Meja zasičenja

Metelkovska Galerija Alkatraz od pretekle srede naprej gosti mlado in nedavno diplomirano akademsko slikarko Suzano Brborović z razstavo Meja zasičenja. Takoj na začetku povejmo, da je meja zasičenja v dobesednem umetniško konceptualnem in tudi prenesenem socio-političnem smislu ena huda reč.

Kot bomo videli v nadaljevanju, razstava prinaša z različnimi likovnimi elementi zasičeno umetnost, hkrati pa tematsko aludira na zasičenost sodobnih družbenih in ekonomskih odnosov s prenapetostjo in socialnimi trenji.

Vsebinsko preigravanje metaforike likovnega v družbeno-prostorskem kontekstu Mejo zasičenja uspešno umešča na pozitivno stran družbeno kritičnega in istočasno preizprašuje dinamiko kulturne in ideološke produkcije estetike. Konkretno, gre za serijo slikarskih del na temo raziskovanja lokalnega okolja.

Pri tem seveda ne gre za naravno, temveč urbano okolje in arhitekturo kot primarni družbeni estetski izraz ter otipljivo abstrakcijo človeškega delovanja v času in prostoru. Izhodišče tega likovnega raziskovanja so večstanovanjske stavbe polpretekle zgodovine. Prva stvar, katero opazimo je, da v tem procesu nastopajo zgolj stavbe, zgrajene po drugi svetovni vojni.

To je navsezadnje tudi smiselno. Arhitekturni socrealizem je simbol socialno pravičnejšega obdobja, ki zadnje čase deluje vse bolj nostalgično nepredstavljivo, obenem pa nosi tudi vizualno identiteto lokalnega prostora, ob kateri so odraščale nas mnoge generacije.

Tisto, kar zaznamuje tako socrealistično, kot tudi zahodno arhitekturo večine dvajsetega in tudi tega stoletja, so investitorski varčevalni ukrepi, oziroma njihova vešča estetska argumentacija, ki glasi na ime minimalizem. Pomanjkanje ornamenta, brezosebnost, uniformnost in gola funkcionalnost je, zanimivo, značilnost gradnje tako zahodnega kot vzhodnega bloka.

Kar nikakor ne preseneča, saj vodilni vzgib estetskega minimalizma ni politična ideologija, temveč diktatura industrijskega načina proizvodnje. Henry Lefebvre je to stanje dobro diagnosticiral kot dokončno zmago funkcionalnega elementa nad formo in estetiko. Dobro bivanje in počutenje posameznika preprosto ni več skrb sistema serijske produkcije realnosti.

V spremnem besedilu razstave lahko preberemo, da Suzano Brborović zanimajo pogoji in kakovost bivanja ter ambivalentnost gradnje večstanovanjskih stavb v času prejšnje države in danes. Razstavljena dela razumemo kot upodobitev mentalnega procesa dekonstrukcije simbolike, ki v svojem likovnem izrazu deluje kot zasičena, večplastna podoba.

Vsaka plast predstavlja določeno fazo izčiščevanja forme. Prikazane skupaj, podobe tlorisov četrti in stavb v spodnji plasti, preslikave fotografij zgradb v sredini ter barvne črte v vrhnji plasti le sprva delujejo konfuzno in zasičeno. Podrobnejši ogled kmalu razkrije premišljen proces likovnega raziskovanja.

Dobesedna destilacija silnic perspektive pomeni, da je vsa začetna geometrična in arhitekturna kompleksnost podob zreducirana na eno vodilno linijo, ki s svojim položajem v kompoziciji celovito povzema dinamiko in usmeritev celotne podobe.

Ta proces je dodatno okrepljen s svojevrstnim barvnim kodiranjem, pri katerem vsaka nova plast vnaša svoje barve. Od črno bele podlage, preko sivkaste in zamegljene srednje plasti pridemo do živega, pastelnega ospredja, ki hkrati predstavlja avtoričin izvirni kreativni poseg v upodobljeno urbano okolje v ozadju.

Takšen pristop drugače statične stavbe in urbane mreže postavlja v gibanje, najsibo to padanje, približevanje ali mimobežnost. Na ta način nam Suzana Brborović pokaže, kako lahko slikarka z nekaj truda in domišljije vdihne življenje nečemu, kar je v osnovi mrtvo, negibno. V smislu likovne statičnosti podobe, kot tudi konca ideologije, ki je proizvedla obravnavane podobe.

Omenjeno preigravanje na temo statičnega in dinamičnega ter primerjava nekdanjih socrealističnih in sodobnih elitnih blokov opazovalca navaja k premisleku o družbenih konotacijah arhitekture in urejanja prostora. Ker se družbeni odnosi vedno zrcalijo v fizični prostor, arhitekture in urbanizma ni moč misliti drugače kot v družbenem kontekstu. Družbena neenakost pomeni prostorsko neenakost, od kakovosti bivanja do neenakosti mobilnosti in dostopa.

Ravno tako vsakokratna ideologija želi pustiti svoj pečat in izvajati propagando prek vizualne podobe prostora. Socrealizem v arhitekturi pomeni družbeno enakopravnost na prostorski ravni. Egalitarizem v kakovosti bivanja in gibanja.

Tako kot so nekdanji socialisti hoteli z velikimi gradbenimi projekti zanikati buržoazno preteklost, izraženo v avstro-ogrski arhitekturi, sedaj ponovno poteka proces zanikanja zgodovine, artikulacije ogromnih socialnih razlik in prevlade novopečene elite skozi razkošno gradnjo, prilaščanje javnega prostora in stigmatizacijo blokovskih naselj a la Fužine.

Vendar pa, kot Suzana Brborović nakazuje z Mejo zasičenosti, prostorsko zanikanje zgodovine ni lahka reč, kajti ravno prek obstoječe arhitekturne dediščine ideje, vrednote in duh neke dobe vedno znova pronicajo v družbeno realnost.

Izrazi, kot so gentrifikacija, urbane trdnjave in ruševine, elitne črne gradnje in favele, ponazarjajo naše bistveno socialno in politično razumevanja prostora. Umetniško uprizarjanje takšnih prostorskih neenakosti pa predstavlja pogosto obliko neposredne družbene kritike, na katero ni imun niti Slavoj Žižek. Če poznate serijo The Wire.