Elegija za film 1

Elegija za film 1

Recenzija izdelka
16. 5. 2014 - 13.15

Filmsko oko se je razprlo v prelom sveta. V bleščeč električen blisk drvečih podob. Uzrlo je človeka, ki se je trudil zbrati kaos kubistično razposajenih fragmentov v trenutek tihožitja resnice. Spremljalo je rjovenje množic. Jih nagovarjalo v ritmu rastočih mest, padajočih pročelij buržoaznih opek in vojaških koračnic. Pogled je poneslo v temine oceanov, ga dvignilo nad zvezde in sanjam podarilo telo. Svet je stisnilo med štiri pravokotne stranice, ga prilepilo na celulozni črnikast trak. Iztrgalo ga je času in pozabi. In podarilo nazaj človeku.

Vsako obdobje človeške zgodovine ima svojega pričevalca in film je estetski diskurz, ki najbolje zajame značaj 20. stoletja. V dialog med filmom in stoletjem se v študiji, ki je nedavno izšla v prevodu Polone Mesec in Denisa Valiča pri Slovenski kinoteki, Oko 20. stoletja: Film, izkustvo, modernost zazre italijanski filmski in medijski teoretik Francesco Casetti.

Casetti najde več možnih točk prevezav med stoletjem in filmom. Film se rodi v 20. stoletje, v modernost, čas brez velikih zgodb in svetih mask – desakraliziran in vsakdanji. Čeprav film označujemo kot sedmo umetnost, se bolj kot v polju estetike giblje po črti komunikacije. Film je v prvi vrsti medij. Je posrednik med napetimi bregovi stoletja, fragmentarnostjo sveta in željo človeka po celovitosti, resničnostjo in domišljijo, naravnim in umetnim, objektivnim in subjektivnim.

Filmsko oko je pasivni opazovalec-snemalec. Pogled, ki ga odpira to stekleno oko, se tvori skozi spekter zaznavnih in čustvenih procesov. Primarni čut, ki ga film sicer vzburja, je vid, vendar gre pri filmu za celovito izkustvo, Gesamtkunstwerk, ki zaobjema vse dimenzije človekovih zaznav, občutij. Film pa je hkrati tudi tvorec novih podob, pripovedovalec-režiser. Pogled osvobodi privajenega in uči gledati na popolnoma nov način. Pogled očesa 20. stoletja se modelira na način oksimorona, bistroumnega nesmisla.

Casetti vzame to oznako kot nadpomenko in pod njo klasificira pet tipov pogleda na različnih ravneh - od psihološke in sociološke do tehnične ipd. -, ki vztrajajo v notranji napetosti med realnim, danim in imaginarnim ter odsevajo osnovne poteze stoletja.

Tako je pogled subjektiven, ker je vezan in omejen na gledišče filmske kamere in tistega, ki jo drži v rokah v želji po totalitarnem prikazu sveta. Ustvarja kalejdoskop, ki s pomočjo tehnike, npr. kadrov-protikadrov, split screena, večkratne ekspozicije, hitre montaže ipd. v vidnem pokaže nevidno ter osvobaja človekov pogled.

Pogled je sestavljen. Kroti napetost med objektivnim - pričevanjem in subjektivnim - rekonstrukcijo oz. realnim in imaginarnim, predvsem na naratološki ravni. Casetti se naveže na Lukacsa in izpostavi vlogo gramatikalnega niza podob, npr. s pomočjo subjektivnega in objektivnega kadra, flashbacka ipd., ki omogočajo sintezo realnega in domišljijskega ter omogočajo filmsko izkušnjo, ki je, s Sartrovimi besedami, imaginarna.

20. stoletje je stoletje tehnike, avtomatizacije in človekov pogled dobi čisto nove razsežnosti in sposobnosti. Mehansko oko namreč prodre tja, kamor človeško ne more. Poveča, razlomi, sestavi in tako približa izkušnjo sveta. Hkrati pa tehnika služi kot ustvarjalka novih svetov, podob in s tem spektakla.

Zato je pogled vznemirjen. 20. stoletje človeka nenehno bombardira z zvoki, podobami, ga obmetava z različnimi občutki, da človek izgubi orientacijo. Film ima tu dvojno vlogo. Casetti najprej navaja Freuda in pravi, da film človeka privaja na šok, saj šok omejuje in spušča v ponavljajočih se frekvencah. Človek razvije obrambni mehanizem. Po Georgu Simmlu pa film človeka počasi navaja na množico stimulusov in ta razvije indiferenco do sveta. Film nastopi kot urednik kaosa podob, usmerja gledalčev pogled in regulira percepcijo šokov ter ga prilagaja življenju v tem stoletju.

Tako se, rečeno s Foucaultom, film nasproti razvnetemu svetu postavi kot disciplina. Pri tem mislimo film v širšem družbenem, ne samo estetskem diskurzu. Film ne regulira le vzburjenih pogledov, ampak tudi telesa, saj jih prikuje na fizično omejen prostor, kjer se podrejajo pravilom obnašanja. Torej, v kinodvorano. Ta omejenost pogleda in telesa pa je, paradoksalno, osvobajajoča, saj ima gledalčevo oko v vozlišču vidnosti-nevidnosti, anonimnosti, kolektivnosti temine filmske dvorane dovolj manevrskega prostora, kajti daje se mu svet in hkrati še več. Odpirajo se svetovi fantazij in hrepenenj.

Gledalec je posrkan v film, pogled razsrediščen. Film ukinja distanco med opazovalcem in opazovanim. Gledalec prepusti pogled gledanemu, ki ga vodi skozi gozd napetosti izkustva stoletja.

Ko Casetti razpravlja o pogledu, je mestoma nejasno, komu ta v bistvu pripada. Je to gledalec? Je to kino oko - kamera? Casetti se znova opre na Foucaulta in pravi, da gre za dogodek, nekakšno srečanje dveh – obeh pogledov. Film se v družbeno zavest ne vpisuje kot zaprta, mrtvo viseča struktura. Napaja se iz stalne napetosti, katere medij je in se skozi dialog vpisuje v krogotok družbenih diskurzov.

Odprtost, ki jo sam film predpostavlja in zastavlja, pa spodbudi Casettija, da pristopi k njemu na podlagi več različnih del, ne samo kanoniziranih filmskih teorij, temveč tudi tistih manj znanih esejskih, literarnih, žurnalističnih zapisov z geografsko in časovno povsem raznorodnih koncev. Svoj pristop k filmski teoriji imenuje glosa. Tu sami dodajamo, da je izbor poimenovanja izvrsten, saj se delo zares bere kot glosa – tako po obliki z umetelnim vpletanjem prvih verzov skozi študijo kot vsebinsko – napetost in užitek, ki ju ustvarja voajersko oko 20. stoletja, sta erotična.

Casetti nas z razmišljanjem o filmu popelje od zarje stoletja do somraka, ki je spremenil ritem teka časa. Napetost je popustila in moderna je, kot pravi Baumann, stekla. Očesu 20. stoletja je v 21. zmanjkalo ravnotežja, pogled je zdrsnil. Osnovna vloga filma kot medija se postavlja pod vprašaj. Casetti zato pravi, da bi bilo danes najbolje govoriti o novi generaciji filma, filmu dve. Navsezadnje sta tako optični dispozitiv kot horizont dobila povsem drugačne oblike. V mislih imamo globalizacijo, digitalizacijo, hibridnost, multimedialnost, interaktivnost. 21. stoletje zahteva nove pristope, saj se njegov pogled upira v povsem drugačno realnost. Jutro, ki prihaja, se bo zbudilo v novi film.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.