Že od konca februarja je v Galeriji Cankarjevega doma na ogled razstava Marie Lassnig, ki umetničino prakso prvič predstavlja pri nas. Razstavo z naslovom Risbe in slike dopolnjujeta še dve video deli, ki nekoliko preusmerjata fokus z umetničine slikarsko-risarske prakse.

Glavnina razstave so sicer risbe, ki jih umetnica razume kot najbližje izvorni ideji. Predstavljene so vsaka v svojem nevpadljivem okvirju in razporejene v velike gruče. Tako jih lahko gledalka opazuje skoraj kot kompleksne tapiserije, v katerih išče prepoznavne motive. Med mnogimi abstraktnimi formami lahko prepoznamo različne živali, kose pohištva in dele telesa, ki se zlivajo med seboj, pa tudi avtoričine tipične psihološko-ekspresivne avtoportrete, kot so označeni v obrazstavnem tekstu.

Prav avtoportreti so sicer motiv večine umetničinih slik, na razstavi pa je predstavljen en sam. Poleg njega so na ogled tri slike, ki so tudi same bolj risarske. Ozadja so neobdelana, poudarek pa je na ekspresivnih linijah, ki bodisi tečejo z ene strani platna na drugega v kaotičnih snopih bodisi povezujejo gmote mesenih barv; na videz nekje med telesi in rožnimi cvetovi. Tematsko se te slike res skladajo z razstavo, ki središči risbo, temelječo na telesnih občutkih. Vendar pa same po sebi mejijo na preveč dobesedno metaforiko. Za razliko od risb namreč namesto, da bi delovale kot odvod avtoričinega občutja, linije neposredno odslikujejo odnose med posamezniki, ki jih glede na grobi videz slik verjetno doživlja kot boleče. V kontekstu razstave pa morda vseeno služijo kot najočitnejša povezava med psihološkim in fizičnim, ki sta v opusu Lassnig neposredno prepletena. Barva, ki je v risbah praktično povsem odsotna, pripomore k bolj visceralnemu doživetju podob. So pa slike tudi edina dela na razstavi, opremljena z lastnim besedilom, ki jih na kratko interpretira. Preostali tekst na razstavi – in tega ni malo – je predvsem biografski.

Tudi zaradi obeh video del je razstava izrazito biografska; in sicer do te mere, da pripoved o umetničinem življenju že skoraj tekmuje z njenim delom. Biografski podatki se namreč na razstavi pojavijo kar v dveh oblikah – prvič bolj klasično, na tablah s tekstom, ki kronološko popeljejo gledalko po galerijskem prostoru. Drugič pa v obliki avtoričinega videa, v katerem sama na preprosto, ljudsko zvenečo melodijo prepeva o svojem življenju. Umetničino podobo v ekstravagantnih kostumih spremlja še animacija v ozadju, ki prikazuje opisane dogodke in prav tako temelji na analogni risbi. Čeznjo je avtorica nekoliko nerodno nalepljena in z njo občasno interagira.

Prav odkrita tehnična preprostost videa v kombinaciji z iskrenostjo umetničine pripovedi vzpostavlja nekakšno naivnost, ki pa je v tem kontekstu ni vzeti za negativno. Duhovitost prezentacije umetnici omogoča ohranjanje zadostnega dostojanstva in samoironije, da ne zapade v samopomilovanje. To ji uspeva kljub temu, da se v videu do svojih izkušenj direktno osebno izreka in se bolj kot na svojo umetniško prakso osredotoča na zasebno življenje. Odkrito govori o temah, kot so zgodnja izguba obeh staršev in odraščanje kot sirota, frustracija zaradi zapostavljanja ženskih umetnic, in celo nesrečni partnerski odnosi. Tako jo spoznamo kot žensko v poznih letih življenja, ki je s svojim življenjem pomirjena in sprijaznjena, predvsem pa prepričana v svojo umetniško prakso. Ko umetnica hudomušno, z mero samoironije prepeva o zaznamujočih dogodkih iz zasebnega življenja, je torej učinek povsem drugačen, predvsem pa močnejši, kot ko o njih beremo na suhoparnih tablah, zato so te pravzaprav odveč.

Glavna težava je torej v tem, da se večina biografskih podatkov ponovi v obeh prikazih, ne uspe pa jih jasno navezati na risbe in slike, kar naj bi bil glavni predmet razstave. Poudarek, ki zaradi ponovitve nastane predvsem na bolečih področjih umetničinega življenja, rahlo meji na mitologizacijo trpečega umetnika. Obenem pa se je takšnemu prizvoku pri opusu umetnice, ki je utemeljen na samoanalizi, gotovo težko ogniti. Pravzaprav je umetnica, ki jo spoznamo neposredno skozi video, skoraj v nasprotju s tem, kar bi si predstavljali na podlagi risb.

O praksi je v primerjavi z življenjem na razstavi besed le malo, pa tudi te redke so iztrgane iz kronološkega toka, ki mu sicer sledi razstava. Lassnig je svoje risbe ustvarjala tako, da je zvesto sledila postopku, ki temelji na konceptu zavedanja telesa. Razumevanje procesa je pomembno za recepcijo risb – način, na katerega je podoba pridobljena, ključno vpliva na gledalkino branje videnega. Na kratko, predvsem v besedah umetnice, je sicer opisan način izdelave, vendar pa razvoj tehnike ni časovno umeščen, niti konkretno kontekstualiziran s profesionalnimi ali osebnimi dogodki, ki so ga gotovo sooblikovali. Sklepamo sicer lahko, da je pozorno ozaveščanje telesa, ki mu sledi zaris občutenega na papir v bolj ali manj abstraktni obliki, odvod psiholoških bolečin, premeščenih v telo. Lahko torej razumemo poudarek na biografiji, škoda je le, da manjka bolj eksplicitna povezava med enim in drugim.

Kljub tej pomanjkljivosti pa razstava gledalki skuša približati umetničino tehniko skozi njeno lastno orodje – telo. Dela na razstavi namreč lahko motrimo sedeč na kosih pohištva – stolih in klopci – posebej zasnovanih, da se na njih zavemo svojega telesa. Nekonvencionalne oblike in pene različnih trdot so telesu gledalke ravno toliko nedomače, da res pripomorejo k povečanemu zavedanju, vendar ostanejo bolj na fizični ravni. Ta pristop je sicer nekoliko didaktičen, kot tudi razstava sicer. V prvi vrsti se namreč trudi preprosto predstaviti umetničino življenje in delo.

Telesa se je zavedala Neža U.