Študentka sociologije se bo na prvi stopnji študija srečala z besedilom Stephana Lessenicha Ponovno izumljanje socialnega: Socialna država v poznem kapitalizmu. Z naslednjim študijskim letom pa bi bilo v kurikul moč vključiti slovensko monografijo z naslovom Socialna aktivacija v Sloveniji: Potrebe, izkušnje in izzivi, ki je leta 2021 izšla pri Založbi Sophia. Pripravili so jo Jasmina Rosič, Martina Trbanc, Simona Smolej Jež, Jernej Trebežnik in Liljana Rihter z Inštituta Republike Slovenije za socialno varstvo. Monografija je bolj kot teoretično delo poročilo o projektu Razvoj in vzpostavljanje celovitega modela socialne aktivacije, ki je pod okriljem Inštituta potekal med letoma 2017 in 2019. Raziskovalna skupina je analizirala potek konkretnih programov za dolgotrajno brezposelne osebe, katerih skupni cilj je, citiramo, »izboljšanje socialne vključenosti udeležencev programov ter povečanje njihovih zaposlitvenih možnosti«. Konec citata.

Monografija ima poleg predgovora in sklepnega dela sedem poglavij. Prvo poglavje podrobno predstavi metodologijo zbiranja podatkov, drugo poglavje o socialni aktivaciji v slovenskem prostoru pa z enako mero natančnosti predstavi izvajanje projekta: razdela programe in ciljne skupine. Tretje poglavje se začne s poskusom zapolniti teoretski manko, a se predstavitve koncepta socialne aktivacije loti bolj pravno in zgodovinsko: avtorice primerjajo politike evropskih držav, nekaj pozornosti pa posvetijo tudi razvoju socialnih politik skozi leta. Konceptualne nastavke sicer dopolnjujejo s splošnejšo kritiko projektnih akcij, ki v Evropski uniji predstavljajo nujno dopolnitev državnih politik, a so obenem pogosto nezadostno izpeljane in se le redko zgledujejo po prejšnjih, že zaključenih projektih in primerljivih projektih iz tujine.

Razprava o implikacijah socialne aktivacije za konkretne posameznice se nadaljuje v naslednjem poglavju, ki potrjuje, da so avtorice zelo občutljive za kompleksnost težav, značilnih za dolgotrajno brezposelne. Pomemben prispevek k razmišljanju o ciljih socialne aktivacije avtorice ponudijo z doslednim opozarjanjem na ambivalentnost samega pristopa. V raznovrstnih projektih aktivacije je namreč zelo pogosta predpostavka, da se bodo vanje vključene osebe po zaključku programov zaposlile, in edino ta rezultat je razumljen kot uspešen. Pa vendar je pri delu z dolgotrajno in strukturno brezposelnimi v prvi in večji meri važnejši poskus njihovega socialnega vključevanja in razvijanja socialnih veščin, zaposlijo pa se zgolj redki. Kot zapišejo avtorice monografije, se v tem izraža »tradicionalna povezanost sistemov socialne varnosti s trgom dela v evropskih socialnih državah«.

Avtorice poskušajo na posameznih mestih – glede na odzive uporabnikov programov – premisliti načine dela v programih, ki bi jim najbolj koristili pri reševanju socialnih, zdravstvenih in zaposlitvenih težav. Predlagajo na primer individualizirane programe, čeprav je takšna sprememba malo verjetna: na centrih za socialno delo vlada huda kadrovska podhranjenost, interesa za resne izboljšave ni, cilj, da v sklopu projekta zaposlijo več oseb, pa se ni uresničil.

Avtorji dejansko stanje sicer upoštevajo, ko zapišejo, da se področje sociale trenutno razvija v smeri »krepitve individualizacije storitev, tako da bo imel vedno večjo vlogo trg, da se bo še naprej krepilo pogojevanje pravic z nujnostjo dela in se bo država umaknila iz zagotavljanja varnostne mreže za tiste, ki jo potrebujejo«. Tovrstni stavki so primer najbolj sociološkoteoretske dikcije, kar je dobimo, precej več je – kot rečeno – vtisa, da prebiramo poročilo, ki mora mestoma vendarle zadostiti normativom strokovnosti. Zato so najbolj zanimivi in koristni deli knjige tisti, ki opisujejo ter interpretirajo konkretne odzive uporabnic, socialnih delavk in izvajalcev storitev.

Njihove izkušnje spoznamo v petem, šestem in sedmem poglavju, v katerih avtorice podrobneje predstavijo programe socialne aktivacije. V svoji oceni so kritične do dejstva, da so bile izvedbe programov pilotne in da so se izvajale v preveč krajih – po celi Sloveniji, kar je neizbežno pomenilo precej tehničnih in drugih težav. Z ozirom na komentarje udeleženk avtorice analizirajo vlogo strokovno usposobljenih koordinatork, ki so se izkazale za ključen povezovalni člen med institucijami in posameznicami, obenem pa so opravljale tudi delo zagovornic in svetovalk, kar je mnogim uporabnicam predstavljalo primarni pogoj za nadaljevanje udeležbe v programih.

Po drugi strani avtorice le malo kritike namenijo dejstvu, da so izvajalci programov v veliki meri pojem socialne aktivacije poznali le bežno in niso imeli nobenih predstav o delu z udeleženci programov. Tako so mnogi, kot zapišejo, »plavali s tokom« in bili »bolj ali manj uspešni«, a bralka si le stežka predstavlja, kaj naj bi to pomenilo, saj avtorice ne navajajo nobenih konkretnih primerov. Zdi se, še posebej, ker gre za prvi nacionalni poskus vpeljave socialne aktivacije v naš prostor, da bi morali tovrstne ovire obravnavati z večjo mero resnosti in morda celo predlagati rešitve.

Glede na podatke o udeležbi in vztrajnosti udeleženk lahko namreč ugotovimo, da se je v času izvajanja programov zgodil precejšen osip. Njihova mnenja pa potrjujejo, da sta jih v največji meri motila vzdušje in vsebina programov: »Programa sploh ni, iz dneva v dan bolj ‘tonemo’ v jezi, razočaranju in žaljivkah; sedimo, sedimo; če nismo cel dan prepuščeni samim sebi, so pa vsebine takšne za 5-letnike.«

Za bralko je morda pomemben tudi koncept tako imenovanega »učinka smetane«, ki ga izpostavljajo avtorice, ko opozarjajo, da programi prepogosto zajamejo predvsem tiste uporabnike, ki bodo hitreje in lažje dosegli boljše rezultate, kar se je zgodilo tudi v Sloveniji. Po drugi strani pa je bila udeležba na projektu prostovoljna, kar je pomenilo, da se delavnic posameznice niso udeleževale pod prisilo in so bile za sodelovanje notranje motivirane. Drugi možen pristop je namreč pogojevalni, kar v svojem delu opisuje Lessenich: ko socialna država ni več skrbstvena, ampak aktivacijska, si je socialno pomoč treba zaslužiti z udeleževanjem na delavnicah in tečajih.

Delo s teoretskega vidika ni noben presežek; sicer se naslanja na relevantne vire, a avtorice se vseskozi zgolj minimalno in površno opredeljujejo, reflektirajo in odzivajo na ugotovitve drugih avtorjev, še manj pa same razvijajo teoretsko misel. Kritiko socialne aktivacije izvedejo precej na prvo žogo in se vanjo ne poglabljajo. S tega vidika je monografija pomanjkljiva, a je po drugi strani bogat vir informacij o stanju na terenu: konkretnih praksah, kadrovskih problemih, nezadovoljivih zakonskih ureditvah, težavah z evropskimi načrti in projekti.

S povezovanjem s teoretsko precej bolj spretnim Lessenichom je monografija lahko zanimiv material za aktualne študijske debate. Tovrstno dopolnjevanje lahko študentki prinese pomembne uvide v slovenske poskuse socialne aktivacije in sprememb socialne države, čeprav v delu pogrešamo še več konkretnosti. Osrednji pomen dela tako navsezadnje ostaja medel in ponuja več vprašanj kot odgovorov.