Deleuze začne knjigo o Spinozi z nekakšnim filozofskim življenjepisom, s popisom srečanj, postankov, selitev in izobčenj, ki so tako ali drugače povezani s samo Spinozovo mislijo. Njegova misel - in ne Spinoza sam - je namreč tista, ki je vredna izgona in izobčenja. Na njej je nekaj nezaslišanega in ustaljenim vrednotam nasprotnega, zaradi česar je tudi v poznejšem obdobju, v času nemške klasične filozofije, predstavljala nevarno brezno filozofije. Brezno, ki vsako razumsko misel sicer neskončno privlači, a ki se ga je obenem vredno, ravno v imenu tega istega razuma, previdno izogibati. Gre torej za filozofsko misel par exellence, ki  pa v skrajnosti svojih konsekvenc ni več filozofska. Nekoliko napihnjeno rečeno je spinozizem brezno, kjer se srečata filozofija in življenje. Ali, kot pravi Deleuze, Spinozova misel »filozofa nauči postati nefilozof«.

Deleuzova interpretacija se na prvi pogled zdi paradoksalna. Spinoza je namreč, vsaj v Etiki, svojem najbolj obširnem in znanem delu, izhajal iz nečesa, kar se zdi od empiričnega življenja kar najbolj oddaljeno - iz večne, nespremenljive in vseobsegajoče substance. Toda sledeč Deleuzu nas vrstni red vpeljave ne sme zmesti. Ne gre za postopno spuščanje iz transcendentne substance k zemeljski površini življenja. Prej nasprotno, delovanje substance je treba iskati v globini in pokazati na imanentne povezave, ki se od tod vlečejo do sveta na površini. Deleuze nas opozarja na navidez nepomembno empirično dejstvo, da Spinoza tekom svojega življenja ni bil samo filozof, temveč tudi optik, izdelovalec leč. Tako je morda posledica poklicne deformacije, da vidne slike na površini ni pojmoval kot vzroka, temveč kot učinek, katerega proces proizvodnje moramo šele poiskati. Ravno z razlogom torej, da bi pojasnil empirično in singularno, mora Spinoza začenjati na nasprotni strani. Ne zanima ga to, kar vidimo, niti ne tisto v ozadju videnega, temveč tisto v jedru vidnega aparata ali zunaj spektra vidnega, kar določa, da nekaj vidimo na nek točno določen način.   

Ko se nekaj kaže kot recimo dobro na eni ali kot zlo na drugi strani, nas to ne sme zapeljati k iskanju dobrega na sebi samem, k iskanju dobrega po svojem lastnem in neodvisnem bistvu. Kot pravi Spinoza, si ničesar ne želimo zato, ker sodimo, da je dobro, temveč nasprotno, »zavoljo tega sodimo, da je kaj dobro, ker si za tem prizadevamo, hočemo, se ženemo in želimo«. Ta obrat je tisti, ki omogoča, da Spinoza vzpostavi etično mišljenje, ki je bližje kemiji kot pa kakšnemu humanističnem moraliziranju. Dobro in slabo - in ne dobro in zlo - sta v sprimku, v srečanju ali v sestavljanju entitet. Samo v srečanju dveh entitet lahko nečemu rečemo prijateljstvo ali sovraštvo, simbioza ali zajedavstvo, zdravilo ali strup. Kot v nekem drugem kontekstu pravi Derrida – v naravi strupov ni, strup postane strup šele v relaciji do nečesa zastrupljenega. »Toda mi kot zavestna bitja nikoli ne dojemamo ničesar drugega razen učinkov teh sestavljanj in razstavljanj, ko neko telo sreča naše telo in se z njim sestavlja, izkušamo veselje, in nasprotno, ko neko telo ali neka ideja ogroža našo koherenco, izkušamo žalost.«

Spinozova praktična filozofija, kot ji pravi Deleuze, tako ni nekaj strogo praktičnega, temveč gre prej za nerazločljiv skupek prakse in teorije. Po eni strani je pri iskanju veselja in izogibanju strupene žalosti nujna teoretska oddvojitev od odnosa, v katerem smo ujeti, in vzpostavitev ptičje perspektive, kjer se nam skupek odnosov razpre kot zemljevid imanence, kot topologija različnih enot in povezav med njimi. Upoštevati moramo svoje mesto znotraj tega zemljevida, svoje zmožnosti in potenciale same okolice. Toda vso to vednost moramo pretvoriti tudi v delovanje, v iskanje odnosov, ki našo moč in naše veselje potencirajo vse do meja možnega. In ravno to iskanje nezastrupljenih skupkov je tisto, ki obratno zopet povečuje našo vednost ter jasni naš pregled nad celotnim zemljevidom.

Spinozova etika je tako nujno etika vitalističnega veselja, veselja delovanja in vedenja obenem: »Samo veselje ima vrednost, samo veselje ostane in nas približa delovanju in blaženosti delovanja. Žalostna strast je vselej neka nemoč«. Tako veselje kot žalost potencirata sama sebe v neskončnost, prava umetnost pa je v ostajanju na vlaku potenciranega veselja ter v izstopanju z vlaka nemočne žalosti. Kot vidimo, Spinozova etika ni morala, ni sistem, ki terja poslušnost, temveč bolj sistem, znotraj katerega se vsako delovanje, uspešno ali neuspešno, če to želi ali ne, vedno že nahaja. Je tista življenjska vsakdanjost, ki je onkraj vidnega spektra filozofije same, v kolikor ta želi zaobjeti dobro na samem sebi.

Spinozova etika etičnih problematik ne poenostavlja, prej jih v neskončnost komplicira, saj preprečuje univerzalizacijo videnja zemljevida, na katerem se zgodijo singularna srečanja, in tako otežuje sistem sodbe. Lep primer tovrstne etične komplikacije je prišel na dan v nedavnem pogovoru med Oprah in kolesarjem Lanceom Armstrongom, ki se je vrtel okrog povsem spinozističnih vprašanj, okrog vprašanj etike, moči in  strupa. Oprah, braniteljica ustaljenih ameriških vrednot, je neprestano poizkušala poiskati ločnico med esencama Armstronga »bulija«, pohlepneža in sleparja in med esenco človeka, ki je premagal raka in bil velik dobrodelnež. Armstrong pa ni izpadel najbolj verodostojno v svojih skesanih opravičilih in obljubah spreobrnitve, ki bi jih lahko postavili na isto raven kot predhodne laži, temveč v delih pogovora, kjer je odgovarjal povsem spinozistično, povsem življenjsko, izhajajoč iz partikularnosti, iz okolice in iz singularnih srečanj: ista želja po moči in zmagi je bila tista, ki je v srečanju z rakom ali dobrodelnostjo proizvedla skupek nečesa dobrega, v srečanju z dopingom pa žal ne. Vse to pa ne implicira nekakšnega moralnega relativizma, vsaj ne na tisti točki zemljevida imanence, kjer se zgodi srečanje Armstronga, natančne protidopinške komisije in milijonov razjarjenih oboževalcev.   

Knjigo je prebral Jernej Kaluža.