Ekosistem ekscesa

Kako bi bilo videti življenje na Zemlji, če bi se evolucija začela danes? Vprašanje je vsekakor bolj na mestu, kot se zdi na prvi pogled. Enega izmed možnih odgovorov nanj ponuja projekt Ekosistem ekscesa umetnice in znanstvenice Pinar Yoldas. Kakšna je biološka prihodnost našega planeta in kako močno človeška prisotnost determinira vse žive organizme, si lahko ogledate v projektnem prostoru Aksioma vse tja do konca februarja.

Bolj konkretno, Ekosistem ekscesa predstavlja poizkus ustvarjanja postčloveškega ekosistema špekulativnih organizmov in njihovega okolja. Projekt temelji na ideji, da smo obkroženi z ekstremnimi okolji človeškega izvora, kot so smetišča, zasutja in puščave. Pacifiški vrtinec smeti, 5000 kvadratnih kilometrov plavajoče plastike, po avtoričinih besedah predstavlja analogijo prazgodovinski primordialni juhici.

Znotraj tega spomenika brezglavi človeški potrošnji poteka nekakšna vrsta interakcije med organsko in sintetično materijo. Pinar Yoldas si ob tem dejstvu zastavlja preprosto vprašanje: Če bi se življenje na Zemlji začelo danes, kakšne vrste organizmi bi se porodili iz te plastične primordialne juhice?

Takšne vrste bioinženirstvo za Pinar Yoldas, katere ustvarjanje je nekje na preseku med bioumetnostjo, nevroznanostjo in ekofeminizmom, ni nič novega. Pred kratkim je že načrtovala mutacije, tumorje in druge neoplastije kot način prespraševanja telesa in seksualnosti v sodobnem urbanem potrošniškem okolju. Tokrat pa obravnava širšo ekološko tematiko, ki sega onkraj človeka.

Načrtovanje organizmov za Ekosistem ekscesa poteka po načelih ekofeminizma, kar pomeni, da so slednji vrednoteni po svoji intrinzični vrednosti in ne le glede na uporabno vrednost, ki bi jo imeli za človeka. Hkrati avtorica upošteva koncept umwelt, ki vsako življenjsko obliko obravnava kot subjekt z lastnim čutnim in semiotičnim svetom. Zaradi tega namenja posebno pozornost različnim senzoričnim modalitetam organizmov in poizkuša tudi predstaviti njihov pogled na svet s pomočjo diagramov in modelov.

Pri projektu Ekosistem ekscesa gre torej za pristen poizkus anticipacije evolucijske prihodnosti planeta kot direktne posledice človeškega tehnološkega razvoja in industrijskega delovanja v okolju. Brez odvečnega sklicevanja na varovanje in skrb za okolje nam pošilja nedvoumno sporočilo. Bioumetniška vizija sedanjosti pomeni neusmiljeno realnost prihodnosti.

Ravno omenjeno pomanjkanje uobičajenih ekološko obarvanih krilatic vnaša nekaj konceptualne svežine, medtem ko avtoričino poudarjanje načel ekološkega feminizma odpira ponavadi prezrto problematiko, ki v resnici pomeni ločnico med ekologijo kot tržno dobrino in eksistencialno nujnostjo. Tisto, kar pogosto ostaja neizrečeno v ozadju vsakega diskurza o okoljskih in drugih eshatologijah, je namreč temeljni paradoks percepcije narave kot nečesa človeku tujega.

Ponavadi govorimo o naravi iz cinične pozicije, kot da je sama od sebe zbolela, zdaj pa potrebuje našo pomoč in skrb. Ravno nasprotno, zlomiti in podrediti si naravo je historična in kulturno univerzalna tendenca človeštva. Nevidnega slona v diskurzivnem prostoru ekologije pa predstavlja ravno spoznanje, da je človeški odnos do narave le preslikava odnosa do lastnega telesa.

Odtujenost in zanikanje telesa sta v samem jedru človeške civilizacije. Premagovanju in podrejanju telesa kot poizkusu pobega iz slednjega lahko kontinuirano sledimo od antičnih stoikov preko krščanskih asketov do sodobnih nihilistov. Tako se iz neuresničljive želje po nesmrtnosti porodi razočaranost nad samim življenjem, ki postane ultimativna bolezen sodobnega človeka. Zdravila ne poznamo, trenutno predpisana terapija je histerično hedonistično potrošništvo in nenehna proizvodnja odpadkov. Vse dokler bo mati narava talka naših anksioznosti in preganjavic, se bo zastrupljanje in nepotrebno trpljenje prenašalo navzdol po prehranjevalni verigi.

Ekosistem ekscesa tako izpostavlja lep primer kolektivne prakse izmeščanja evolucijskega toka na nezavedni ravni. Ali pa vsaj na tisti nevedni. Naši odpadki bodo pogojevali razvoj življenja na tem planetu še dolgo potem, ko nas ne bo več. Osrednje sporočilo projekta je ravno gotovost omenjenega procesa. Prihodnost je že tukaj, le da se tega še ne zavedamo v celoti.

Še več, s pomočjo zanikanja in zoperstavljanja utilitarizmu našega odnosa do živih bitij Pinar Yoldas opozarja tudi na skrajno licemerno pozicijo človeka v ekosistemu. Vse tiste vrste, ki jih ne potrebujemo za prehrano, delo ali zabavo, so že ali pa bodo kmalu izumrle.

Medtem ko iz udobja kolektivne neodgovornosti občudujemo še tistih zadnjih pet kitov, naše razumevanje in skrb za okolje ostajata zgolj na deklarativni ravni. Veliki pacifiški vrtinec smeti je v mednarodnih vodah in zatorej, na srečo, ni nikogaršnja skrb.

Če sledimo analogiji, ki jo vzpostavlja Ekosistem ekscesa, prihodnost tega planeta ne bo človeška prihodnost. Potem ko se bomo sami zastrupili, bodo evolucijski zmagovalci vzniknili iz naših odpadkov.