Če začnemo z bistvenim, lahko za dobrih sedemsto strani dolgo buklo z naslovom Doktrina šoka porečemo, ali, bolje rečeno, preberemo z naslovnice slovenske izdaje, da je vedno bolj aktualna svetovna uspešnica. Knjiga, ki jo je kanadska publicistka in aktivistka Naomi Klein napisala leta 2007, je šokirala in razdelila kritično bralstvo. Nekaterim predstavlja resno in temeljno delo sodobnega razmišljanja o politični ekonomiji in družbenih spremembah po 2. svetovni vojni, spet drugi, recimo Tomaž Mastnak, čigar esejček najdemo na samem koncu prevoda, ji mestoma oporekajo in očitajo, da je, citiramo, »preveč čista, da bi ujela vso umazanijo obravnavanega dogajanja«. Bodi s tem tako ali drugače, dejstvo je, da je Klein uspelo na sedemstotih straneh zbrati izjemno količino podatkov in bralec utegne biti šokiran že samo spričo tega, kot tudi spričo šokantne vsebine, ki ga vodi skozi neoliberalna zavojevanja gospodarstev in družb, od Jakutska do Patagonije.

Doktrina šoka je knjiga o razmahu uničevalnega kapitalizma, ki ga danes – nekoliko evfemistično rečeno – živimo v njegovem intenzivnem odmevu. Evfemistično zato, ker v njem velika večina bolj ko ne životari kot živi. Politični in ekonomski eksperimenti, o katerih piše Klein in ki so jih od 50. let prejšnjega stoletja izvajale raznorazne diktature, hunte in napol demokratično izvoljeni avtoritarci širom sveta – seveda pod taktirko Zahoda in njegovih filan-fakin'-tropskih borz, bank in skladov – so dandanes že povsem običajni vzorci obnašanja in simptomi zdravja sodobne države. Friedmanističnim prijemom in prijemom zloglasnih čikaških fantov smo namreč že zdavnaj podlegli, menjavanje kvazi blagostanj ter še kako ne-kvazi kriz pa ni nič manj normalno kot to, da se Zemlja vrti okoli Sonca ali da nas premier bruka doma in po svetu. Koga realno še boli kurac za to. Tako enostavno je in pika.

Razlogov za to, da skozi prizmo skoraj petnajst let stare knjige motrimo aktualno dogajanje, je več, tičejo pa se predvsem sklepov. Eden izmed njih je dejstvo, da smo ljudje 21. stoletja vajeni šokov, ki jih plasirajo naši ali tuji vlastodržci. Ti nas ne zmedejo več, iz njih se učimo in v tem je naša prednost. Strmoglavljenje Allendeja v 70. letih prejšnjega stoletja je bil za Čilence šok in začetek neslutenega, mučnega in več desetletij trajajočega prihajanja k sebi. Mbekijev pogajalski zajeb je Južni Afriki prinesel zgolj novo različico apartheida. S tem v mislih in še čim, kar eksplicira Klein, na današnje šoke in hipne uplahnitve sociohumanističnih upov ne moramo gledati drugače kot na banalne dogodke brez primere. So predvidljivejši, nemoč in paraliza, ki ju sejejo med prebivalstvo, pa nista več posledici šoka samega, ampak prej destilata navajenosti in ponavljanja v nedoločljivo prihodnost. Koga še šokira napoved recesije, letalski napad na neko xy državo dva tisoč kilometrov stran ali vojaška hunta v tej isti državi? Koga še šokira policijsko nasilje, bomba pred pragom, Tihanovske in Navalni brez močnega piara? Nikogar, razen tistih, ki so jim muda in bubrezi eno in isto in ki v zabrisani kontingenci dogodkov in nabrisani glavi le redko prerastejo velike črke šokantnih naslovov.  

Ker že sama misel na konsistentno kritiko kapitalizma danes vzbuja prej želodčni dvig kot motivacijo, bomo kritično obreganje ob nekaj, kar je moji generaciji tako ali tako default state, zreducirali na ugotovitev, da se kapitalizem – kakorkoli ga že hočemo dodatno kvalificirati – prodaja kot nekaj, kar inherentno vsebuje svobodo. Svobodo trga, svobodo posameznika, svobodo odločitve, kaj bomo ali vsaj, kaj vse hočemo biti. Kdo smo ali bomo, bo že še prišlo za nami. Ta obljuba svobode je njegova opiatna dimenzija, mi pa se več kot očitno nenehno bojujemo s tem opiatom in sanjamo neko drugo svobodo, po kateri bi šok ubral obratno pot, ohromil tiste zgoraj in dal vsaj nekaj prednosti tistim spodaj, ki v razočaranju še niso utonili.

Če kaj, potem je ironično dejstvo, da se Klein v svoji knjigi ne dotakne Balkana. Kot vsa, je tudi to najbrž poglavje zase. Friedmanistična ekonomija in njena šokantna aplikacija kjerkoli na svetu naj bi po navedbah Klein temeljila na Cijinih psiholoških eksperimentih brisanja spomina in spreminjanja uma. Mi več kot očitno nismo bili žrtve tega, pa da me jebeš, prej nasprotno. Mi se še preveč spominjamo, spominjamo se drugače, bolje, natančneje in kdor se ne spominja pravilno, ta je naci. In kdor se spominja bolj medlo, ta je len – in … jasno je, da je vsak lahko vse, vprašanje je samo, kdo je boljši debater. 

Ko se bomo jutri spominjali boja za svobodo in naroda, ki je za njim stal, bi se veljalo v tem spominu ogledati z vso resnostjo. Morda je jutri čas, da si ponovno prikličemo v spomin neko svobodo, ki se je bila za nas in je potemtakem tudi naša, a s katero si danes bolj težko kaj pomagamo, ker je bila ta vmes ali že izgubljena ali pa šele pridobljena, odvisno koga vprašate. Jasno je, da je konfrontacija teh dveh polov nemogoča in da predstavlja eno od osrednjih žarišč družbene paralize pri nas. Toda hkrati je razlog več, da – po vzoru starih, naravno – iščemo tretjo pot in zatočišče za neuvrščeni in neumeščeni idealizem naših postšokiranih življenj.

Morda je čas, da ko stopamo na trg, svobodo za nekaj časa pustimo ob strani, četudi zgolj formalno. S tem si lahko prihranimo sramoto dejstva, da se v svetu, kjer bojda lahko postaneš, kar hočeš, nimaš od česa osvoboditi. Tu tiči problem, se razume, a ne dajmo jim povoda za hinavski smeh. Narod kot folk, to naj bo naš fokalizator, saj – kolikor mi je znano – svoboda brez naroda baš i nije nešto … stvarno, ustvarjeno, ustvarjajoče. Ljudska obnova je naša pravica, ko se bomo zanjo odločili, in vrednostno bo enaka tisti, ki so jo sanjali Kajuhi in Kocbeki, le da bo naša bolj nejunaška, banalna in bolj na silo, preko udobja razočaranja, pa vseeno naša, vsemu temu in še čemu navkljub.