Čitanka Mladena Dolarja

Čitanka Mladena Dolarja

Recenzija izdelka
19. 3. 2013 - 13.00

Francoski romanopisec Stendhal je v delu Rdeče in črno zapisal: »Politika sredi dela, ki ga je ustvarila domišljija, je strel iz pištole sredi koncerta. Ta pok je glušeč, ne da bi bil pri tem energičen. Ne sklada se z zvokom kakega inštrumenta.« Tale citat navajamo zato, ker je v skrčeni verziji, v sintagmi Strel sredi koncerta, postavljen kot naslov izbora člankov Mladena Dolarja, ki jih je z navodili za nadaljnje branje v čitanko zapakiral Peter Klepec. Sam naslov nam bo služil kot hitra uganka za to, da se z namenom orisa neke grobe poante sprehodimo po Dolarjevih spisih, kjer je govora tudi o unheimlich ravni medija, ki ga poslušate: radia.

Dolarjeva čitanka je ob enigmatičnem naslovu tudi v svoji fizični prezenci nekoliko nenavadna: na njeni naslovnici je Tatlinov osnutek spomenika Tretji internacionali, ki je ostal na ravni arhitekturne makete, ali bolje, obstal je kot primer arhitekturnega konstruktivizma, ki ni bil – kljub svoji aspiraciji – nikoli realiziran kot spomenik boljševiške revolucije, vseeno pa je na simbolni ravni postal določen emblem, da ne rečemo fetiš modernizma. Po naslovnici sodeč bi se nadejali, da se bo vsebina na skoraj 500 straneh in med 16 eseji gibala nekje na meji med pričakovanim in udejanjenim, pa tudi na meji med umetnostjo in politiko.

In temu je res tako: med eseji je veliko prostora odmerjeno klasičnemu Dolarjevemu repertoarju, torej Beckettu in Brechtu, pa tudi Sartru, Proustu, Sheakespearju. Nekaj esejev se premika na meji med umetnostjo in psihoanalizo, med njimi je uvodni esej o Freudovem spisu Das Unheimliche z naslovom Strah hodi po Evropi, pa besedilo, ki nadgrajuje tam začeto temo dvojnika v samostojni analizi, ki nosi naslov Komedija in njen dvojnik. S filmom se Dolar ukvarja v tekstu Hitchcokovi objekti, z Adornovo teorijo glasbe pa v naslovnem eseju Strel sredi koncerta. Knjiga ponuja tudi razdelane analize o statusu političnega, pa naj bo to v tekstu o Althusserjevi teoriji v spisu Onkraj interpelacije ali o Foucaultovi teoriji vznika oblasti, ki se je ne da locirati in kar Dolar povzame v sintagmo Oblast ne obstaja. Poseg političnega in družbenega v obnašanje posameznika, ki ga lahko beremo tudi kot klasičen psihoanalitičen poseg, zasede pravšnje mesto v čitanki, kjer se ob Agambenu, Deleuzu in Guattariju govori tudi o kajenju ali pa o sodobni skoposti v eseju Asket in potrošnik.

Nekaj tu zbranih esejev je bilo že izdanih kot spremne besede, ki so tuje avtorje celovito predstavljale slovenskemu bralstvu. Misli Petra Klepca, da se na Dolarjevo poznavanje obravnavanega področja zagotovo lahko zaneseš, velja pritrditi, saj je Dolarjeva analiza vedno temeljita in poglobljena, njegova teoretska kondicija pa je taka, da zmore vselej pogledati tudi pod površino ter ustvari ob tem konsistentno teorijo. Njegove znane osrednje reference so Hegel, Freud in Lacan, njegova namera, ki se kaže tudi kot rdeča nit skozi celo čitanko, pa je povezati dve področji: psihoanalizo in filozofijo.  

Dolar ju kot eden vodilnih predstavnikov ljubljanske lacanovske šole z jasnim stilom in izdelanim teoretskim aparatom tudi vešče prepleta, mogoče je to najbolje vidno v enem njegovih najbolj avtorskih objektov preučevanja, glasu. V spisu Šest lekcij o glasu in pomenu govori o posebnem, akuzmatičnem glasu. To je glas, ki ga poslušate prav zdajle. Radio je namreč akuzmatičen medij par excellence, saj predstavlja glas, katerega izvira ne moremo identificirati. Kronski primer akuzmatičnega glasu je film Psiho, kjer je bistveno vprašanje filma: od kod prihaja materin glas? Status akuzmatičnega glasu je odločilen tudi za Čarovnika iz Oza, kjer je čarovnija stkana prav iz nejasnosti vira mogočnega glasu, za čimer stoji pomilovanja vreden možiček.

Z nastopom novih medijev je akuzmatičnost postala univerzalna, opozarja Dolar, zato prisotnost glasu brez telesa ni več unheimlich, nedomača, grozljiva, ampak je postala trivialna, saj je radijska naprava zasedla mesto izvora glasu. Dolarjeva teorija glasu je verjetno tisto določujoče polje, ki ga je poneslo med glavna svetovna teoretska imena. Glas zastavlja kot objekt, katerega vznika ne moremo nikoli do konca locirati, saj stoji na nedoločljivi meji med jezikom in telesom.

Naslov čitanke Strel sredi koncerta v določeni meri govori prav o glasu: po eni strani gre za to, da je treba glas dati nujnosti, saj je treba temeljito premisliti strukturne momente, po drugi strani pa k premisleku kliče tudi to nepredvidljivo, kot je ravno primer oglušujočega strela sredi koncerta, ki mogoče elemente sestavi na novo in iz tega naključja, iz te kontingence, ustvari novo strukturo, novo imanenco, z novim presežkom, vredno premisleka.   

Dolarjevo čitanko, ki se jo da brati kot hard core teorijo ali kot dobro napisano zgodbo, kjer ne manjka humorja, vam z ostjo kritike v roki, ki naj bo uperjena predvsem na vzdržnost polja psihoanalize, toplo priporoča v branje Mateja Kurir.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.