Po mnogih kritikah lanskega Festivala slovenskega filma smo si želeli napisati kaj bolj pozitivnega. In tudi bomo: v splošnem prerezu je bila kvaliteta igranih celovečernih filmov boljša kot lani, vendar je bila na žalost izbira pri dokumentarnih filmih bolj borna. No, pa nam je skoraj uspelo napisati nekaj pozitivnega. O tem, da je bil na platnu vseprisoten prikaz višjega razreda ljubljanskega, pa je že v ponedeljek pisala Petra Meterc. Ker je bilo pomanjkljivosti na festivalu ponovno opaziti na vsakem koraku, ne moremo mimo omembe tega, da se tovrstni polomi dogajajo predvsem v zadnjih dveh letih, ko je vodenje festivala prevzela nova direktorica Jelka Stergel, pri čemer se ne moremo znebiti občutka, da je lanskoletne kritike očitno niso dosegle.

Začnimo pri večernih zabavah. Dober primer večernih zabav na filmskem festivalu je Grossmanov festival žanrskega filma in vina, ki vsak večer poskrbi za kvaliteten koncert, ki se začne po zaključnem predvajanju zadnjega filma, nato pa sledi DJ-program. Tako imajo vsi obiskovalci možnost obiska koncerta. Večerni del festivala je pomemben za mreženje, ki je čez dan bolj onemogočeno, saj ljudje hodijo gledat filme.

Na letošnjem 21. Festivalu slovenskega filma so se koncerti začenjali ob enakem času kot zadnja projekcija v dvorani, kar je koncertom odtegnilo velik del publike. Da sploh ne omenjamo, da bi na festivalu pričakovali glasbeno zabavo, ki stremi k izvajanju avtorske glasbe, in ne h cover bandom stila The Beagles, čudne mešanice ljubiteljev The Beatles in The Eagles. Omenimo še koncert Katalene, ki se je začel celo ob osmih zvečer v četrtek, in to v Piranu, ki je od avditorija Portorož občutno predaleč za zabavo po filmih. Pri tem koncertu ne moremo mimo tega, da se zdi, da so zaradi pomanjkanja programa izvedli prisilno sodelovanje z drugim festivalom. Zabave, sicer situirane v Monfortu - skladišču soli -, pa so se tudi končevale občutno prezgodaj, to je ob enih zjutraj. Zato je večina obiskovalcev raje ostala kar pred avditorijem, kjer so imeli možnost obiska šanka do tretje oziroma med vikendom tudi do pete ure zjutraj. Pot do Monforta bi namreč pomenila, da bi po zadnjem filmu odšli na pot, prišli do skladišča na pol piva in se potem lahko le še obrnili nazaj. V glavnem, situacija je bila daleč od tega, da bi tam do jutra ostajali mnogi, kot so par let nazaj na koncertu Repetitor in podobnih.

Glasbeni izbor je bil letos, milo rečeno, - zastarel. Tudi na zaključni slovesnosti smo bili priča cover bandu in cover pesmim Marine Martensson. Ob vseh borbah za avtorske pravice s strani avdiovizualnih umetnikov se lahko vprašamo o smiselnosti le-tega. Verjetno bi bilo bolje spodbujati domače avtorske izvajalce z lastnimi avtorskimi pesmimi. Tako kot bi bilo potrebno spodbuditi debato o tem, kdo je pravzaprav nosilec pravic v avdiovizualnem sektorju. Ena od okroglih miz je bila namenjena tudi odpiranju vprašanja avtorskih pravic montažerjev, ki trenutno so nosilci pravic, vendar niso soavtorji. Posledično jim nadomestek za  predvajanje npr. ne pripada. O tem, kako močno avtorsko vlogo lahko filmu pridoda montažer, lahko med drugim vprašate tudi enega od prejemnikov mnogih Vesen - režiserja filma Posledice ali koga drugega.

Ob omembi Vesen - nagrad Festivala slovenskega filma - dodajam šalo, ki se je porodila na zaključno noč pred avditorijem. Namreč, Julij Zornik je prejel že toliko Vesen za zvok, da bi lahko v tem sektorju začeli podeljevati kar Julija namesto Vesne. Z nekaj drugimi nagradami pa se avtorica tega teksta ne strinja. Nagrada za kratki igrani film je pripadla filmu Poslednji dan Rudolfa Nietscheja, pri katerem je šlo za precej povprečen melanholičen film, ki ga je precej drugih preseglo. Vprašanje na tem mestu bi bilo: je bil nagrajen zaradi znanih imen, ki se v njem pojavljajo in v nekaterih drugih kratkih filmih niso tako zgoščena?

Tudi nagrada za scenografijo je bila izbrana po zelo dvomljivih kriterijih. Dobil jo je Matjaž Pavlovec za film Izbrisana, ki bi mu v šali lahko rekli tudi Ivan 2018. Samo da se Ivan ni pretvarjal, da je posnet leta 1991. Mi pa smo prepričani, da leta 1991 v porodnišnicah ni bilo kavomatov, da je imelo sodišče drugačne table, da so bile cestne luči še takšne, ki so svetlobno onesnaževale, da so bila držala za kolesa drugačna in podobno, da ne naštevamo vseh fejlov. V glavnem, tudi neukemu očesu je bilo moč opaziti kar nekaj spodletelih izbir in tudi nekaj takih, ki bi se jim z drugo izbiro kadra lahko izognili - pa se jim niso. In - vseeno so dobili nagrado. Izbrisana je dobila tudi nagrado za kostumografijo; na zaključni slovesnosti so ob tem predvajali del, ko v porodniško sobo vstopijo zdravniki. Izbira posnetka ni bila prav povedna, kot si lahko mislite.

V zvezi s podeljenimi nagradami še sledeče: žirija slovenskih filmskih kritikov in kritičark je očitno želela poleg nagrade Posledicam, ki so jim jo namenili, podeliti še posebno omembo, a nobene od posebnih omemb na prireditvi nismo mogli videti. Do fiaska na zaključni slovesnosti še pridemo. Posebna omemba, ki jo je ta žirija namenila filmu Ne bom več luzerka, je tako pristala le v novinarskem gradivu in je dostopna na spletni strani. Tam so na voljo tudi ostale posebne omembe, ki si očitno izpostavitve ne zaslužijo. Verjemite, da bi raje kot marsikaj drugega videli še nekaj podelitev nagrad.

Zaključna prireditev Festivala slovenskega filma pod režisersko taktirko in menda tudi po scenariju Nejca Levstika je bila takšen polom, da si novi minister - ki je na slovesnost sicer zamudil - verjetno misli, da slovenski film glede na ta dogodek več financ res ne rabi. Tudi režiser Levstik pa bi po tej prireditvi lahko preimenoval svoje podjetje iz #dobrdelaš v #delam, ker dobro to pač ni bilo. Videoprenos AK TV se nazadnje ni zgodil, povezava do spletne strani je za razlik ood lani ostala nema. Sicer pa so bili odgovori o zmagovalcih razkriti že med generalko, ki je na ves glas odmevala po vsej okolici avditorija. Prvi obiskovalci prireditve pa so namesto imen ali kakšnih drugih označb na stolih v prvih vrstah avditorija lahko videli napis: ‘zmagovalci’, kamor naj bi seveda sedli - zmagovalci. Velikih presenečenj torej ni bilo.

Če se spomnimo odmevne afere, ki je verjetno vodila v elitizacijo festivala, ki očitno ne kaže realne slike stanja financ v slovenskem filmu, se spomnimo na japonke. Kaj se je zgodilo? Dominik Mencej je ob prejetju nagrade prišel na oder v japonkah, na Siolu pa so to označili za afero. Zakaj? Ker naj to ne bi bila slovesna oprava. Na srečo je od takrat na odru vedno več japonk, morda tudi iz protesta, ker mislim, da v procesu fašizacije države ni potrebna še modna policija. Kljub že omenjeni elitizaciji festivala, ki jo nova garnitura želi vsiliti, tudi sami očitno ne upoštevajo bontona o gala opravi. Voditeljica Karin Sabadin, direktorica Slovenskega filmskega centra Nataša Bučar in še nekaj drugih so na primer nosile čevlje z visokimi petami in odprtim prstnim delom, kar je po bontonu za gala dogodek neprimerno. Za kar je nam pač vseeno, lasten stil seveda spodbujamo, ampak naj nam potem ne očitajo negalantnosti, ko je še same ne upoštevajo.

Vrhunec podcenjevanja obiskovalcev pa so bila gotovo vprašanja voditeljice, ki naj bi bila menda prebrana po scenariju režiserja prireditve. Pri tem nam je žal, da si voditeljica ni privoščila osebne svobode in, kot je običaj, sama pripravila govora za prireditev. Pri vprašanjih, ki jih je zastavljala dobitnikom nagrad na odru, se je kazalo očitno nepoznavanje filma kot medija, celo prireditev pa je postavilo na nivo srednješolske prireditve. Tudi če odmislimo zvok dobivanja e-maila iz velikih zvočnikih tekom prireditve, ne moremo odmisliti vprašanj, ki so bila zastavljena nagrajencem, citiramo: “Kaj bi vzeli s sabo na samotni otok?”, “Ocenite svoje delo na lestvici od ena do pet,” ali “Kakšni so bili vaši največji dosežki v življenju?” ob podelitvi nagrade za posebne dosežke. Banalno.

Ljudje so zato začeli protestno zapuščati dvorano že med zaključnim govorom, ki se je zgodil še pred zadnjo pesmijo Martensson. Namesto da bi pevka odpela svoj del in bi nato sledil zaključni govor, je pela odhajajoči tretjini obiskovalcev, saj so ostali vmes že pobegnili. Za prihodnje leto predlagamo, da spremljevalni bend odigra tistih nekaj komadov, da se ljudje odpravijo ven, glavne glasbene akterje pa naj umestijo med podeljevanje, če že morajo biti.

Ob vseh teh napakah smo lahko veseli, da je slovenski film tak, kot je, in se sprijaznimo, da ga Festival slovenskega filma pač ne more ali ne zna predstaviti. Predvsem smo lahko veseli, da smo dobili tudi novo generacijo režiserjev, ki je na festivalu pobrala skoraj vse nagrade ter naredila tudi nekaj intrigantnih in dobrih filmov. Naj se tudi ve, da je prvič v zgodovini Slovenije za najboljši film dobila nagrado ženska avtorica.

V prihodnosti si torej želimo, da direktorica festivala ali pošteno prevetri svoje ideje v pogovoru z različno starimi interesenti in strokovnjaki ali pa od vodenja festivala odstopi. Trenutno stanje, za katerega smo že lani mislili, da ne more biti slabše, zdaj riše le nove smernice slabosti. Posameznik, ki slovenski filmski sceni sicer ne sledi, lahko z obiskom festivala dobi občutek, da je morda tudi bolje, da ji ne. Scena se na ta način le še bolj zapira sama vase in nekatere filme, ki jih je težko videti kje drugje, peha v pozabo. To pa, verjamemo, ni namen tega festivala. Ali pač?