Knjiga Silvia Ponsa Svetovna revolucija, ki je nedavno izšla pri založbi Sophia v prevodu Nevenke Troha, si za predmet vzame vidik nedavno izginulega komunizma, ki še vedno najbolj žuli njegove nasprotnike in tožnike, torej tisto, kar skoraj s slastjo imenujejo: grozljiva enostavnost komunizma. Gre za brezobzirni temelj komunizma, ki ugotavlja, da je vsa pravica na strani proletariata in njegovega boja. Iz tega pa lahko sledi le eno, da je komunistična – svetovna in univerzalna – revolucija preprosta nujnost. Ali z Leninovimi besedami: »Ni dvoma, da se socialistična revolucija v Evropi mora zgoditi, in se tudi bo. Vse naše upanje v dokončno zmago socializma temelji na tem prepričanju in na tem znanstvenem predvidevanju.«

Edini razlog, da komunizem propade, da se konča zgodovina, je torej lahko le neuspeh svetovne revolucije. Edini razlog, da obstajata komunist in komunizem, pa je svetovna revolucija – komunističen je pač lahko le tisti emancipatorni boj, ki nima presežka, po katerem za kapitalističnim izkoriščanjem ne ostane niti sled. To je pravi razlog in pomen komunističnega internacionalizma in univerzalizma in zato ni ničesar, razen komunizma, kar bi nas lahko odrešilo.

Kar je veliki oktobrski revoluciji rok trajanja omejilo na dobrih sedemdeset let, je bilo zato prav dejstvo, da je v letu 1918 revolucija ostala le ruska. V trenutku, ko so komunistični voditelji postavljeni pred dejstvo socialistične države v kapitalističnem svetu, jih to sooči z nepredvidenim paradoksom: obraniti morajo pridobitve revolucije, ki se sploh še ni zares začela; hkrati pa so te pridobitve piškave – država na svetovni periferiji, ki bo prej ali slej bodisi uničena v sovražnem ognju, bodisi bo ovenela v cvetočem svetovnem komunizmu.

Silvio Pons izhaja iz ugotovitve, da je dejstvo obstanka države v odsotnosti univerzalne revolucije določilo način in koordinate mišljenja komunističnih voditeljev, omejilo razumevanje vloge in položaja sovjetske države ter začrtalo usodo in delovanje tistih komunistov, ki niso uspeli revolucionarno ali kako drugače prevzeti oblasti.

Past, v kateri so se leta 1918 znašli komunisti, je bila pravzaprav čisto realpolitična; interesi revolucije in sovjetske države niso bili nujno vedno združljivi, hkrati pa sta bili revolucija in država razumljeni kot soodvisni. Sovjetska država v očeh Lenina in njegovih neposrednih naslednikov ni mogla obstati brez svetovne revolucije, saj jo bodo prej ali slej pokopali njeni buržoazni nasprotniki – in ni mogoče reči, da so se v tem predvidevanju zmotili –, hkrati pa sta Oktober in iz njega rojena država nudila model, zaledje in smer vsaki prihodnji revoluciji. Pretekla in prihodnje revolucije ter dejanski in prihodnji socializem so si vzajemno podeljevali legitimnost. Toda namesto da bi se boljševiki odločili vse moči posvetiti bodisi revoluciji, kot je predlagal Trocki, bodisi državi, kot je predlagal Buharin, se je vodstvo boljševiške partije vedno znova odločilo oznaniti in, kadar je bilo potrebno, zahtevati ali s silo uveljaviti enotnost interesov revolucije in Sovjetske zveze.

V praksi je to pomenilo, da je Sovjetska zveza ves čas svojega obstoja vodila dvojno zunanjo politiko: državno in revolucionarno, kar se je pogosto izražalo tudi v institucionalni dvojnosti: na eni strani sovjetsko zunanje ministrstvo, na drugi Kominterna, Informbiro ali zunanjepolitični organi VKP(b). Dalje je to pomenilo, da je imela Sovjetska zveza za del svojega interesa vedno tudi podporo komunističnim partijam po celem svetu, a je v zameno pričakovala priznanje revolucionarnega prvenstva in absolutno zvestobo, da je lahko torej od partij zahtevala, da delujejo bolj v njenem kot v revolucionarnem interesu. Ni naključje, da so se najhujši spori znotraj komunističnega tabora odvili prav po tej liniji med samoniklimi revolucijami Jugoslovanov in Kitajcev ter avtoriteto Sovjetske zveze.

Daljnoročna posledica nepričakovane naloge obrambe socialistične države je bila, da je komunistično gibanje kljub nekaterim poskusom zahodnih partij, še posebej italijanske, da bi se integrirale v liberalno-demokratične procese, postalo in ostalo militantno. Besedišče, administrativne strukture partije in – tako Pons – celo ekonomsko poveljevanje v socialističnih državah je obdržalo vojaške lastnosti tudi v času miru in relativne stabilnosti.

Iz te militantne drže, ki je bila pravzaprav izraz neprestanega pričakovanja naslednje vojne ali napada s strani kapitalističnih sil, vse manj pa pripravljenosti na revolucijo, izhajajo nekatere lastnosti komunističnega gibanja, ki se jih spominjamo z največjo grozo in največjim občudovanjem. Absolutna zvestoba revoluciji in partiji, neobčutljivost in neusmiljenost komunizma in komunistov. Za komunizem je vsaka revolucionarna država lahko le začasno osvobojeno ozemlje, dokler obstaja kapitalizem, je komunist nujno v bojnem stanju. Vsak poskus revizije tega stališča je bil deležen ostrih kritik. Jugoslovani so po koncu druge svetovne vojne napadali italijansko partijo, ker ni izvedla revolucije, in podpirali grško v njenem boju; sovjetske doktrine mirnega sobivanja iz časa Hruščova pa Mao nikakor ni hotel sprejeti. Kljub temu so interesi sovjetske države sčasoma pridobivali vse večjo težo nad interesi svetovne revolucije. Zvestoba obljubi oziroma, s Ponsovimi besedami, mitu oktobrske revolucije je bila premočna.

Osnovni potezi komunista sta bili tako vedno dve: zvestoba Sovjetski zvezi in svetovni revoluciji, vprašanje pa je vedno bilo, katera bo prevladala. Sovjeti so v interesu države uničili vsaj toliko revolucij, kot so jih podprli; komunisti pa so v imenu zvestobe Sovjetski zvezi zadržali  vsaj toliko revolucij, kolikor jih je iz istega razloga nesrečno propadlo.

Ponsova najbolj konsistentna kritika komunističnega gibanja je usmerjena ravno proti internacionalizmu, ki je v temelju tako težav partij kot težav Sovjetske zveze. Zaradi njega je sovjetska država ostajala ranljiva na eni strani, komunistične partije pa so bile v svojem ravnanju uniformne in odvisne od Sovjetov na drugi. Hkrati pa je bil komunizem, tako vsaj kaže, najuspešnejši ravno v trenutkih, ko je bil najbolj nacionalno obarvan, v Jugoslaviji, na Kitajskem, v afriških in južnoameriških narodnoosvobodilnih bojih in nasploh med drugo svetovno vojno, ko so se komunisti povezovali z nacionalnimi odporniškimi gibanji. Sicer pa se je revolucija že v Rusiji leta 1917 močno oprla na specifike ruske situacije in socialistične tradicije.

Navsezadnje je kapitalizem v zadnjem obdobju hladne vojne, ko je komunistični internacionalizem vse bolj pešal in ni več zdržal pritiska lastne paranoje in militarizma, razvil svoje globalne mreže in institucije, ki jih poznamo še danes, ko za komunističnimi ni več niti sledu. Komunizem se je kot globalni pojav končal, izginil pa je tudi ali še posebej »kot možnost temeljnega prehoda svetovne zgodovine, ki se odvija pred našimi očmi«. Komunisti prejšnjega stoletja so sedemdeset let stali na okopih, zdaj v obrambi, zdaj v napadu, da bi človeštvu obvarovali to možnost, a so v procesu tudi izgubili sposobnost formuliranja odgovorov na večno prerajajoče se probleme revščine, neenakosti in razvoja. To se navsezadnje kaže v izjavah sovjetskih voditeljev ob koncu osemdesetih let, ko so poskušali konec hladne vojne interpretirati kot »novo revolucijo«, ki bo združila svet. Njihov poskus reforme komunizma iz bojnega stroja, ki stoji nasproti kapitalističnemu izkoriščanju, v benevolentnega sodelavca zahoda pa je na koncu pomenil le, da ga ni bilo več smiselno braniti. Komunizem in kapitalizem pač ne moreta soobstajati – revolucija bo univerzalna ali pa je ne bo.

Na koncu koncev pa nam v tem trenutku ostaja krvavo potrebna prav možnost temeljnega preloma s sodobnostjo. Kolikor smo jo zmožni formulirati in kolikor nismo pripravljeni sprejeti ničesar manj od vsega sveta, smo še vedno dediči komunizma in svetovna revolucija še vedno prihaja; toda nismo komunisti, za to nam manjkata tako partija kot država.

*Tretje ni dano