izjava

Uvodoma smo slišale glas Johna Bergera iz serije Ways of seeing, izvirno predvajane leta 1972 na BBC-ju. Načini gledanja – književna priredba serije, ki je gledalke očarala s svojo dostopnostjo – je v slovenskem prevodu izšla leta 2008. Danes pa se bomo posvetile Malim teorijam vidnega, zbirki Bergerjevih esejev, ki je lani izšla pri založbi Beletrina v prevodu Katje Jenčič, Tamare Soban in Marka Jenka. Umetnostna zgodovinarka dr. Rebeka Vidrih, ki je prvi celovit prevod avtorjevega stvarno-literarnega opusa kurirala, je svoj izbor utemeljila tudi v spremni besedi.

Ker je bil cilj urednice obsežni korpus esejev predstaviti karseda celostno, lahko preberemo eseje, ki se posvečajo Bergerjevim teoretskim navdihom, razpravam o likovni kritiki, fotografiji, politiki in njegovemu pogledu na samo zrenje. Bergerjev kredo lahko prepoznamo že v prvem eseju Osnova vsega slikarstva in kiparstva je risanje, kjer takrat 27-letni avtor zapiše, da bistvo ustvarjanja leži v specifičnem načinu gledanja. Slikarsko gledanje, ki nam ga avtor predstavi v svojih esejih, je pozorno in osredotočeno sledenje posameznim elementom objekta, s katerim avtor kot slikar, kritik in pisatelj odkriva skrivnosti vidnega. Te nato svojemu bralstvu predstavi tako artikulirano, da si v mislih lahko tudi same izrišemo podobe, ki jih opisuje.

Vizualne podobe, ki so v 20. stoletju postale lingua franca, tako kot vsak jezik terjajo svoj način razumevanja. Berger je s svojim gledanjem in korespondenčnim pisanjem opismenjeval splošno publiko, exempli gratia prej omenjena BBC-jeva serija. Kdo je predstavljal izvorno publiko tu zbranih esejev, pa ne izvemo, saj njihove izvirne publikacije - na frustracijo študioznih bralk - niso navedene.

Berger je dostopnost sicer gojil kot vrednoto, raje se je imenoval pripovedovalca zgodb kakor teoretika. Poleg tega se je zavedal zamaknjenosti, v katero lahko pademo med poslušanjem in branjem, citiramo: »Ko beremo neko zgodbo, jo naselimo. Knjižne platnice so kot streha in štiri stene. Kar se bo v nadaljevanju zgodilo, se bo zgodilo med štirimi stenami. To je mogoče zaradi tega, ker si glas pripovedi vse prisvoji,« konec citata. Kot likovni kritik se je tako v svojih razmišljajskih spisih posvečal bazičnim prvinam kritike: gledanju, videnju in ubesedenju.

To, da si pripovedujoči glas vse podredi, pa lahko predstavlja tudi svojevrstno past, v katero lahko pademo predvsem ob branjih njegovih esejev o starih mojstrih. Spokojno vzdušje, ki zaradi pripovedovalske retorike prežema Bergerjeve spise, pogosto daje občutek, da so odgovori na kompleksna vprašanja, ki si jih zastavlja, enostavni. Primer slednjega je njegova interpretacija vzrokov posebnosti španskega baročnega slikarstva. Kakor vsako drugo so tudi to sooblikovala stoletja socioloških, političnih in biografskih dejavnikov, Berger pa njegove posebne značilnosti opiše kot posledico visokoleteče skeptičnosti, ki naj bi prežemala geografijo Iberskega polotoka.

Bergerja, drugače kot njegove akademske očake, umetnost ni zanimala zgolj v okvirih sociološkega konteksta in razredne ideologije, ki jo je ustvarila. Bolj kot produkcija umetnosti ga je zanimala konstrukcija načinov gledanja umetnosti in njen učinek na občinstvo. Kot marksist je vse življenje ostajal zavezan navadnim ljudem, kot so obiskovalke muzejev, bralke knjig in študentke umetnosti. V svojem nastopanju se je posluževal dostopnih medijev, dostopnega jezika in zavedanja aktualnosti. Besede, ki jih Berger nameni svojemu neuradnemu učitelju Fredericku Antalu, bi lahko me izrekle njemu samemu. Citiramo: »V vseh ocenah njegovega dela je ponavadi zapostavljen pomen njegovega marksizma ... kot bi hoteli reči »kljub temu je bil sijajen«. A če to naredimo, zanikamo vse, kar je bil.« Tako za Bergerja kot Antala je bila disciplina umetnostne zgodovine kritična in revolucionarna dejavnost.

Berger je v tem duhu želel pretresti tudi kanonične umetnine, katerih status mojstrovin nam je prepogosto samoumeven. V temeljiti poglobitvi v ideje starih mojstrov je videl potencial za utrinjanje novih motrenj, ki bi opravičevala njihovo kontinuirano valorizacijo. Ilustrativen primer je nova interpretacija Brueglovih del, ki so bila do tedaj slavljena zgolj zaradi svojega sloga, Berger pa v njih opazuje Breugelovo obsodbo brezbrižnosti sočasnega slehernika. Podobno je Berger označil Courbeta za edinega slikarja, ki je kljuboval hoteni nevednosti samooklicanih omikanih zbiralcev o socialni bedi, ki so jo soustvarjali. Ko nam je stare mojstre predstavil kot angažirane, je angažiranost hotel gojiti tudi v svojem občinstvu, vrednote slikarjev preteklosti pa je prenesel v 20. stoletje in pokazal, da nekaterih njihovih idej ne bi smeli imeti za preživete.

Izbor esejev Johna Bergerja, ki smo jih danes skupaj prelistale, nam ponudi dragocen most med umetnostno zgodovino, likovno kritiko in gledalsko izkušnjo. Za razliko od mnogih kanonskih imen umetnostne zgodovine in likovne kritike Berger v svojih spisih ni bil pretirano teoretski, zaradi česar je sicer dostopnejši, hrbtna stran tega kovanca pa je njegov tržni apel. Upali bi si trditi celo, da je to botrovalo odločitvi za selekcijo in prevod njegovih esejev. Bolj hermetični umetnostni pisci, z nič manj relevantnimi idejami – kot sta na primer Alois Riegel in Frederick Antal – pa zaradi svoje obskurnosti v splošni javnosti – na svoj prevod še čakajo.

John Berger sicer ni bil akademik v tradicionalnem smislu, ni produciral koherentne teoretske šole bergerizma, predvsem zaradi umankanja sinteze in aplikabilnosti njegovih misli. Naslov Male teorije vidnega aludira na naslov enega njegovih esejev, hkrati pa poskuša predstavljati obseg njegovega teoretskega proizvoda. Kot smo videle, avtor v posameznih esejih na podlagi svojega pozornega gledanja razvija le posamezna opažanja. Kljub njihovi prodornosti pa je imenovanje, čeprav samo za teorijice – velikodušno.

Vseeno ostaja njegovo pisanje precej konsistentno, ob vsem svojem vplivu na sodobnike je ostajal skromen in ni ga bilo strah priznati, da se je kdaj tudi zmotil. Kljub temu je v njegovih esejih lahko prepoznati ideje, ki so postale ključnega pomena v delih kasnejših umetnostnih zgodovinark in teoretičark vizualnih študij. Če navedemo primer iz eseja Idealni kritik in bojeviti kritik: poudarjanje, da se specifičen pomen dela spreminja glede na čas, prostor in to, kdo ga gleda, je Berger izlil na papir že leta 1960, kar ga postavlja med pionirje takšnega pristopa, ki se je v kasnejših desetletjih uveljavil kot vodilni, za navdih pa ga ima tudi sodobna umetnost našega časa. Kot angažiranega pisca in učitelja gledanja se ga tako še vedno splača vzeti v roke.

izjava

Pisal je ne-več-vajenec Metod, pomagali sta Nika in Kaja