Ko se je prah okoli razstave Art Vital tandema Ulay / Marina Abramović v Cukrarni že povsem polegel, smo se odločile, da z malce odmika in s trezno glavo zapišemo nekaj besed o tem razvikanem primeru. Kljub odmevnosti v osrednjih medijih in obilici spremljevalnih govoric opažamo, da je hit razstava na ljubljanskih ustvarjalkah pustila pravzaprav precej malo vtisa ali omembe vrednega vpliva. Njen obstoj je zgovoren kulturni simptom, ki kliče po diagnozi.

V ljubljanski galeriji razstavljena zapuščina pionirjev institucionalnega performansa ne ponuja srečanja z živimi posegi v sedanjost. V izvedbi postavitve je odsotna vitalnost – poskus prenosa, ki bi se trenil ob naš čas, vračal dotik in nas spravljal v nelagodje, kot sta to pred več kot štiridesetimi leti s svojima telesoma počela Ulay in Marina. Neizpodbitna avtoriteta tandema se pred občinstvom razgrne v klasičnem razstavnem aparatu: video, objekti in reperformansi. Razstava tako deluje predvsem kot obsežen dokument – kategoriziran, prefinjen, razsoden.

Pregled se začne v pritličju s koncem njune skupne poti. Legenda o prekinitvi njunega razmerja je presegla meje malega sveta zahodnega performansa in si izborila mesto v pop kanonu: kitajski zid, hoja z nasprotnih strani, srečanje in slovo v projektu, ki je bil sprva zamišljen kot poroka. Koncept in dokumentacija sta, lahko bi rekli, čista kot suza. Učinkovit uvod v razstavo v osrednji veži kmalu zbledi. Dela so predstavljena kot spomini, spomini pa postanejo artefakti.

Ta pojmovna zamenjava se lepo pokaže v kombinaciji naslednjih dveh elementov, ki si pravzaprav stojita na poti. Delo iz leta 1987 z naslovom Luna in sonce sestavljata dve črni vazi človeške velikosti – ena mat, druga sijoča. Predstavljata par iz časa, ko si nista več mogla deliti istega prostora. V neposredno bližino je postavljen »citroenček«, njun skupni dom na kolesih, v katerem je prikazan zgodnji performans Relation in Movement. Video prikazuje, kako se s svojo hišo-domom vozita v krogu, dokler se vozilu ne pokvari motor. Osupljivo je, kako dobesedna, pa vendar tankočutno romantična, je njuna zgodnja praksa. Polirani vazi – nadomestni figuri prisotnosti – že s svojim minimalističnim videzom napovedujeta prihajajočo nadmoč institucionalnega nad nomadsko prakso, značilno za zgodnja dela. Njun avto je njun spomin, poganjan z vsem življenjem, ki je bilo usmerjeno izključno v delo. Luna in sonce sta odblesk spomina, izpostavljena kot klasična skulptura na podestu – mirujoča in v tej postavitvi oropana funkcije.

Eden od oglaševanih adutov razstave je vpogled v njuno korespondenco: ljubezenska pisma, dopisi za financiranje, vabila, skice. Z izbranim arhivskim gradivom razstava vodi k temu, kar postavlja v ospredje: strastno razmerje onkraj banalnosti vsakdana. Kustosinji Alenka Gregorič in Felicitas Thun-Hohenstein nosilno ljubezensko zgodbo z ničimer ne umestita v širši kontekst umetniškega ustvarjanja. Mlademu razgaljenemu tandemu zavidamo – ne le zaradi patine časa, pač pa tudi zaradi kljubovalnega zavezništva, ki je hrbtenica skupnega delovanja. Ne postane pa jasno, kakšno interpretacijo performativne umetnosti ali odnos med delom in življenjem ponuja izpostavitev dvojine dvojice.

Če stopimo korak nazaj iz mikrokozmosa razstave, se lahko vprašamo: kakšne so diskurzivne posledice razstavnega trenda, ki se osredotoča na biografije in ljubezenske zgodbe? Zakulisje življenja postane izhodišče za branje dela — in tako v ospredje namesto predstave stopijo didaskalije. Obiskovalki pri tem primanjkuje kontekst časa, v katerem sta umetnika delovala. Ne izvemo veliko o sistemskih odnosih, ki so takšno delovanje omejevali ali omogočali, niti o tem, zakaj bi njuno stališče do umetniškega sveta danes lahko izgledalo drugače. Razstava odnos med ozadjem in delom splošči v slonokoščen stolp dveh ljubimcev. Meje sta premikala sama, s popolnim zavedanjem in potrditvijo lastnega uspeha.

Dovoljenje umetnice in skrbnice, da se arhivi razstavijo, ne govori ne proti takšni praksi ne v prid odgovornih. Predvsem priča o tem, kako dobro se ustvarjalci »šova« zavedajo svoje moči — in kulturne ekonomije v ozadju. Medtem ko kultura vabi v konzumacijo vsebin, se umetnost temu brani. Nekaj otožnega je v stranskem učinku, ki Ulayevo prakso primarno ponuja kot kulturo, preden se jo poskuša približati kot umetnost. Nekaj skrb zbujajočega je v dejstvu, da lokalne umetnice in umetnike ta razstava zanima razmeroma malo — bolj jih pritegnejo »zdrsi« kulturne politike, ki je razstavo sploh omogočila. Hipoteza te recenzije ostaja: vabljeni smo v dokument, v kulturno dediščino – ne v retrospektivo sodobne prakse, ki bi nosila aktualnost v gostujočem mestu.

Poželenje in ljubezen do sveta, za katera verjamemo, da sta dve osrednji sili tandema, je v muzejskem kontekstu nemogoče prikazati le s klasičnimi razstavnimi prijemi: vitrinami, publikacijami, reperformansi. Ti vodijo v tržni prah, ki se kot neizbežen sloj poseda po arhivih in na njunem manifestu Art Vital, po katerem razstava nosi ime. Ta nomadski zapis, skladen z njunimi podvigi na začetku skupne poti, nosi duh, ki bi ga razstava lahko vpeljala v svojo strukturo – v samo strukturo delovanja institucije v času njenega trajanja.

Nomad vidi vse, bremena in ovire, in kljub temu ustvari pot, kot da te strukture ne bi predstavljale nobene prepreke, kot da je prostor široko odprt, neoznačen, gladek za potovanje. Nomadi ne potujejo z zemljevidom v roki od točke do točke. Ovire ne določajo njihove smeri. Zemljevidi odletijo v veter, svojo pot pa nosijo s seboj. To osrednje premikanje – pot, ki umetniškemu udejstvovanju daje uporniško vitalnost – Cukrarna obravnava kot zgodovinski dokument.

12 let tandema Ulay / Marina Abramović je dobronamerna predstavitev, kjer gre vse »po vrsti kot so hiše v Trsti«. Na njej ne srečamo ničesar novega, ničesar nenavadnega, ničesar drznega. Za raziskovalke in raziskovalce njunega dela je to soliden pregled, ki bo pomagal pri nadaljnjem likovnem umeščanju in učenju. Za laike lep nedeljski obisk filmov dveh bitnikov, ki sta precej bolj posvetna in fakinska, kot ju predstavlja naivna in nekoliko preživela postavitev v Cukrarni.

Zaključujemo z dvema odgovoroma na preprosto vajo, uporabno v kontekstu institucij: What does it do? What does it want? Na prvo odgovarjamo: razstava pridno igra to, kar se od nje pričakuje. Pita kulturo. Cukrarna hoče ugoditi vsem in zato neizbežno spregleda nekonvencionalne nastavke, ki bi jih lahko izkoristila relacijsko. Na primer, prav iz predelovanja konflikta, iz katerega je institucija nastala, bi se lahko ustvarila priložnost. Ne več ne manj kot v skladu s predmetom obravnave. Raznovrstna ekonomska poželenja v ozadju lahko zaslepijo in pogled izmaknejo stvarnosti ter priložnosti za angažiran dialog. Tako se izgubijo prav tista razmerja, ki so bila tandemu metoda za premišljevanje sveta.