenja javnih stranišč rada, denar kar sam sledil. Sestri čistilki pa želimo, da bo v tistem trenutku zmogla dovolj moči za edino ustrezno reakcijo.