“Kdo si, ki me z visokega papirnega prestola učiš slovenščine, zdravih nazorov in koristnih načel?”*

“Kdo si, ki me z visokega papirnega prestola učiš slovenščine, zdravih nazorov in koristnih načel?”*

Recenzija izdelka
11. 7. 2018 - 13:00

Samo dve stvari sta, ki še vedno odločata o veličini literarnega dela. Prvič: ali je operativno v svojem času, ali mu zares pripada, in drugič: ali ga bo preživelo proti vsej pozabi, ki bo njegov čas neizbežno prizadela; človeško življenje je pač kratko, četudi smo to morda nekoliko pozabili poudarjati.

Prav slednje je morda vzrok prvenstva, ki ga današnji čas, sicer pravilno, pripisuje prvemu na škodo drugega, ki ima prizvok romantike in zaprašenega devetnajstega stoletja. Deloma imamo prav, ko zanemarjamo čas onkraj dosega enega človeškega življenja, kajti zgodovina nas je naučila, da je spomin nezanesljiv zaveznik. In to ni nikdar veljalo bolj, kot velja danes. Pozabljenega je mnogo, mnogo več kot pomnjenega – skozi vsa stoletja zgodovine gori aleksandrijska knjižnica kot svetilnik razsvetljenstva ali božanska luč, ki izza njihovih hrbtov vodi ljudstva iz egiptovske sužnosti v svobodno, obljubljeno deželo.

Največ krivic nujno trpé najbolj pomnjeni pesniki, nacionalni pesniki, Prešeren, Cankar, Goethe, Shakespeare, Puškin, Cervantes … Njihove besede so vse manj njihove in vse bolj slovenska, nemška, ruska duša; skoznje vse bolj odmeva neusmiljeni korak zgodovine in vse manj se sliši muzin glas, ki jih je izrekel. Na koncu moramo, da bi se prikopali do denimo Cankarja, ostrgati več umazanije sveta, kot da bi prišli do pozabljenega pesnika, ki je teh svojih nekaj desetletij ali kako stoletje nevznemirjen počival v grobu pozabe.

A saj tudi čistoče ne častimo več.

Tako pač v Cankarjevem letu, Cankarjeva razstava v Cankarjevem domu. Ivan Cankar in Evropa. Nekaj nam je jasno že od samega začetka, še preden prestopimo njen prag: naše obzorje ni Cankar, bog mu daj večno luč; pred nami se bosta razgrnila domet naše misli in moč našega spomina.

In takole lahko po ogledu sklenemo naše ugotovitve.

Razstava je okusno zasnovana, to se pravi nekaka blaga omotica se te poloti takoj, ko vstopiš, in te ne izpusti, dokler nisi spet na soncu, ki na našo srečo še vedno žari z nezmanjšano močjo, ne da bi se oziralo na lokalne navade in estetske preference. Živimo v dobi, ki se ji zdi izkazovanje časti – povsem pravilno – pravzaprav smešno, nima pa niti zanosa, s katerim je mogoče z lagodnega obraza zbrisati kak svetniški nasmeh. Vsakovrstne ikonoklazme smo skratka združili in ublažili z miroljubno malomeščansko moralo, postali smo torej neznosno zabavni, da ne rečemo prijetni, pri čemer umanjka seveda ravno prešernosti … Mar nas potemtakem sme posebno presenetiti lahkotna postavitev, ki naj informativno počasti še eno obletnico?

Okusno torej in informativno, lahkotno in z zaigranim nasmeškom nam razstava prek citatov in v pastelnih barvah predstavi nekaj izbranih Cankarjevih del ter pri vsakem potegne vzporednico s tem ali onim pomembnežem evropske literature istega obdobja. Vsi so tu, od Thomasa Manna do Franza Kafke in Rilkeja … in Joycea, da ne omenjamo Gorkega, Heineja, Shawa, Jarrya, Musila … Temu naboru prašnih strani dajejo nekaj gibanja projekcije iz, to je pač treba reči, precej načičkanih gledaliških uprizoritev Cankarjevih del. Povrh vsega pa so razpostavljene nekakšne lutke, po vsem videzu sodeč navdahnjene z rekviziti za uprizoritev Hiše Marije Pomočnice v Slovenskem mladinskem gledališču. Vse skupaj je soljeno ali sladkano, kakor se vzame, z modrostmi slovenske intelektualne elite, ki se je je v tem stoletju ob Cankarjevih nogah dosti nabralo.

Scela gledano nimamo kaj dosti, v kar bi se lahko vtaknili, čeprav ne moremo prav uvideti, ali nam to onemogoča spontana ideološka identifikacija ali neizrazitost postavitve, kakršno smo od producentov in avtorjev pričakovali. O likovni plati postavitve ne gre niti izgubljati besed, saj je povsem očitno komaj dekorativna – poudarek na lesenih lutkah bi lahko bil zanimiv, vendar je nemudoma jasno, da ne odpira nobene dodatne pomenske plati, kljub temu, da zavzame relativno veliko prostora. Nekaj je tudi čisto praktičnih, a vendar neposrečenih elementov. Govor o pravici hlapca Jerneja in sloviti Jermanov monolog iz Hlapcev - oba slovita politična govora v prešernovski strukturi - poslušamo sami, zasebno, na majhni slušalki, sklonjeni k zidu, kot bi počeli nekaj pregrešnega.

Ideja razstave je prav tako jasna in razločna kot definicija Literaturwissenschaft. Tako zelo, da nas je celo ob tej minimalni interpretaciji, s katero smo se pozabavali v prejšnjem odstavku, sram, ker smo tako nesramno pretiravali. Vsebina je lapidarno in učinkovito predstavljena; prikaže se tudi nekakšen razvojni lok v Cankarjevem delu in recepciji, ki ne zanemarja manj znanih del, kar budi blago zanimanje, morda celo spodobni interes. To pa je navsezadnje tudi pravično in se spodobi, saj je mož za seboj zapustil trideset knjig zbranih del in bilo bi pač žalostno, če jih ne bi nihče bral.

Na koncu je razstava vendarle logični zaključek razvoja bolehnega in jetičnega – tako je pač, če državo gradé pesniki – slovenskega duha do današnjega dne in to tudi hoče biti. Z blago nagajivostjo, pridruženo akademski resnosti in objektivnosti, ki ju omogočata svoboda in lastna demokratična država, avtorji razstave za nas še enkrat gradé Cankarja iz treh temeljev: »Mati. Domovina. Bog.« Besede s konca Podob iz sanj. Ob tem pa je njihov raison d’etre komparativistični argument, češ, Cankarjeva edinstvenost je v tem, da je pisal prav takšne romane, o prav istih temah in s prav enakimi potezami kot Nobelovi nagrajenci njegovega časa … Torej ne več socializem, nič več “Narod si bo pisal sodbo sam, ne frak mu je ne bo in ne talar,” ampak vnovič šibki, smešni, krik: “Tudi mi smo Evropa!” Weltliteratur je komaj še ena funkcija prešernovske strukture, ne nasedajte komparitivstični propagandi!

Pri tem se avtorjem seveda odpirajo mnogo zanimivejša vprašanja, ki bi jim prav lahko posvetili nekoliko manj državotvorno, a bolj zanimivo razstavo, ki pa jih, se ve, modro spregledajo. Že ob bežnem preletu primerjav z evropskim prostorom se na primer pokaže prav zanimivo dejstvo, da je Cankar mnogo več prostora kot njegovi evropski kolegi, s katerimi ga vzporejajo, namenil ženskim likom, kar bi bilo prav zanimivo obširneje premisliti. Razstava je skratka nekam puhla, ob njej nam na jezik hodijo cankarjanske metafore … Zadovoljili pa se bomo s parafrazo: »Okus. Dostojnost. Ironija.«

Vendar Cankarja, naj mu je čas še tako nemil, ne bodo zase nikdar imeli cankarjanci, ki ob obletnicah, kot je tale, prilezejo iz vseh lukenj in izpod vseh kamnov. Nikdar nam ne bo težko brez obžalovanja otresti prahu takšne razstave s podplatov, navsezadnje se tudi Podobe iz sanj v resnici končajo z besedami »Življenje, Mladost, Ljubezen.«

 

*Ivan Cankar, Bela krizantema

 

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness