Živel 8. marec!

Mnenje, kolumna ali komentar
8. 3. 2022 - 13.30

Dlako z jezika ob 8. marcu je pripravila Katja Kobolt, delavka v kulturi in znanosti. Trenutno raziskuje na Inštitutu za kulturne in spominske študije ZRC SAZU V komentarju za RŠ piše o vzkliku Živel 8. marec!, o tem, zakaj »priklicuje skupaj s preteklostjo nemogočnost takratne kakor tudi trenutne sedanjosti«. Skuša pa odgovoriti na vprašanji, kako in zakaj pa ga vsako leto izrekamo v njegovi vitalnejši obliki, ki vzbuja tudi »vznesenost z mogočo prihodnostjo, ki si jo ženske, narod, kujejo same«.

 

ŽIVEL 8. MAREC – DAN ŽENA!

Ta ceremonialni vzklik priklicuje skupaj s preteklostjo nemogočnost takratne kakor tudi trenutne sedanjosti. »Ta 8. marec smo pričakale v času krize brez primere v svetovni zgodovini. Obzorja so zamegljena kot vedno, prihodnost je v ruševinah in vse nas preplavlja globoka tesnoba.« S temi besedami vabijo prijateljice in prijatelji, soborke in soborci CRVENE – sarajevske kooperative za kulturo in umetnost danes, 8. marca, na skupščino o feministični politiki v sarajevski Historijski muzej. S pozivom na skupščino o nujnosti feministične politike danes Sarajlije aktualizirajo tisto drugo, vitalnejšo dimenzijo ceremonialnega vzklika: Vznesenost z mogočo prihodnostjo, ki si jo ženske, narod, kujejo same.

Feministke so v dolgi zgodovini izkoriščanja žensk kot delovne, predvsem reproduktivne sile, pa tudi njihovega uničevanja razvile različna orodja za mišljenje vzpostavljanja spolnih in drugih razlik ter tudi orodja za njihovo preseganje in zoperstavljanje proti njim. Mednje, med feministke, moramo z današnje perspektive šteti tudi marsikatere, ki zase te relativno mlade, v 19. stoletju s strani socialističnega misleca Charlesa Fouriera skovane in kasneje predvsem s strani liberalnih politik kooptirane oznake niso uporabljale ali pa so jo celo zavračale. Uporaba orodij in misli, ki so jih razvile feministike, prinaša uvide, kako se družbene razlike – ne samo spolne! – skozi zgodovino uporablja za dosego največkrat sebičnih, takojšnjih koristi, ki nakopičene omogočajo vladanje.

Predstava, da obstajata le dva različna spola, z jasnimi, vnaprej začrtanimi, četudi marsikdaj neizrečenimi, zato pa sistemsko vpisanimi družbenimi vlogami, v veliki meri še vedno določa konkretna življenja. Morda lahko živiš v prepričanju, da feminizma ne potrebujemo več, a le dokler ne ugotoviš:

da delaš od petka do svetka za blagajno ali pa na univerzi ali pa za male pare menjaš plenice dojenčkom in onemoglim;

dokler ne doštudiraš in se po študiju ne moreš zaposliti, zato delaš v prekarnih pogojih;

in ko vidiš, da se je v skupini, ki je večinoma ženska, lejgašmenta, zopet znašel domnevni genialec, ki je najprimernejši za asistenta ali pa za šefa;

ko ugotoviš, da si vedno, ko ima otrok vročino, bolniško vzameš ti ali da otroka za mali denar čuva Amela, katere otrok je ostal pri babici v Bosni, ker Ameli, četudi bi hotela, ne plačuješ dovolj;

ko ti postane jasno, da sama nimaš za kredit ali najemnino – da ločena nimaš šanse preživeti;

da si celo življenje delala za penzijo, s katero se niti najesti ne moreš;

da ti ginekologinja ne ponuja drugih rešitev za kakršnokoli tvojo težavo kakor hormone;

da znanost še vedno ne ve, v katerem delu ciklusa naj se ženske cepimo proti covidu, da bi se izognile stranskim učinkom;

in da ženskam načeloma prepisujejo le manjše odmerke zdravil, testiranih na moških;

da se vedno, ko zunaj poljubiš punco, najde kakšen kreten, ki ti grozi;

morda lahko, preden ugotoviš te globalno gledano pravzaprav majhne stvari, s katerimi se spopadamo ženske v evropski zlati kletki, na katere nas itak z vseh strani opozarjajo gender mainstreaming raziskave, morda res lahko vse do tedaj živiš v prepričanju, da feminizma ne potrebuješ več.

Če spadaš v to v happy landu privilegijev živečo skupino in če lepljenja spolnih razlik nanjo ne občutiš na vsakem koraku, pa jo morda lahko vidiš vsaj takrat, ko Amela pelje tvojega otroka na sprehod. In če takrat še vedno ne občutiš, kaj pomeni živeti vsiljeno razliko, potem ne razumeš strukture, v katero so vpeta naša življenja, tudi tvoje privilegirano življenje, ki je še kako povezano z Amelinim.

Zato je 8. marec namenjen vsem, tudi tebi, ki morda nisi ženska. Ker če se tebe označi za nekaj-drugega-kot-žensko, si tudi ti, hočeš nočeš, označen s to razliko.

Za razumevanje vpetosti naših življenj v kategorije, ki omogočajo vladanje z življenji, moramo razumeti, kako, kdaj in zakaj je ideja spolne razlike, kakor jo živimo danes, sploh nastala. Razumeti moramo, kako smo to razliko živeli v njeni soslednosti in kako jo živimo v njeni sočasnosti. Vprašati se moramo, kako se je razumevanje spola spreminjalo skozi zgodovino in kakšna so razumevanja ter utelešenja spola danes.

Feministke so razkrile jasne povezave vznika spolne razlike, kakor jo živimo danes, z ekonomsko-družbenim redom. Vzkliki enakosti in bratstvu meščanske revolucije so porinili ženske v bojda varno okrilje doma. Koliko je okolje doma za ženske varno, je jasno pokazalo njihovo ponovno zaprtje v njegovo okrilje zaradi korone: za zidovi domov je nasilje nad ženskami in otroki eksplodiralo, nekaj, kar smo doživeli tudi v času tranzicije.

Vladavina meščanstva je, kot vemo, hkrati tudi vladavina kapitalističnega načina produkcije, v kateri se ne akumulira, kakor v socializmu, produkcijskih sredstev v prid javnosti, ampak se presežna vrednost kopiči v privatnih žepih. Kako se presežna vrednost kopiči? Tako, da so stroški produkcije manjši kot njen iznos: da vložiš manj, kot dobiš ven. Kapitalizem zato za produkcijo presežne vrednosti nujno potrebuje tako imenovane ženske in s tem spolno razliko. Da se delovno silo lahko izkorišča, mora biti ta ista delovna sila opremljena s produkcijskimi sredstvi, kot so zdravje, znanje, čas in tako dalje. Dejavnosti, ki so vezane na vzpostavljanje in vzdrževanje pogojev za tako imenovano produktivno delo, feministke imenujemo reproduktivno delo. Znotraj mezdnega načina produkcije, ki predvideva plačilo za opravljeno produktivno delo, je poleg nenehnega šparanja pri plačilu za kopičenje presežne vrednosti ključnega pomena tudi, da se stroški reproduktivnega dela kar se da zmanjšajo, še bolje pa je, če je to delo kar zastonj. Zato ne čudi, da se domene, namenjene družbeni reprodukciji, označuje za neproduktivno delo. Večina dejavnosti tako imenovanega javnega sektorja in njegovih pogodbenih podizvajalcev, kakršne so sociala, izobraževanje, zdravstvena oskrba, znanstvene in kulturne dejavnosti, služi temu, da se z njimi in v njih posamezniki vzpostavljajo kot zdrava, izobražena, dela sposobna delovna sila. Čeprav so te dejavnosti predpogoj tako imenovanega produktivnega in monetiziranega dela, se poskuša družbena in s tem ekonomska vrednost teh dejavnosti zmanjšati oziroma prikazati kot sistemsko nerelevantna. Za delavke in delavce v teh sektorjih se zato predpostavlja, da to – skrbstveno, znanstveno, medicinsko, vzgojno, izobraževalno ali umetniško – delo opravljajo zaradi ljubezni oziroma poslanstva, ali pa se jih, kakor smo priča pri nas, označuje za parazite. Feministke zato nekatera družbeno reproduktivna dela označujejo tudi kot delo ljubezni: če ljubiš, potem delaš in daš zastonj. Zato razvrednotenje teh dejavnosti, kateremu smo pri nas priča vse od zgodovinskega poraza socializma, neoliberalizacije, varčevalnih politik, Nancy Fraser poimenuje družbeno reproduktivno protislovje kapitalizma, saj na tak način kapitalizem žre svoj lastni rep in spodjeda svoje lastne pogoje. Fraser nadalje opozori na različne modele, s katerimi poskuša kapitalistični družbenoekonomski red blažiti to protislovje, ki se ga v zadnjem času pri nas označuje kar kot »žensko vprašanje«. Zgodovina nas uči, kako so se stvari za družbene skupine, ki se jih je vzpostavljajo kot »vprašanje« oziroma »problem«, na koncu razpletle.

Me nismo problem! Problem je izkoriščajoči red! Zato naj danes in vsak dan v Ljubljani, Sarajevu, Rojavi, Colombu, Abidžanu, povsod! odjekne predvsem tista druga dimenzija ceremonialnega vzklika ŽIVEL 8. MAREC! Naj nas vzklik navda z vznesenostjo z mogočo prihodnostjo, ki si jo ženske, narod, kujemo same. Tako da bo ne samo današnji praznik, ampak bodo vsi dnevi – in z njimi ljudje ter vse življenje in planet odjeknili kot ŽIVEL 8. MAREC! – ZA ŽIVLJENJE VSEH BREZ RAZLIK!

 

Aktualno-politične oznake: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.