Drago poslušalstvo, se še spomnite Igre prestolov? Serijo smo na naši frekvenci recenzirali več kot enkrat. Na kratko bi vam radi obnovili daven moment v prvi sezoni, ki ste ga najbrž pozabili. Spomnimo, brat ene od protagonistk Daenerys Targaryen, bodoče zmajske kraljice, umre krute smrti, potem ko mu njegov svak čez obraz in v grlo zlije tekoče zlato. Lepo, hvala za opomin, a kaj ima to veze z današnjo Humanistiko, boste vprašali? Od daleč primerljiv primer imamo tudi v nefantazijski novejši slovenski zgodovini. Ki seveda ni zgodovina kraljev in plemk, temveč gre, povsem nasprotno, za zgodbe najbednejših ljudi. Štorije proletarskih prepitih kmetov in kmetic na Štajerskem. Marija Wregg naj bi po koncu prve svetovne vojne svojega moža Petra ubila tako, da so ga njen ljubimec, njegov brat in neki železničar siloma držali, ona pa mu je v usta vlivala stopljeno maščobo. Rekli smo, naj bi: kljub dolgotrajnim procesom je sodišče Marijo oprostilo. Takšna je torej igra volov po štajersko. 

Ta nekoliko hecen uvod z nenavadno vzporednico nas je torej vpeljal v naš današnji objekt, knjigo Rožengrunt. Žensko nasilje v štajerskih kočarskih družinah med svetovnima vojnama. Mateja Ratej z njo nadaljuje serijo svojih izjemnih zgodovinskih raziskovanj s posebnim poudarkom na neizrečenih in zamolčanih mehanizmih patriarhata v slovenski novejši zgodovini. Po zgodbeni plati primerov gre najbrž za njeno najfascinantnejše delo doslej. Nobene fikcijske izmišljije ne morejo parirati tem preprosto povzetim zgodbam. V osnovi gre za kroniko kriminalistike; Ratej v knjigi pripravi pregled umorov iz predvsem mariborskih sodnih spisov za časa prve Jugoslavije. Natančneje, umorov, ki so jih nad svojimi partnerji zagrešile ženske. Zbir homicidov, torej.

Ratejino zgodovinjenje je natančno, pregledno, opremljeno z viri in fotografijami, sekundarno literaturo in pričevanji. Kot nakazano, v nas najprej butne neverjeten prvi vtis: s kakšno skorajda neznosno lahkostjo so se vršili ti umori, brezkompromisno brutalni. Vzajemna sumničenja. Pijanske poti domov z veselic. Mož pade in obleži v jarku. Žena mu, preden nadaljuje pot domov, komirajočemu s kolom razbije glavo. Bam bam bam. Zihr je zihr. Zastrupljanja z mišjim strupom, pri čemer ne veš, ali gre za dejanski zločin ali je strup v truplu, ker so se kajžarji z njim na veliko drogirali. In seveda: alkohol. Neprestano pijančevanje kot normalno stanje vsakodnevnosti, da dobiš občutek, kot da je to obdobje naše zgodovine ena sama težka in krvava, neprekinjena pijanost. Primeri, skratka, ki jim še današnja razbohotena črna kronika ne seže do gležnjev. 

To je fascinacija, prvi vtis. Seveda ne smemo ostati zgolj pri tem, na kar nas med drugim opozori avtorica spremne besede Klara Širovnik. Predvsem ker gre za resno zgodovinsko monografijo, ki skuša te posamične zločine – skoraj trideset primerov medvojnih umorov – kontekstualizirati in jih vpeti v siceršnjo presnovo sociološkega tkiva. Posebnost Ratejine metode je dvojna: poudarek na razrednosti ter hkrati na diskriminaciji spola. Kar danes ni tako zelo samoumevno, saj prepogosto zapadamo v povsem nepotrebna pričkanja in pičkanja o tem, ali ima v analizi družbenega stanja primat razredna ali spolna diskriminacija, pri čemer seveda pozabljamo, da ta obojnost ni izključujoča. Nasprotno, je tako rekoč nujna in dopolnjujoča se. Le blesav abstraktni um ne zmore misliti multitudnosti družbenega postajanja in njegovih kompleksnih dinamik. Da ne zapademo preveč v te kontemporarne nesporazume: Ratejina knjiga je zgleden primer, kako zapopadati sinhronijo socialnih krivic.

Kritika patriarhata in nesposobnih oziroma neobstoječih socialnih politik, torej. Kočarstvo in kajžarstvo je bilo v naši tedanji, večinoma podeželski družbeni infrastrukturi dno od socialnega dna. Večinsko prebivalstvo. Lastniki bednih kajžic s tako malo zemlje, da niso mogli preživeti in so tako delali še pri bogatih gruntarjih. Mimogrede, hecno, kako tudi pri tej bedi danes malce zastrižemo z ušesi, ko slišimo: lastništvo nepremičnin. Kakšna sanja. Kakorkoli že, Ratej lucidno podaja vso propadanje tedanjega kmečkega proletariata hkrati s kritiko tedanjih benignih socialnih politik, ki so kmečko življenje tradicionalistično idealizirale. Zato je, mimogrede, med in po drugi svetovni vojni lahko zmagala komunistična partija, ki je ves svoj program črpala prav iz socialne bede. Glavni spremljevalec naših zločinov je, kot rečeno, vseskozi alkohol, ki je bil široko dostopen, saj nihče ne kupuje cenenega vina, predvsem šmarnice, kar pa ne pomeni, da ga nihče ne pije. 

Avtorica poleg socialnih razsežnosti osvetljuje še specifično situacijo žensk; kakorkoli je bilo življenje opisovanih ljudi še tako nevzdržno – življenje žensk je bilo vedno nevzdržnejše. Diskriminacija žensk je v zgodovinskem smislu slejkoprej predrazredna. Nevprašljiva kakšnost in najstvo ženske populacije, stereotipizacije – kakršna je recimo lenoba, malomarnost glede dela pri hiši, nagajanje sicer pijanemu in nasilnemu, a delovnemu možu et cetera –, nepreverjene samoumevnosti družbenega patriarhata so žensko usodo marsikdaj zapečatile že vnaprej, še preden se je njena dejanskost začela zares razgrinjati. Kljub temu stvari niso tako zelo črno-bele, saj marsikateri tedanji sodnik izkazuje presenetljivo razumevanje posamezničinega ravnanja, četudi, jasno, v predstavni moči tedanje patriarhalne morale. 

Posebna odlika Ratejinega uokviranja patriarhata in posledično boja za emancipacijo je tudi kritika specifičnega feminizma in boja za spolno enakopravnost: kritika feministične viktimizacije, ki žensko prvenstveno osvetljuje kot zgolj žrtev in na podlagi tega speljuje svoje paternistične, benigne in marsikdaj tudi škodljive družbene teorije ter aktivizme. To kritiko je treba vzeti zares in se o njej pogovarjati. Če pocitiramo: »Enako kot druge reči v zgodovini človeštva tudi zgodovina podrejenosti ženskega spola ni ne enoznačna ne črno-bela, ženska v njenem okviru pa nikoli ni samo žrtev, temveč zmeraj obenem tudi akterka. Pristati na tezo o ženski žrtvi per se pomeni ne le odvzeti dostojanstvo tisti polovici človeštva, iz katere se fizično rojevajo nove generacije ljudi, temveč pomeni ženski odvzeti tudi človeško naravo.« 

V Ratejini analizi patriarhalnih razmer včasih morda pogrešamo foucaultjevsko konciznost; namreč, beseda patriarhat je dostikrat uporabljena z neanalizirano samoumevnostjo, po splošnem občutju, v nekem nereflektiranem ideološkem horizontu – podobno kot se je že davno zgodilo z besedo neoliberalizem. S tem seveda ni nič narobe, nekako tako čutimo vsi, a pavšalna uporaba nekega pojma brez preciznega prenosa na dejanske, praktične razmere stvari dostikrat zamegljuje ter tako onemogoča resnične teoretske in praktične korake naprej. Kar nasploh manjka današnjim analizam, si drznemo predlagati, je prav konkretizacija te splošne nastrojenosti, kako natanko se v pravnih, birokratskih, idejnih, realpolitičnih manifestacijah neke družbe odraža praktična patriarhalnost, s kakšnim pisarniškim odtisom funkcionira patriarhalno gospostvo. To pa je nemara naloga nadaljnjega sociološkega preiskovanja, saj Ratej kot zgodovinarka predvsem citira in podaja dejstva, vpeta v širši družbeni kontekst. Delo natančnejšega, arheološko-vednostnega vpogleda še čaka.

A naj vas te misli ne zavedejo: Rožengrunt je ena najfascinantnejših knjig o slovenski zgodovini. V njej lahko skorajda intuitivno razbiramo vzročno-posledične nastavke za današnje zločine, femicide, toksikacijo, socialni obup, psihično nevzdržnost, razredne podstati, bistveno osebno nemoč v slehernem nasilnem dejanju in tako dalje. Ob njej boste živo razbirali stari izrek o resnici – resničnost je fantastičnejša od še tako odpiljene fantazije.