Pablo Garcia - Dogodovščine v virtualnosti

Pablo Garcia - Dogodovščine v virtualnosti

Recenzija dogodka
8. 4. 2014 - 13.00

Razstave ne razumem in o njej s težavo govorim. Ne vem, kaj je avtor počel, niti kaj je zares postavil na ogled. Zato se recenzije lotevam le tako, da stopam v neznano, da rigorozno preizprašam razstavljeno praznino in morda le še ujamem kakšen vsebinski moment, ki se skriva za izginjajočo potezo banalnosti. Razstava, o kateri govorim, je delo Pabla Garcie in nosi naslov Dogodivščine v virtualnosti. Razstava je do 18. aprila odprta v prostoru Aksiome, sestoji pa iz štirih del in uvodnega predavanja, ki raziskujejo pojem virtualnosti v njegovem širšem pomenu. V tem kontekstu se umetnik poskuša oddaljiti od zamejenosti virtualne realnosti, četudi mu pri tem nenazadnje spodleti. Ostaja namreč v isti pasti podobe in njej lastne podobnosti, ki realnost kvečjemu popači in ne posreduje. Vse to bom poskušal prikazati na dveh izmed štirih razstavljenih del, ki sta v svoji razpetosti med pozabljenim artefaktom in njegovo ponovno oživitvijo prej prazni kopiji kot pa ponovitvi, polni vsebine.

Prvo je NeoLucida, sodobna različica camere lucide, ki se je v rokah mojstrov začela pojavljati leta 1807. To je domiselni risarski pripomoček, ki sestoji iz sestavljivega držala in optične prizme, skozi katero se figura pravokotno projicira v risarjev pogled ter mu s tem omogoči, da mu pogleda ni treba ločiti od risalne površine. Na ta način se tako nastajajoča risba kot tudi projicirana podoba objekta znajdeta sopostavljeni na isti površini, kar omogoča dobršnjo mero natančnosti. Pripomoček se uvršča v dolgo tradicijo optičnih pomagal, ki jih lahko razumemo kot mediatorje med izvorno in upodobljeno podobo. Torej, kot mediatorje podobe same. Camera lucida je v tem kontekstu golo sredstvo replikacije, ki pa je tekom časa izgubilo svojo privlačnost, saj so ga nadomestile druge tehnične inovacije, med katerimi je najvidnejše mesto zavzel fotografski objektiv.

Razstavljena NeoLucida obuja tega starega veterana replikacije, ki ga pred poleženim prahom rešujejo le še zbirateljske dražbe. Toda kaj se zgodi s prenosom tega artefakta preteklosti v sodobnost? Torej, v čem leži razstavna vrednost te poteze? Zdi se namreč, da je vse, kar je na sodobni različici novega, preprostejši dizajn, cenejša kitajska izdelava, kapital s Kickstarterja ter YouTube recepcija, primerljiva Applovim izdelkom. V kontekstu razstavne vrednosti nič zares relevantnega, zaradi česar je vse, kar še opraviči sam prenos, v novi možnosti njene rabe.

Kot na uvodnem predavanju poroča sam umetnik, se je okoli pripomočka razvila nova skupnost, ki je z njim začela razvijati nove interesne podvige. Tako so se po blestečem odzivu na Kickstarterju in YouTubu začele pojavljati mnoge delavnice in tečaji, ki poskušajo na novo zagnati čar upodobitvene reprodukcije. V tem smislu se počasi razklepa razstavna vrednost obuditve camere lucide. Razstavna vrednost, ki se kaže predvsem v novem ustvarjalnem zagonu neke skupnosti.

Toda če pogledamo na stvar še iz druge perspektive, ne moremo zares razlikovati opisanega preporoda camere lucide od nedavnega preporoda starinskega in polaroidnega videza fotografij. V tem kontekstu se umetnikova NeoLucida postavlja ob bok Instagramu in ostalim trendnim figuram, ki ponujajo ustvarjalnost za drobiž. Zato le s težavo gledamo nanjo kot na umetniško delo. Prej kot to, je množični produkt nekega dobro sprejetega projektnega dela, ki za hip razkrito razstavno vrednost ponovno razblini v prazen nič. Je torej stvar hipnega razvedrila in kratkočasja, ki pa nas nenazadnje pušča prazne in zmedene.

Podoben problem se postavlja tudi okoli dela Memento Mori (Catoptric). Ta se vpeljuje v kontekst znane Holbeinove lobanje, ki je naslikana v kodu optičnega popačenja. Njena prava podoba se namreč pokaže šele v pogledu iz določenega kota, kar pa ustvarja nereflektiran občutek morbidnosti, ki gledalca opozarja na lastno smrtnost. Umetnik s svojim delom prenaša to kodirano opozorilo v sodobno okolje. To počne s produkcijo plastičnih značk z natisnjenim optičnim kodom lobanje, ki jih je mogoče pripeti na različne kovinske in tulčaste površine, katerih odsevi zarišejo lobanjo v njeni nepopačeni obliki. Banalnost okolja je s pripeto značko nenadoma kontaminirana s subtilnim opozorilom na našo smrtnost.

Na tem mestu se ponovno ponuja vprašanje, kaj umetnik s tem doseže? Kaj se skriva v tej reapropriaciji in njeni množični reprodukciji? V vsej poplavi znanstvenih in medicinskih informacij, ki so na povsem pavšalen način ponujene v obliki različnih reklamnih oglasov in opozoril, nas na lastno smrtnost opozarjajo že vsak ekran, časopis in oglasni pano. Tako smo vsak trenutek že neposredno obveščeni, kako nas stvari subtilno ubijajo in za ta namen ne potrebujemo še optično kodificiranih sporočil. Plastična kopija zakodirane lobanjice zato doseže prej nasprotno. Zamoti in razvedri nas, tako da pozabimo na uničujoči učinek svoje okolice.

Memento mori je s svojim prenosom v sodobno okolje le še eno izmed javnih mašil. V tem si je enak z NeoLucido, ki se na podoben način izkaže za rezultat prazne trendovske produkcije. Virtualnost, ki naj bi se raztezala skozi bogato razliko ponavljanja, se tako izkaže za njeno dokončno izpraznitev. Izpraznitev, ki pristane v njeni totalni komodifikaciji. Zato ni kaj dosti drugačna od virtualne realnosti, ki po umetnikovih besedah realnost zgolj odpravi. V obeh primerih gre za prazno lupino reprodukcije, ki z ustvarjalno močjo ponovitve nima nič skupnega. Razstava se zato zlomi v svojem osrednjem konceptu, tako da ostaja nejasno, kaj sploh še ostane, ko se razvedrilo razpusti in omotica mine.

 

V praznini sem stal Domen Ograjenšek.

Avtorji: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness