Točke skrajne resonance

Točke skrajne resonance

Recenzija izdelka
15. 10. 2020 - 13.30

Mala galerija Banke Slovenije na Slovenski cesti, ki se ponaša z obljudeno lokacijo v samem centru mesta, v zadnjem letu, med izložbenimi okni ponudnikov potrošnih dobrin, izpostavlja dela študentk in študentov umetniških smeri s področij likovne umetnosti, kiparstva, fotografije, oblikovanja, tekstila, arhitekture in krajinske arhitekture. Prostor galerije je sicer od ustanovitve ob začetku petdesetih let prejšnjega stoletja deloval kot podaljšek Moderne galerije, kjer se je do leta 2011 predstavljala sodobna produkcija domačih in tujih ustvarjalcev. Po vmesnem obdobju, tekom katerega je bil prostor prazen ali pa ga je naseljevala prodajna galerija, je v letu 2019 v čast stoletnice Univerze prešel pod njeno upravljanje ter tako postal galerijski prostor, namenjen ustvarjalcem in ustvarjalkam mlajše generacije.

Na samostojni razstavi (Ne)vidna krajina, ki je bila na ogled med 15. septembrom in 8. oktobrom, je Nika Erjavec, absolventka magistrskega študija kiparstva, predstavila novo postavitev, ki sodi v cikel del, nastalih tekom podiplomskega raziskovalnega procesa, s katerimi izpostavlja senzorične zaznave onkraj vizualnih. Za umetniško raziskavo in serijo instalacij /ne/vidno je sicer v letu 2019 prejela študentsko Prešernovo nagrado. Jedro njenih ateljejskih eksperimentov, pa tudi teoretskih raziskav je zvok, predvsem njegova telesnost in materialnost. Ti dve lastnosti se manifestirata v prostoru in obdajajoči ga materiji, ki zvok obenem tudi omogočata in ga sooblikujeta. Erjavec zanimajo parametri, kot so snov, oblika, pozicija ter relacija objektov, ki ključno vplivajo na proizvajanje zvoka in njegovo zaznavo. Zgoščenina njenega zanimanja so točke stika med fizičnimi objekti, pa tudi tiste, ki se pojavijo v odnosu med objektom in subjektom.

Slušne zaznave, v nasprotju z vizualno, ki jo zlahka prekinemo, če le zapremo oči, brez tehničnih pripomočkov nismo sposobni prekiniti. Tišine v lastnem telesu tako ne moremo proizvesti. Sluh je vedno odvisen od jakosti dražljajev okolice, v kateri se nahajamo, in njihov vstop v telo ni stvar naše izbire. Telo je le medij prenosa vibracij v teritoriju zvoka, kot izraz uporablja Brandon LaBelle. Prav na pojem vibracije in njenega vpliva na okolje se v svojih delih osredotoča Erjavec, saj je v njem zaznala bistven zaznavni potencial, ki sega onkraj vizualnega. S tem se tudi umešča v smer široke sodobne produkcije, ki se ukvarja z materialnostjo zvoka na različnih področjih, od projektov, zaznamovanih z medijsko-tehnološko realnostjo, do tistih, ki se osredotočajo na biotehnološke invencije.

V galerijskem prostoru se srečamo z visečimi skupki odpadlih vej –  nekakšna okostja neznanih bitij. Eno izmed njih je položeno na tla. Na belih galerijskih podstavkih stojijo igralne konzole, namenjene upravljanju predelanih motorjev, ki se skrivajo v notranjosti vej in se sicer uporabljajo za avtomobilčke, ladjice, drone in podobne igrače. Za potrebe instalacije (Ne)vidna krajina so bili motorji predelani v izvor vibracij, ki jih gledalec lahko z igralno konzolo sproži ter upravlja njihovo intenzivnost. Vibracije v objektih povzročijo zvočni ter vizualni učinek. Veje pričnejo hitro vibrirati in oko jih ni več sposobno izostriti. Veje na tleh se začno premikati. Objekti postanejo vir glasnega zvoka, ki morda zaradi obdajajočega ambienta še najbolj spominja na orkester motornih žag sredi gozda, sploh če hkrati prižgemo vse konzole. Poslušajmo kratek zvočni posnetek iz razstave.

////

Kot poudarja Erjavec, se objektov, ki temeljijo na interakciji z virom vibracije, ne more ustvariti po običajni kiparski logiki, ki se osredotoča na kompozicijo, materiale in predvsem na vizualno prezentacijo. Namesto tega je glavna naloga na objekte učinkovito prenesti vibracije. Zunanji pogled nam tako tokrat ponudi readymade iz naravnih materialov, katerih vibrirajočo notranjost v izolacijski cevi sestavljajo osnovni gradniki potrošnega in banalnega dela vsakdanjika, kot so prej omenjene igrače na daljinsko vodenje, v drugih instalacijah iz cikla pa tudi sestavni deli erotičnih in masažnih vibratorjev, ki so bili ob samofinanciranju raziskave na njenem začetku lažje dostopni. 

Vloga obiskovalk in obiskovalcev je v delu (Ne)vidna krajina aktivna, saj smo z vrtenjem kontrolnih gumbov ustvarjalci lastne avdio-vizualne izkušnje, ki je v svoji efemernosti za vsakogar tudi specifična. V predhodnih postavitvah iz cikla /ne/vidno, ki smo jih poleg semestrskih razstav na ALUO imeli priložnost videti tudi na skupinski razstavi Samo-dopolnjevanja julija 2019 v galeriji Alkatraz, so bili obiskovalci pasivni del interakcije. Vstop v prostor je zaznal senzor in poslal signal, ki ga je prekinila trdna snov, telo. Sprožil je delovanje vira vibracije, pritrjenega ob napihnjeno opno lebdečega balona, v katerem je na vodi lebdel še en, manjši balon. V eni izmed variacij je vseboval menstrualno kri in v drugi silikate; delčke opek, betona in plastike. 

Senzor, na katerega kot obiskovalci na prvih variacijah cikla /ne/vidno nismo imeli vpliva, je vibracije sprožil za točno dvesto sekund. Dolžino Erjavec obrazloži kot metaforo za leta, ki nas ločujejo od pričetka industrializacije, ki je zvočno podobo sveta transformirala in ojačala do te mere, da negativno vpliva na biodiverziteto, kot tudi na kognitivne in biološke procese človeškega telesa. Tako kot fizikalni principi vibracij, ki se v materialu skanalizirajo v njegove skrajne točke, tudi v družbenem kontekstu nastradajo marginalizirane skupine, ki so nameščene v hrupnih sosekah ali ostajajo brez možnosti, da bi hrup zamejile.

Zmagovalci 33. grafičnega bienala in predstavitev knjige Hiperobjekti Tima Mortona
 / 10. 6. 2019

Erjavec v instalacijah raziskuje prenos vibracij v različnih agregatnih stanjih, hkrati pa želi vidno izpostaviti njihov nevidni vpliv na biološki faktor človeškega telesa in materialne gradnike narave.  V instalacijskih gestah subtilno nakazuje družbene problematike, ki jih vsebuje obravnavano polje. Vse bolj izrazita težnja po interakciji gledalcev pa instalacije spreminja v hiperobjekte po definiciji Timothyja Mortona. Naši sposobnosti razumevanja objekta se namreč izmikajo in iz zornega kota vsake konzole jih vidimo na novo in kot nove, njihova celota pa nam ostaja nedostopna. 

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness