Ob branju knjige, na katero se bomo osredotočili v današnji Humanistiki, je avtor tega prispevka mestoma zapadel v dvome; prva težava, ki se je pojavila, je, da je avtor prispevka član Redakcije za kulturo in humanistične vede, druga pa ta, da je njegov urednik prispevek taktno uvrstil v rubriko Humanistika. Zakaj je v tem zadrega, bo jasno po naslednjih citatih iz knjige Teraformiranje sociologa in teoretika Benjamina Brattona. Že v predgovoru Bratton piše: »Kultura je ekološko potratnejša od znanosti.« In malo naprej: »Projekt Teraformiranje vključuje nezaupnico prepričanju, da tisto, čemur pravimo 'kultura', pomeni edinstveno dobro samo po sebi, da je kultura področje, ki je kvalitativno drugačno in povzdignjeno nad splošno biosemiotiko.«

Ko se je avtor prispevka odločil potlačiti strahove, da bi bilo bolje malo črno knjigo prepustiti komu iz znanstvene redakcije, je ugotovil, da lahko nadaljuje le, če zgornje citate – tako grdo iztrgane iz njihove okolice – umesti nazaj v kontekst. Teraformiranje gre razumeti kot novo delo v vrsti antihumanističnih besedil zadnjega desetletja: objektno naravnane ontologije Grahama Harmana in Quentina Meillassouxa, dela Bruna Latourja, Nicka Landa in mnogih drugih. Nick Srniček v svojem prispevku v knjigi Realism Materialism Art – ki povezuje sodobne realistične in materialistične filozofije z umetnostjo – pojasnjuje vznik teh tendenc: po njegovem so globalni tokovi kapitala, podnebne spremembe in ostali neoprijemljivi »hiperobjekti« pokazali, da z gledišča človeka nikakor ne moremo več zaobjeti dogajanja v svetu. Niti v empiričnem ali fenomenološkem niti v diskurzivnem smislu. Povedano preprosteje: človekovo izkustvo razume podnebne spremembe napak, ker jih preprosto ne more zaznati, saj gre za nekaj preveč postopnega in vseobsežnega. Prav tako so zmotne poststrukturalistične teorije diskurza, ki podnebne spremembe razumejo le kot člene v narativu, ki jih manipulirajo razne ideologije. Nove realistične filozofije poskušajo preseči Kantov transcendentalni obrat, ki je predmet raziskovanja prestavil z zunanjosti na človekov kognitivni aparat. Zanje so podnebne spremembe in ostali sodobni hiperobjekti povsem resnični, obstoječi onkraj človekovega zavedanja, tako pa jih moramo obravnavati zato, ker je to sploh edina pot do preživetja. Kot pravi Bratton: »Če sprejmete dejstvo, da morate zakopati na stotine milijard ton ogljika, da morate to storiti hitro in da to čisto zares ni stvar pogajanj, boste potrebovali infrastrukturo podnebnih razsežnosti, ki je podnebni ogljik zmožna absorbirati iz atmosfere in vse to v gromozanskem industrijskem obsegu preoblikovati v trdne delce.«

Bratton očitno izhaja iz filozofskih predpostavk novih realističnih ontologij, a se zanje ne meni prav dosti. Je eden tistih avtorjev, ki le redko citira vire, starejše od okoli dvajsetih let, še te pa velikokrat precej kritično ‒ njegova najljubša tarča je Heidegger. Relevantna je sodobnost, in sicer ne toliko filozofska, ampak predvsem znanstvena. Knjiga Teraformiranje je po Brattonovih besedah nekakšen manifest za prihajajoči triletni raziskovalni program na Inštitutu Strelka v Moskvi. V luči tega dejstva postane precej bolj razumljiva tudi struktura teksta; Bratton namreč v nekaj straneh dolgih odsekih, združenih v poglavja, očrta mnoge teme, nobene pa ne razdela podrobno. Knjiga deluje kot udarni začetek, kot kartiranje tem, ki naj bi bile do leta ’22 podrobno razvite na izobraževalnih programih moskovskega inštituta.

Glede na to, da gre v prvi vrsti za predstavitev raziskovalnega programa, smo lahko nekoliko presenečeni, da so se pri založbi Sophia odločili prevesti prav ta Brattonov tekst. Vsekakor pa je prevod Marka Bauerja, ki uspešno vijuga med neprevedljivimi besedami najsodobnejših znanstvenih odkritij in subtilnimi Brattonovimi referencami na številne knjige in filme, vreden hvale. Predvsem pa smo lahko prevajalcu hvaležni za objavljeni pogovor z avtorjem, ki prej kot dodatek k vsebini deluje kot sklepno poglavje knjige same.

Na tem mestu se je verjetno smiselno vprašati, kaj sploh je Teraformiranje? Izraz je sprva označeval idejo o umetnem oblikovanju tujih planetov, da bi na njih postalo možno človeško življenje. Brattonova glavna ideja pa je ta, da je treba teraformirati Zemljo samo. Zaradi podnebnih sprememb bo ta verjetno že čez deset let namreč nezmožna vzdrževati človeško življenje. Teraformiranje pa je plan, kako zemljo umetno preoblikovati, da bo lahko na njej človek živel naprej.

Če je udarnost pozitivna stran strukture, ki jo Bratton uporablja pri pisanju, je nerazvitost njena pomankljivost. Tega glede ne namen knjige ne gre razumeti kot slabost, čeprav besedilo zato bralca pogosto pušča v nekakšnem limbu. Ideje in misli se dragoceno svetlikajo v daljavi, ampak se prepustijo pogledu le za nekaj trenutkov, preden jih zamenjajo nove, nič manj zanimive, ampak tudi nič bolj jasne.

Nekatera poglavja delujejo predvsem kot boj proti napačnim predstavam o tehnologiji, ki prevladujejo v popularni zavesti: tehnologije nadzornega kapitalizma niso tako slabe, le uporabljene so napak, jedrska energija je povzročila nešteto manj smrti od energije, nastale iz fosilnih goriv itd. Ti deli so zanimivi, obenem pa ne prinašajo dosti več kot navedke zanimivih znanstvenih študij, ki jih interpretirajo svojemu cilju v prid. Cilj pa je prepričati bralca, da bomo antropogene spremembe na našem planetu lahko preživeli le z več antropogenimi spremembami. Vsakršno romantično vračanje k naravi je iluzija, saj je že sama ideja ločene narave in kulture napačna. Narava ni nikoli neokrnjen vir čistosti, ampak je vedno nujno prepletena s človekom in tehnologijo. Zato potrebujemo plan, ki bo začrtal smernice nadaljnjih antropogenih sprememb, ki bodo svet rešile. Ta argumentacija, ki namerno deluje proti intuiciji, je uspešna zaradi zanimive predstavitve prepletenosti narave in kulture. To pa je temelj novega kopernikanskega obrata, ki ga Bratton želi doseči.

V tem smislu je verjetno najbolj zanimivo prvo poglavje knjige, ki začrta glavne poteze novega kopernikanskega obrata, ki ga promovira Teraformiranje. To stori s spretno dialektiko med dvema fotografijama: med kultno fotografijo Zemlje z naslovom Modra frnikola in dve leti staro fotografijo Črna luknja. V Modri frnikoli vidi Bratton simbol šibkega in sentimentalnega humanizma: človek se je povzpel na nebo, da lahko z njega motri svoj rojstni kraj, ga zaobseže v celoti z enim samim pogledom. Občutek majhnosti in totalitete, ki so ga opisovali domov vračajoči se astronavti, tako nikakor ni preseganje humanizma; je njegova zadnja odmirajoča postaja. Podoba črne luknje je njeno popolno nasprotje. Fotografija je nastala s tako imenovanim »teleskopom dogodkovnega obzorja«. To je »omrežje usklajenih teleskopov, ki so omogočili istočasno osredotočenje na isto lokacijo«. Fotografija je torej nastala z uskladitvijo teleskopov od Grenlandije do Antarktike. Za Brattona je to simbol novega tehnološkega antihumanizma: fotoaparat, ki ni predmet v rokah človeka, ampak Zemlja sama, ki postane fotoaparat. Bratton pravi, da je človek fotografijo le omogočil, fotografirala pa je Zemlja.

Pri planu, ki bo omogočil preživetje Zemlje in njeno prihodnost, kultura ali umetnost in niti človek sam torej nimajo prav pomembnega mesta. Ključno vlogo imata tehnologija in znanost, pri čemer se Bratton dobro zaveda, da bodo za nekatere njegovi opisi zveneli kot ekstremna distopija. A vsekakor se je vredno o njih podučiti, če smo starošolski humanisti ali najmodernejši antihumanisti.

O novem kopernikanskem obratu je razmišljal Oskar.