Nacionalizem, paranoja, Kiš

Nacionalizem, paranoja, Kiš

Mnenje, kolumna ali komentar
6. 10. 2020 - 13.30

Jugoslovanskega pisatelja Danila Kiša so v intervjuju Doba dvoma iz leta 1973 vprašali, kakšen je njegov pogled na mnoštvo nacionalizmov, ki so se razbohotili tekom 20. stoletja. Kakšna je po njegovem mnenju nacionalistična zavest, kakšen je njen jezik, kako jo prepoznamo. Kiš je sicer relativno kratek odgovor začel s pomenljivo trditvijo: nacionalizem je predvsem kolektivna in individualna paranoja. Zavist in strah, ki ju Kiš postavlja v vzročno jedro nacionalizma, sta glede na psihološko definicijo paranoje logična stebra nacionalistične zavesti. Nerazvidnost grožnje, ki je sicer lastna obema, pa za razliko od duševne motnje v kontekstu nacionalizma peha posameznika v varnejši pristan kolektiva somišljenikov, zato nacionalistična kolektivna paranoja za Kiša ne pomeni drugega kot skupek individualnih paranoj, privedenih do nekakšnega vrhunca. Kar botruje tovrstnemu razvoju dogodkov, je negotovo stanje posameznikov in družbe, odvisno od uspešnosti uresničitve zastavljenega individualnega in družbenega projekta, z etičnimi, političnimi, ekonomskimi in povsem intimnimi cilji ter okoliščinami.

»Če posameznik, v okviru družbenega projekta, ni v stanju, da se »izrazi«, ali če mu ta družbeni projekt ne gre na roko, ga ne stimulira kot individua ali ga kot individua omejuje, kar pomeni, da mu ne pusti priti do svoje entitete, je ta primoran, da svojo entiteto išče izven identitete in izven t. i. družbene strukture.«

Kdor pozna Kiševo delo tudi onkraj kontroverzne Grobnice za Borisa Davidoviča, bo vedel, da je pisatelj tako v svojih delih kot v življenju nasploh intelektualno pometal in obračunaval z vsemi oblikami nacionalizma, represivnimi političnimi sistemi in drugimi oblikami človekove primitivnosti ter gojil globoko spoštovanje do žrtev in spomin nanje. Tisto, kar ga je pri nacionalizmu, pa tudi pri drugih svinjskih sistemih, neizmerno “izluđivalo”, je bila njihova hipokrizija. Zavedal se je namreč, da so navidezni in neupravičeno gigantski cilji in naloge nacionalistov ‒ na primer obstanek in prestiž naroda, ohranitev narodnih kulturnih, etičnih, filozofskih ali katerihkoli drugih svetinj ter tradicije nasploh ‒ namenjeni le mobilizaciji množice, predvsem njenega neizobraženega in v mnogih pogledih neuresničenega dela, in ustvarjanju iluzornega občutka varnosti in pripadnosti. Zavistneži in prestrašeni nezadovoljneži so vodljivi, to je dejstvo, tako imenovani višji cilji, ki jih propagirajo nacionalistični demagogi, pa delujejo kot vodnjak, iz katerega lahko črpajo svojo identiteto, svojo vrednost, svoje uresničenje. Individualnost črpajo iz kolektiva, pripravljeni so postati ljudje akcije, branilci dejansko neogrožene domovine in njene nacionalne identitete. Kolektivno paranojo, ki išče ali ustvarja vedno nove grešne kozle, določata izključevanje in strah, njen rezultat pa je težko zaustavljiva politika sovraštva, ki za razcvet svoje plesni nujno terja prilagajanje in izmišljanje dejstev. Na takšen način pa človek, po Kiševih besedah, ne more postati nič drugega kot individuum brez individualnosti, nacionalist.

Nacionalist » … je zapostavil družino, službo (večinoma uradniško), književnost (če je pisatelj), družbene funkcije, ker so le-te preveč zanemarljive v odnosu do njegovega mesijanizma. Ali je treba reči, da je on, po opredeljenosti, asket, potencialni borec, ki čaka svoj čas.«

Paranoja posameznikov torej sproža nacionalistično delovanje proti Drugemu, hkrati pa omogoča poenotenje znotraj nacionalističnega kolektiva, ki se z diskriminiranjem in diskreditiranjem drugih samopoveličuje. Kiš v svojem odgovoru, ko pravi, da je nacionalizem popolna in svobodna izbira, globalno prepričanje, ki ga človek sprejme, ne samo glede na druge nacije, ampak tudi glede na človeka nasploh, glede na zgodovino in družbo, parafrazira Sartrove besede o antisemitizmu. Nacionalizem je tako sočasno strast in koncepcija sveta. Nadalje Kiš pravi, da je nacionalist po definiciji ignorant, saj se ne sprašuje po tem, kar dejansko je ali ni, temveč mu zadošča ideja, o nevarnosti, o sovražniku, ki drži njegovo skupino trdno skupaj in presega efemernost življenj njenih članov. 

Nacionalistova pozicija je torej za Kiša pozicija udobja. Ne le zato, ker nacionalist misli, da je poklican braniti svoj lastni narod, temveč tudi zato, ker je paranoja njegove skupine povezana z izmišljanjem zarot, ki jim pripisuje izjemen pomen, s čimer pa se tako posameznik-nacionalist kot skupina nacionalistov izogneta odgovornosti, saj verjameta, da sta sama žrtvi in ne rablja. Zato je po Kiševem mnenju nacionalistu lahko. On namreč misli, da ve, kaj so njegove vrednote in potemtakem tudi njegove dolžnosti. V skladu z logiko, po kateri se ljudje že stoletja bojijo boga, ki so ga ustvarili po svoji podobi, deluje tudi nacionalist. Drugi ga ne zanimajo, razen če v njegovih očeh predstavljajo grožnjo. Takrat v njih vidi izključno sebe – nacionalista. Kiševa povsem umestna parafraza enega najslavnejših stavkov iz Sartrove eksistencialistične drame Zaprta vrata se glasi: Pekel, to so drugi, druge nacije, drugi ljudje, drugačnost kot taka. Nacionalistični projekt je angažiranost, ki ne zahteva truda. Je ideologija banalnosti, totalitarna ideologija in poslednja, ki naslavlja narod, pravi prezgodaj umrli pisatelj. Razvidno je, da se nacionalizem izogiba enoznačni definiciji, je pojav, o katerem lahko kaj izvemo le induktivno. Je politično gibanje, ideologija, je diskurz, sistem kulturnih reprezentacij in več kot to. Prilagaja se specifičnim okoliščinam, je, kot pravi Kiš, čista negacija, negativna kategorija duha, saj živi od odrekanja Drugega in odrekanja Drugemu, njegovega zavračanja.

»Mi nismo tisto, kar so oni. Mi smo pozitiven pol, oni negativen. Naše vrednote, nacionalne, nacionalistične, imajo funkcijo šele v odnosu do nacionalizma tistih drugih: mi smo nacionalisti, ampak oni so to še bolj, mi koljemo (ko je treba), ampak oni še bolj; mi smo pijanci, oni alkoholiki; naša zgodovina je pravilna le v odnosu do njihove, naš jezik je čist le v odnosu do njihovega. Nacionalizem živi od relativizma. Ne obstajajo splošne vrednote, estetične, etične itd. Obstajajo samo relativne. In v tem smislu je nacionalizem v prvi vrsti nazadnjaštvo. Treba je biti boljši le od svojega brata ali polbrata, ostalo se me niti ne tiče. Skočiti malo višje od njega, ostali se me ne tičejo. To je tisto, kar smo poimenovali strah. Ostali imajo celo pravico, da nas ujamejo, da nas prehitijo, to se nas ne tiče.«

Iz Kiševih besed ni težko razbrati, da so nacionalisti zanj strahopetci. Zanje je največji dosežek iz strahu potolči izbranega sovražnika. Vendar pa se ta boleči poraz Drugega nikoli ne zgodi do konca, nacionalisti ga vlečejo v neskončnost in ga prelagajo – kot smo že dejali – z enega dežurnega krivca na drugega. So strahopetci, ki skrivajo svojo strahopetnost. Lahko, poudarja Kiš zopet s Sartrom, postanejo morilci, ki pa sami ne upajo moriti. Morijo iz pritajenosti, v anonimnosti množice, ki jih ščiti, navdaja s pogumom in pritrjuje smotrnosti njihovih odločitev. In če se za konec zopet obregnemo ob nacionalistične cilje epohalne pomembnosti: Iz napisanega bi moralo biti očitno, da so nacionalistični cilji le epohalna laž, saj so to, kot pravi Kiš, »vedno dosegljivi cilji, dosegljivi, ker so skromni, skromni, ker so podli«. Smrt nacionalizmu, svoboda ljudem. Amen.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness