Apokalipsa po Janezu

Apokalipsa po Janezu

Oddaja
1. 9. 2020 - 13.30

Janezov je kar nekaj: Janez Krstnik, apostol Janez Evangelist, papež Janez, kranjski Janez, Janez Prezbiter in nepreštevna množica Svetih Janezov. Glede na to, da je stil v Razodetju precej drugačen od Janezovega evangelija, večina interpretov Apokalipso pripisuje Janezu Prezbitru ali Janezu s Patmosa, ki je za obče potrebe pripisovanja bibličnih avtorskih pravic združen v osebi apostola Janeza. In ravno ta, zaključni del Nove zaveze je po D. H. Lawrenceu, čigar Apokalipso smo brali, ključni moment za vzpostavitev vladanja šibkih ali demokratov proti močnim ali aristokratom. Posplošeno še posplošujemo. Janez s Patmosa, domnevni avtor Razodetja, je po Lawrenceu judovski mistik, razjarjen nad ravnanjem rimskega cesarstva z njegovimi soverniki, prekipevajoč od goreče želje po padcu oblasti in očitno daleč od stika z ostalimi svetopisemskimi spisi. V tem stanju se je Janezu porodila Apokalipsa, v kateri Lawrence bere preveč stičišč s poganskimi kulti, da bi jo lahko imel za del pristnega judovsko-krščanskega izročila. Apokalipsa mu nudi ključ za razčlenitev napak, ki jih je Cerkev kanonizirala, hkrati pa je most do izgubljene, izbrisane poganske kozmične unitarnosti, ki jo v svojem nestrinjanju z mehanističnim industrializmom in militantnostjo družbe želi rehabilitirati.

Lawrence Razodetje kos za kosom, znamenje za znamenjem razgrajuje in razlaga popolnoma svojevoljno, brez znanstvenih potrditev: križ na čelu zgodnjih kristjanov povezuje s hinduizmom, pogrome pa z iniciacijskimi kulti boginje Izide. Ukvarja se s simbolnimi pomeni števil v evropski poganski kozmologiji in jih meša z orientalskimi: sedem planetov in povezava z astrologijo, sedem sfer zavesti, energetski centri; štirje vogali sveta - kreacija, štirje jezdeci, dualizem Sonca in Lune - krvi in živčnega sistema … Simbolno in nerazložljivo, pravi Lawrence, se v judovsko-krščanskih spisih prelevi v alegorično in s tem omeji pomene, napravi jih statične in nedostopne za intuicijo.

Krščansko Cerkev, predvsem pa njene protestantske ločine, na primer binkoštno cerkev, podpirajo večinoma obubožani, neizobraženi, ponižani in razžaljeni. Ti se medsebojno bodrijo in krepijo z obljubo sedenja v naročju svetega jagnjeta, v palači iz jaspisa, v večnem življenju, v življenju v nebesih, po poslednji sodbi, po koncu Sveta. Moč črpajo iz vrstic Razodetja, iz vere v zveličanje; zanje je značilna samoglorifikacija, ki vodi v blaženo privzdignjenost in moralno obsodbo ljudi, ki imajo dejanski vpliv, denar in oblast. To je cerkev za množice, pravi Lawrence, to je populistična religija, pisana na kožo tistim, ki nimajo dostopa do resnega študija in ne premorejo ponižne drže v odnosu do obstoja. Lawrence jih okliče za psevdoponižne. Kdo bi zameril bednim in besnim, da črpajo tubit iz obljube uničenja, končne anihilacije heretične sodrge, ko bodo zavzeli večno mesto v novem Božjem svetu? Apokalipsa je s svojim prostaškim in neinteligentnim jezikom, ki je daleč od Kristusovega ali Pavlovega sporočila, voda za puste duše drugorazrednih. Lawrence zameri Cerkvi, da se ni bila sposobna modernizirati in je zmogla k sebi pritegniti le povprečnega duha. V življenju katolika, protestanta ali pravoslavca pogreša grško dramo in pogansko svobodo. Hkrati pristavi: »Lenin je bil tiran v ponošenih oblačilih.« Navsezadnje zagovarja načelo moči - če je ne priznamo močnejšim, jo zanikamo sebi. Ko bi nas s svojo kritiko Lenina kot mučenika in svetnika že skoraj razočaral, pa lahko v njegovem življenjepisu preberemo, da sta v Mehiki z ženo ustanovila komuno, kjer ga je obiskal tudi Aldous Huxley, s katerim sta prijateljevala. Njegova osebna, sicer socialistična prepričanja so v kontrastu z izraženimi idejami o močnem diktatorstvu. Ljudje naj bi bili srečni le, če najdemo svoje mesto v hierarhiji in se herojstva nalezemo od ljudi na vrhu. Demokracija po njegovem perpetuira stanje tekmovalnosti in ustrahovanja, sleherniku pa daje lažno upanje, da bo priplezal do vrha. Demokracija, ki temelji na prepovedih, je zbor šibkih. V boljševizmu povprečnežev smo brez veličine, po kateri bi se lahko zgledovali, neznatni in malenkostni, medtem ko nas aristokrati lahko očarajo z blagostjo, nežnostjo in nesebičnostjo. Te vrline izvirajo iz moči, demokratska ljubeznivost pa iz šibkosti. »Jezus je bil aristokrat,« piše Lawrence, saj je učil o stanju duha, ki pritiče tudi politični stranki.

Lawrenceu sicer očitajo tudi antisemitizem, ki pa ga v  Apokalipsi ne moremo najti, z izjemo zamere judovstvu, da je svoje veličanstvo, ki ga ni moglo doseči v obljubljeni deželi na Zemlji, ustvarilo v oddaljenem dogodku konca sveta in v končni formaciji nebes. Za to so morali religijski voditelji zanikati pogansko kozmogonijo in, kot so pozneje dokončno storili razsvetljenci, pretrgati vezi posameznika s kozmosom. Četudi lahko začutimo kanček empatije do pisateljevega profila, pa nas Lawrence pusti tavati po labirintih svoje duše, verjetja v človeka in razočaranja nad njim. Nič aristokratske vznesenosti, le občutek grenkobe na jeziku in težine bolnega telesa. Nedolgo po njegovi smrti se zgodi diktatorjeva vojna, moč Evrope peša, od starih temeljev smo vedno bolj oddaljeni. Za razliko od vizure konca išče Lawrence v Apokalipsi raj, zlato dobo človeka, preden smo zaradi antropomorfiziranja kozmičnih sil v mitih starih Grkov in monoteističnih religij izgubili vez z vseobsegajočim vesoljem, ki ga zdaj skrčimo v ubogo naravo. Lawrence najde raj pri barbarskih, poganskih ljudstvih, ki so še čustvovala in bila nasploh senzualno zavedna. Zdaj - knjiga je bila napisana leta 1929 - hodijo ljudje naokrog napol mrtvi. Tudi ženski kulti starih matriarhalnih skupnosti so izgnani - zdaj imamo le polženske: device, svetnice, mučenice in hudičevke. »Kakšno manično antiživljenje v zameno za draguljarjev paradiž!« piše Lawrence.

Samozanikanje vernikov v želji po veličini in pričakovanje večnega posmrtnega življenja zaradi vere pomenita izdajo življenja in življenju ključnega telesa, ki pulzira tukaj in zdaj, ki diha in je integrirano v nebesno planetarno okolje. Lawrencea z željo po diktaturi očitno navdihuje globoka zamera do monoteistične religije, ki je povzročila nezmožnost posameznika, da bi bil zares individualen in svoboden v duhu. Hkrati pa Cerkev med temi polposamezniki vzpostavlja lažno skupnost, izpraznjeno ljubezni. S tem, ko je Cerkev ločila človeka od kozmične unije z vsem živim, je človek postal nepovezan individualen fragment, katerega fragmentarnost demokracija le še spodbuja. Vendar pa moramo za resnično individualnost tudi zanikati ljubezen do drugega, kajti ko ljubimo, smo zliti z ljubljenim. In tako ne kristjan, ne demokrat, ne resnični individuum ne more ljubiti.

Lawrence ne zahteva pritrkavanja - popolnoma se zaveda in je hkrati ponosen na to, da vse, kar piše, izvira iz njegovega lastnega čutenja sveta. Iz idej, ki jih preverja s čutom telesa, s svojim parcialnim znanjem, izposojenim iz neznanih kultur, brez teorij in preverljivih referenc. Toda ob njegovi zadnji knjigi se moramo spraševati o morebitnih mističnih izkušnjah na potovanjih in med bivanjem v Mehiki, pa tudi o obračunavanju s travmami in o želji po regeneraciji sveta v skladu z lastnim prepričanjem. To je v soku telesa, povezanega v vrednostne konglomerate družina-narod-zemlja-sonce-vesolje.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.