Tokrat bomo govorili o esejistični teoretski knjižici Zakaj nisem feministka s podnaslovom Feministični manifest iz leta 2017. Knjiga v prevodu Katje Šaponjić je izšla letos pri založbi Krtina. Ameriška urednica in kulturna kritičarka Jessa Crispin v devetih poglavjih pripoveduje, kako je nekoč radikalno gibanje zavoljo identitetne politike izdalo svoje antikapitalistične korenine. Feminizem v naslovu provokativno zavrne, saj je skrenil s poti začetne progresivnosti, da bi se našemil v groteskno univerzalno različico po meri vsakega uporabnika. Avtorica meni, da je močan revolucionarni zagon upešal, ko se je delovanje odmaknilo od družbenega gibanja proti osebni rasti posameznika. To depolitizirano in sistemu prijazno verzijo Crispin uvršča na področje življenjskega stila, ne družbenih reform. 

Njen največji očitek je namenjen nejasnim ciljem sodobnega feminizma, ki so zaradi različnih ekonomskih položajev svojih pripadnic in pripadnikov izrazito razpršeni. Če so prvotne feministke združevale zahteve, kot so na primer enakopravna udeleženost žensk v javnem diskurzu, volilna pravica, dostop do izobrazbe in možnost opravljanja nekoč tradicionalno moških poklicev, je smotrnost gibanja danes ohlapnejša. Čeprav se je za ekonomsko enakost boril že drugi val feminizma, pa pri revnejših, med katerimi najdemo predvsem ženske iz manjšin, ta enakost ni bila dosežena. Sodobno zahtevo po karierno-ekonomski enakosti Crispin pripiše predvsem zahodnemu srednjem razredu izobraženih belih žensk. 

Crispin opozori, da je v središču trenutne feministične problematike primerjava med moškimi in ženskami na trgu dela in ne skupno bivanje v konkurenčnem kapitalističnem sistemu. Visoko karierno pozicijo katere koli ženske sodobni javni diskurz opiše kot feministično odločitev, izbiro ali način življenja. Ko pa se posameznicam enkrat posreči prebiti do vodilnih korporacijskih pozicij, se jim kot »opolnomočenim« pogosto ne zdi problematično, da zanje v mizernih pogojih delajo neke druge ženske iz revnejših okolij. Sistem se torej ne zamaje, res pa se v minimalni meri zamenja spol glavnih akterjev. Sodobne feministke pred idejo egalitarne družbe postavljajo novo stanje - »samoopolnomočenje«, ki pa se vseeno meri še v stari patriarhalni merski enoti: v denarju. 

Crispin svoje porogljivo razmišljanje razvije dalje: patriarhat se bo sesul takoj, ko se za feministke definirajo vse ženske. Če se sodobna ženska za feministko ne označi, ji ostali, bolj razsvetljeni ljudje pokroviteljsko očitajo, da se še ni prebudila iz hudobnega patriarhalnega sna; še vedno najbrž misli, da je njeno mesto ob domačem ognjišču in ne, na primer, v svetovnem literarnem kanonu. Da se za feministko posameznica danes ne bi oklicala, ker feminizem konformistično sprejema zatiralski sistem, je kontraintuitivno. In intuicija skupaj z empatijo spada med tradicionalne ženske vrednote. 

Avtorici se zdi še zlasti problematično, da se sodobne feministke zadovoljijo z minimalnim številom žensk, ki nadomesti minimalno število moških na pomembnejših pozicijah v še vedno slabem sistemu. Ko govori o problematičnosti sistema, meri tako na imperialistično izkoriščanje revnih kot tudi na zastrupljanje okolja. Crispin poudari tudi, da se v političnem kontekstu govori o toksični moškosti, kot bi bili empatija in nadarjenost za diplomacijo prirojeni ženskemu spolu. Od patriarhata in kapitalizma, ki sta v knjigi nerazdružljivo povezana, pa si sodobni feminizem ni izposodil samo vrednot, ampak tudi modus operandi. Opozori predvsem na dejstvo, da si vsaka skupina identiteto najlažje zgradi tako, da zavrne ali poniža svoje nasprotje. Žensko sočutje na vodilnih političnih položajih bi morda lahko naredilo red, če ga že moško nasilje ne more! 

Kot vse marginalizirane skupine so morale tudi ženske razviti določene lastnosti, da bi marginalizacijo sploh vzdržale. Med vzroke zanje Crispin našteje mrežo solidarnosti in vzajemne skrbi ter sposobnost prepričati zatiralce, naj nas vendarle pustijo živeti. Čeprav se je feminizem že v prvem valu boril proti prepričanju o prirojenih ženskih lastnostih, pride pri podpornicah opolnomočene ženske Hillary Clinton na dan tudi argument naravne empatičnosti in skrbnosti, ne glede na dejstvo, da je bila v rigidnejšem patriarhatu ravno prirojenost določenih lastnosti izgovor za intelektualno diskvalifikacijo žensk. Crispin zavoljo slikovitosti poenostavi, da prirojena sočutnost in skrbnost pri nekem spolu pomenita prirojeno čustveno neodzivnost in destruktivnost pri nekem drugem.

Kljub faktično podprtim argumentom se avtorica znajde v protislovju glede radikalnosti odpora, ki bi jo uspešni feminizem moral pokazati. Ta je odvisna od tega, kako močno se razjezi ob posameznih mislih. Pri feministkah, ki jih ima na tapeti, opaža izjemno občutljivost na politično nekorektne izjave v javnem diskurzu, med tem ko jih ne zmoti dejstvo, da uspešno življenje še vedno opisujemo s patriarhalnimi vrednotami, kot sta denar in moč. Opozarja, naj si bitke izbiramo preudarno, in trdi, da medijski linč in javno ponižanje pogosto heteroseksualnih belih moških sledi istemu sovražnemu vzorcu, ki neti mizoginijo, rasizem in homofobijo. Za njim namesto ciljne uperjenosti energije proti sistemu stojijo leno razmišljanje, nasladno maščevanje in brezbrižno zvračanje krivde. Zatirana skupina naj bi se torej uprla skušnjavi maščevalskih fantazij, ki jih goji, in se namesto na ogorčenje osredotočila na zagovarjanje svojih načel. Hkrati pa avtorica v poglavju, v katerem feministkam pove, da misijonarsko osveščanje zmedenih moških ni njihova naloga in naj za svoje znanje moški poskrbijo sami, precej nepotrebno podivja in »prvi spol« grobo izključi.

Kot ste ugotovili po naslovu, je Zakaj nisem feministka feministična kritika univerzalno sprejetega in neučinkovitega feminizma. Jessa Crispin ugotavlja, da kljub izjemni priljubljenosti oznake feminizem dejanska feministična naloga ustvarjanja enakovrednejše družbe ne uživa take pozornosti. Crispin se s kritičnim pisanjem vrača k začetnim ciljem gibanja, njeno poanto pa lahko strnemo nekako tako: »Glede na to, da se feminizem ne osredotoča več na razkritje zlobne narave dinamike moči in nemoči - se je zdel sistem slab samo zato, ker nam vanj vstop ni bil dovoljen?«