Vzemimo telo

Vzemimo telo

Recenzija izdelka
25. 4. 2019 - 13.00

Telo, ki je padlo pod strelom, in telo, ki je streljalo, bolno telo, umazano in čisto, telo zapornikov, norcev, telo ženske, moškega, seksualizirano, sakralizirano, objektivizirano. Telo nosi spomin in je hkrati pomnjeno. Njegova minljivost v enkratnosti časa in prostora v svoji vrženosti ustvarja tu in zdaj, se premika po zgodovinski časovnici, lomasti, plazi se … in istočasno v grlu proizvaja glas. Telo mora spregovoriti o sebi. Postaviti strelca s padlim v izkušnjo istega sveta.

Švicarski zgodovinar Philipp Sarasin se v delu Zgodovinopisje in analiza diskurza ukvarja predvsem z vprašanjem vloge zgodovinskega subjekta v njegovi navezavi na zunanjo resničnost. Avtorjevo raziskovanje sega tudi na področje rekonstrukcije diskurza o telesnem in znanstvenem. Sarasinovo delo, izdano letos pri založbi Krtina, je zbirka osmih predavanj oziroma študij, ki so utelesitev konstruktivističnega zgodovinopisja. Ta metoda izhaja iz načela, citiramo, »da mora vsako izkustvo telesa temeljiti na jeziku, če hoče postati del družbenega univerzuma,« konec citata. Naloga tokratnega prispevka je odstiranje avtorjevega pristopa do zgodovinopisja in zgodovine ter povezovanje poglavij pričujoče knjige v celoto Sarasinovega raziskovanja. Postavimo torej telo v nizki štart.

Zgodovinopisje in analiza diskurza se začne s prelomom. S točko, ki je zaznamovala zgodovinarje preteklega stoletja: z jezikovnim obratom na prehodu iz šestdesetih v sedemdeseta leta. Jezik namreč kar naenkrat izgubi vlogo zrcaljenja resničnosti, postavljati se začne v zvezo z resničnostjo samo. Gibljemo se na razpotju tega, ali je človeški govor odslikava posameznikovega materialno socialnega ozadja, v katerem se najdeva, ali z govorom samim proizvaja prav to realnost, o kateri govori. Če predočimo obe poti, materialni viri, rokopisi in zapisi, s katerimi rokujejo zgodovinarke in zgodovinarji, niso več samoumevni predmeti, na katere bi se lahko sklicevali, kadar skušamo govoriti o zgodovinskem resničnem. V postmodernistični maniri slednji potrebujejo še dodatno analizo. Njihovo produkcijo smisla je treba postaviti v razmerje medijev komunikacije tistega časa in jo družbeno umestiti.

Kljub temu pa se Sarasin ne zadovolji s pomislekom, da bi vso preteklo resničnost zdaj lahko razumeli le še kot fikcijo. Ravno obratno. Z raziskavo in rekonstrukcijo simbolnih struktur se šele, citiramo, »kaže njihova meja in s tem realno, ki jih konstituira,« konec citata. V tej razpoki se znajde tudi človeško telo, ki prav tako izgubi status stvari na sebi oziroma tisto fiksnost, ki bi lahko služila kot zagotovilo identitete. Sarasin človeško telo razume kot nestalnost in nebistvenost, a se zato, da bi lahko v njihovi razpršenosti našel izhodiščno točko, ki bi vsaj na videz delovala kot tisto skupno vsem subjektom, opre na govor.

Da glasilke lahko proizvedejo stavek »To je moje telo«, mora biti človeku diskurzivnost izkušnje že preddana, biti jezikovno strukturirana. Artikulacija občutij užitka ali bolečine je tisto, kar nas povezuje in razdružuje, istočasno pa odteguje to, o čemur teče beseda sama. Prav na tej točki se pojavlja razpoka, ki jo proizvaja ločitev jezika z naslavljanjem na Drugega in telesno potrebo. Konec koncev govor o telesu nikoli ne zaobjame njega celega, jezik trešči ob lupino kože in se zaplete v neskončno verigo nanašanja. Ja, prav ste zaslutili. Sarasin ves čas iz Foucaultove analize diskurza prehaja na Lacana, oba hkrati pa dopolnjuje s teorijo hegemonije moči Chantal Mouffe in Ernesta Laclaua.

A Sarasin, za razliko od Foucaulta, subjekta zgodovine ne razume kot individuuma, determiniranega preko form moči, temveč ga v lacanovski maniri koncipira kot subjekt nezavednega. Za Sarasina subjekt zgodovine ni popolnoma podvržen strukturalnim determinantam, niti ni popolnoma zavesten akter, ki bi bil svoja dejanja zmožen racionalizirati in reflektirati na vsaki točki. Avtor se odloči za vmesno pozicijo. Odloči se, citirmo, »za teorijo decentriranega subjekta, ki vsaj opozarja na previdnost oziroma perspektivično kaže, da ljudje ravno niso nikoli brez preostanka zvedljivi niti na svoje intence niti na determinante, ki jih strukturirajo,« konec citata. Oblastna razmerja in mehanizmi normalizacije so tisto, kar subjekti proizvajajo, medtem ko se od njih odteguje želja po spremembi, ki zasije kot druga stran istega kovanca. Da se lahko upremo, moramo hkrati biti soustvarjalci tega, čemur se upiramo.

Po vsem tem intelektualnem natezanju vprašanja, ki ga v svojem prispevku O anahronizmu pred omizje postavlja in lirizira kolega Vid Bešter, se Sarasinovo delo navsezadnje le posveča analizi zgodovinskih tekstov, ki se kakor mačka okoli vrele kaše lotevajo govora »o«. Ker je za švicarskega zgodovinarja telo onkraj označevanja, tisto, kar se ves čas odteguje, se avtor poglablja v označevanje samo. V pričujočem delu lahko bralci na primer izvemo veliko o diskurzu racionaliziranja teles, ki se je razvil na področju medicine 19. stoletja. Avtor nameni velik del tudi vprašanju nacionalizma, rasizma, seksizma in politiki identitet, kjer seveda odpravi vse biološko-etnične predpostavke, njihovo definicijo pa najde v razliki. V zadnjih dveh poglavjih se sprašuje o odnosu med metaforičnim in znanstvenim jezikom ter v njuni navezavi na resnico.

Philipp Sarasin v svojem delu prepričljivo rešuje zagate, ob katere se spotikamo, kadar se sprašujemo o nujnosti in naključnosti zgodovine. A ker prelome v zgodovini razume kot rezultat želje subjekta, se je primoran obrniti na individualno plat zgodovinskih obratov. Zato poglavje, ki analizira diskurz racionalizacije telesa, začne s Frederickom W. Taylorjem, natančneje z njegovo »individualno grozljivko«, ki se otvori z besedami: »Fant je slabo spal. Mučile so ga moraste sanje.« Če radikaliziramo: zaradi Taylorovih težav s spanjem, ki jih je rešil tako, da je svoje spečo telo discipliniral, se je zgodila racionalizacija teles delavcev v industrijski proizvodnji.

S tem se spotaknemo ob problem. Ali lahko razvoj zgodovine razumemo kot tiste prelomne točke, ki jih je proizvedla želja pomembnega zgodovinskega akterja? Naloga zgodovinark bi potemtakem bila poglabljanje v raziskavo patologij delujočih individuumov, a vselej vedno tistih, ki govorijo in ki so navsezadnje slišani. Torej z gledišča moči. Sarasin v svojem delu ne omeni molčanja zatiranih, na primer žensk, delavcev, sužnjev. Kam postaviti molk zgodovine same in kam postaviti razliko telesa in govorice, če je slednja odsotna, je morda tisto, kar Zgodovinopisju in analizi diskurza najbolj spodnese noge. Pa smo spet v nizkem štartu: kako v govor izstreliti molk sam?

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness