Lani je pri založbi Duke University Press izšla knjižica zbirke Practices, ki obravnava včasih nevidno logiko različnih prostočasnih aktivnosti. Danes bomo obravnavali delo Raving avtorice McKenzie Wark, posvečeno instituciji rejva, plesu in klubski izkušnji. Za razliko od njenih predhodnih del, kot sta Hekerski manifest in Molekularno rdeče, se avtorica posveča veliko bolj nišnemu družbenemu pojavu – rejvu, za metodo pa izbere manj konvencionalno obliko, teorijo-fikcijo, ki jo je razvijala že v zadnjih nekaj projektih. Tokrat obravnavani zapis je rezultat avtoričinega lastnega terenskega dela, sestavljajo ga tako izkustveni popisi kot novi razmisleki. Zatorej vas vabim, da si nadenete čepke za ušesa, spuščamo se namreč v selektivno osvetljen svet telo premikajočih basov.

Besedilo je unikaten preplet avtofikcije in avtoteorije, torej teorije, ki je podprta z lastnimi avtobiografskimi elementi, ti pa so lahko tudi fiktivni. Wark prevzame vlogo prvoosebne pripovedovalke, ko nas vodi skozi pripovedi o nočnem življenju – nekatere izmed njih resnične, druge izmišljene, a to niti ni bistveno, kajti za bralko so vse enako pristne in prepričljive. To pomeni, da so vsi koncepti, ki se povezujejo v svojevrstno teorijo, izpeljani iz kolaža avtoričinih izkušenj in opažanj. Ob sledenju njenemu toku zavesti spremljamo, kako opisuje svojo lastno klubsko izkušnjo in razloči posamezne idealnotipske akterje, ki jih lahko tam najdemo. Najmanj zaželeni, na primer, se imenujejo punisherji, to so ljudje, ki se na plesišču menijo zgolj za svojo zabavo, če v njej sploh znajo uživati, in obenem drugim omejujejo prostor in užitek. Po navadi so cis beli moški, sama pa dodajam, da jih utegnemo v ljubljanski alternativni divjini najpogosteje najti v temnih kotičkih K4.

Delo postavlja lasten teoretski ustroj, znotraj katerega plavajo koncepti, ki se nanašajo drug na drugega in nosijo podoben pomen. Zelo jasno je, da avtoričin cilj ni grajenje makrosistema, ki bi bil splošno aplikativen, temveč razlaga določenih elementov klubske izkušnje, ki jim je moč pripisati globlji pomen. »Nizko teorijo« je sicer Wark obravnavala že v svojem delu Molekularno rdeče, po njenem zavzema vlogo nujnega kontrapunkta okosteneli visoki teoriji, ki jo prakticirajo in razumejo zgolj akademiki, ljudem pa nikakor ni blizu, še manj pa je zanje uporabna. Primož Krašovec v spremni besedi h knjigi Molekularno rdeče zapiše: »V takih razmerah se lahko humanistična teorija obdrži kot ena izmed zadnjih preostalih tradicionalnih ideologij, ki je nihče več zares ne mara ali potrebuje (s čimer ne zagovarjam antiintelektualizma, le warkovsko in/ali bogdanovsko tehniki in praksi imanentno mišljenje, ki sveta tehnike ne sodi od daleč, temveč v njem deluje, pri čemer in za kar mora odvreči svoje moralne prvine […]« Kako uspešne in potrebne so posamezne nove nizkoteoretske skovanke v razlagi unikatnosti določene prakse ali kritiki specifične družbene institucije, pa je odvisno od posameznega koncepta. Navedimo dva primera.

K time je eden izmed tistih konceptov, ki je hkrati inovativen in deluje kot dobro premišljena metafora. Ob rekreativni uporabi ene najpopularnejših klubskih drog, ketamina, naj bi med plesom vstopile v polje, v katerem je tok časa predrugačen. Zaradi disociativnih efektov ketamina se uporabnici pod njegovim vplivom zdi, kot da se svet okoli nje odvija zakasnjeno. Strogo tempiran takt ure in rigidna linearnost časa se z vstopom v K time začasno razblinita.

Menim, da je razlog, da je avtorica od vseh drog, ki vplivajo na dojemanje časa, izbrala prav ketamin, njegova pogosta uporaba med transfemininimi osebami. V delu Trans Girl Suicide Museum avtorica Hannah Baer takole razloži povezavo: »Sometimes trans people’s gender presentations or experiences can have these different dissonant parts in them and k gives me the liberated compartmentalized eye to just see the ones they want me to see.« Mnoge trans osebe zaradi izkušnje spolne disforije nekatere dele svojega telesa občutijo kot tuje, kot sebi nelastne, s pomočjo disociacije pa ta vseprisoten občutek začasno zbledi.

V K timu avtorica vidi tudi metodo eskapizma, celo pobega kot upora pred rigoroznim in restriktivnim prijemom, v katerega kapitalizem vklene posameznico. Prvi pomislek se pojavi pri sami genezi ketamina kot družbeno prisotne droge, saj nam jo je podal kapitalizem sam. Umik pred kapitalizmom tako deluje le znotraj njegovih lastnih pogojev, zadevamo se torej, da bi ga lažje prenašali. Poleg tega prav družbeni pogoji ustvarjajo razloge za raztelešenje trans oseb z uporabo ketamina. Vendarle pa ima pobeg pred agresivnimi časovnimi valovi ekonomskih konjunktur in recesij v asinhrono, na vse strani razpotegnjeno oscilacijo časa za avtorico tudi svojevrsten, morda neizkoriščen potencial. V tem stanju disociacije avtorica vidi možnost reorganizacije in upora zatiranih in obrobnih.

Pa vendar, je to res upor? Kot zapiše Nicolas Hausdorf v delu Berlin ni Berlin, je prav infrastruktura drog tista, ki izpostavlja največjo hipokrizijo liberalcev in levičarjev, ki živijo v Berlinu. Privilegirani pripadniki srednjega razreda, tisti, ki sploh imajo finančne in časovne kapacitete za obiskovanje rejvov, so tisti, ki s svojo potrošnjo poganjajo sivo ekonomijo preprodaje, proizvodnje in distribucije drog, v kateri so poglavitno izkoriščani migrantski delavci. Kljub temu Wark kasneje pokaže nekaj zavedanja o destruktivnih praksah rejva, ko nam prizna, da igrajo vlogo v gentrifikaciji mest, a se vseeno ne odkupi za prikazovanje eskapizma kot protikapitalističnega, saj je ta v taki ali drugačni obliki vedno v službi kapitala.

V knjigi se pojavlja tudi koncept femmunism. To ni prvič, da ga Wark uporablja, definiran in opisan je bil že večkrat, z različnih zornih kotov, denimo v eseju za PURPLE Magazine. Izhaja iz internetne »žaljivke«, skovanke iz besed feminist in communist, ki se združita v femmnunist, lahko smo jo srečale na raznih forumih kot označevalca za nevedne, iracionalne »social justice warriorke«. Avtorica si je izraz prisvojila in mu dala novo življenje. 

Pomen, ki ga nosi novotvorjenka, se nanaša na družbeni in politični projekt, ki bi združeval izkoriščane in zapostavljene ter temeljil na kolektivni ljubezni do vseh »fem« oseb. Prav tako izpostavlja izrazito usmerjenost v prihodnost, nanjo ne gleda skozi prizmo enakosti spolov, temveč na način zavrnitve spola, nad vsem pa bdi tudi tehnofilska nota. Tu se poraja vprašanje, ali koncept morda ni preveč soroden idejam denimo ksenofeminizma Laborie Cuboniks ali glitch-feminizma Legacy Russell, ki sta oba že globlje in natančneje razdelana, kljub temu da sta pomensko enako usmerjena. Morda je to eden izmed konceptov, ki bi ga lahko prepustili rezilu Ockhamove spolno nevtralne britve.

Treba je poudariti tudi, da je tako kot avtorica sama večina njenih sopotnic, prijateljic in ljubimk, ki jih srečujemo, trans žensk. To je na nekaj mestih izraženo eksplicitno, na primer ob razlagi tega, kaj pomeni biti določen arhetip trans ženske, kot je doll, večinoma pa se organsko prepleta z zgodbo in teorijo. Reprezentacija trans izkušenj, sploh pa iz nje izpeljana teorija sta še vedno redkost. Zapis, kot je: »‘I’m sorry I’ve been a bit distant,’ she says. ‘I just don’t want to talk about trans shit. I’ll never disown who I am, who we are, but I don’t want to be defined by it.’« je morda na prvi pogled videti trivialen ali nepomemben, vendar lahko zelo globoko zadene tiste, ki te reprezentacije ne dobijo drugje. Avtorica svoje identitete ne postavlja ob stran zavoljo izpeljevanja teorije, temveč jo inkorporira v svoje razmisleke in s tem prispeva k pogosto spregledani, rigidno etiketirani in od preostale teorije ločeni literaturi trans študij, obenem pa jo organsko prepleta z opredeljeno tematiko.

Knjiga nam podaja unikaten uvid v pojmovanje klubske izkušnje trans ženske, s svojim teoretsko-fiktivnim pristopom pa ostaja zelo dostopna. Čeprav so nekateri koncepti, ki nam jih ponuja, uporabni in na trenutke celo zelo potrebni, jih veliko obvisi v zraku kot estetizirane lepo zveneče ideje. Ker so v knjigi pogosto samo na kratko razloženi, za tem pa vpleteni v samonanašalni teoretski sistem, nekateri nikoli niso docela razdelani, legitimnost pa jim Wark pripisuje z nenehnim navezovanjem nanje. Če je cilj nizke teorije to, da uporablja besednjak in koncepte, ki bi bili dostopni vsem, in na ta način gradi teorijo, ki lahko pojasnjuje posamezničin vsakdan, potem je knjiga v tem uspešna, a vendarle za razliko od drugih avtoričinih del to nima tolikšne teoretske teže, saj so koncepti krhki in površinski. Vseeno pa konec koncev pretehtata natančno proučevanje nišne tematike, kot je rejv, in njena celostna teoretska obravnava kot prakse, četudi med plesom kdaj oplazimo kakšnega izmed konceptov, ki to zares niso.

Rejvala je Lea.