V tekmovalnem programu Festivala dokumentarnega filma je tudi letos pristalo kar nekaj dokumentarcev, za katere bi si kot gledalci lahko sprva zaželeli le eno: da razlogi, zaradi katerih so filmi posneti, ne bi obstajali. Čemur se ni čuditi, saj filmi iz sekcije tekmujejo za nagrado najboljšega filma na temo človekovih pravic, ki jo podeljuje Amnesty International Slovenije. Simon Popek, programski vodja festivala, je v festivalsko knjižico zapisal, da se je festival letos - »zavestno ali ne« - odločil, da v program ne uvrsti nobenega filma na temo beguncev ali migracij. S tem, zapiše, »morda zgolj izražajo skepso do inflacije migrantskih podob v sodobnem dokumentarcu, ki so ponavljajoče in posledično neučinkovite.« A vsak, ki mu je položaj migrantov v Sloveniji znan, se verjetno strinja, da prav nikakršen trud ozaveščanja in opozarjanja ni odveč.

Inflacija migrantskih podob v dokumentarnem filmu je glede na razmere v trdnjavi Evropa torej precej pričakovana. Izločitev tematike pa se ne zdi niti festivalsko ali kuratorsko premišljena odločitev. Iz presežka bi bilo pač potrebno še bolj premišljeno izbrati tiste, ki tovrstno »ponavljajočo neučinkovitost« presegajo, obenem pa bi se prav o omenjeni problematiki moralo – predvsem v festivalskih krogih – govoriti. Zdi se namreč, da se premnogi festivali, ki v svoje programe umeščajo filme s »perečimi aktualnimi družbenimi problematikami«, ne znajo zares spopasti z ločevanjem med pomembnostjo teme in kakovostjo upodabljanja teme, in včasih se zazdi, da se nekatere filme na festivale umešča zgolj iz takšne ali drugačne slabe vesti. A če večina dokumentarcev iz tekmovalne sekcije svoje podobe zastavlja prav zato, da bi se določene problematike naslavljalo, odpiralo in predrugačilo, bi si v podobnem duhu takšno nalogo lahko zastavil tudi FDF.

Posvetimo se torej dvema izmed filmov v tokratni tekmovalni sekciji. Režiser Ognjen Glavonić je hotel film, ki želi odprto govoriti o srbskih pobojih v času vojne na Kosovu ter o kasnejših odkritjih množičnih grobov, najprej posneti kot fikcijo, a za to ni dobil nikakršne podpore pri financiranju in se je tako odločil najprej posneti dokumentarec. Glavonić je dokumentarec zastavil na preseku dolgih vizualnih impresij mest, kjer so bila najdena grobišča, ali pa mest, kjer so se poboji zgodili ter izjemno nazornih avdio-pričanj.

Mestom, ki jih v počasnih premikih snema kamera, je izvzet vsakršen znak življenja, tovrstni posnetki s post-apokaliptičnim pridihom pa prikličejo v spomin slikanje pokrajine iz Epizode v življenju zbiralca železa Danisa Tanovića. Snemanje z veliko mero igranja s svetlobo ter vključevanjem subtilnih terenskih zvokov na opuščenih lokacijah, kjer se je zločin zgodil oz. odkril, je seveda premišljeno – s pomeni in zgodbami prostor napolnijo posnetki, gledalcu pa omogočijo meditativno-domišljijsko svobodo. Avdio posnetki, med katerimi je večina natančnih Haških spominjanj iz strani tistih, ki so grobišča odkrili, s strani ene izmed žrtev, pa tudi tistih, ki so v rokah držali orožje, so montažno spojeni po principu počasnega odkrivanja in grajenja suspenza. Dokumentarna trilerska struktura, ki dejstva počasi povezuje, obenem pa dodatno zadrževanje diha vzbuja ob nasprotnih pripovedih žrtev-storilec, se vse do konca, pa čeprav je film vizualno počasen in statičen, ne sprosti.

»Ni teles, ni zločina« je bilo geslo snovalcev pobijanj, ko so množico teles prepeljali na skrite lokacije, a omenjen film s povsem nesenzancionalistično formo poskrbi, da so tako žrtve kot zločini dobili primerno pričevanjsko ovekovečenje.

Tudi nov film Jasne Krajinović je v Belgiji, koder režiserka sicer živi, nastajal občutno preden se je belgijska država zavedla oz. bila pripravljena priznati, da se je več sto mladostnikov že odpravilo bojevat v Sirijo ter da so bili v to zvabljeni prav iz strani v Belgiji delujočih celic Islamske države.

Film Prazna soba je zastavljen podobno intimno ter poudarjeno neobsojajoče in nepristransko, kot sta bila tudi prejšnja filma režiserke, Damjanova soba in Antonovo poletje. Krajinović je skoraj leto dni preživela s starši mladeniča, ki je nekaj mesecev po prihodu v Sirijo življenje izgubil, zdaj pa mama z belgijsko državo bije bitko o priznanju tovrstnih žrtev ter dejstva, da kljub vnaprejšnjim opozorilom, ko bi lahko odhod mnogih mladeničev preprečili, tega niso storili.

Krajinović tako snema družino doma, njihove intimne misli, mamino pogumno medijsko izpostavljanje, ter srečanja s starši drugih mladostnikov, ki so odšli in s katerimi družina morda sicer nima nič drugega skupnega, s čimer vzpostavi hvaležno ravnovesje mnenj ter pogledov. Pomembna je tudi njena odločitev, da kljub možnosti snemanja mladostnikov, ki so se vrnili, tega ne stori – prek različnih družinskih okolij, verskih tradicij ter načinov spopadanja z izgubo otroka predvsem želi prikazati, da predpogojev za odhod povečini ne gre iskati v domačem okolju, temveč zunaj domačih sten, kamor bi država sicer lahko posegla, pa se je od problematike, dokler ni postala akutna, predvsem pa do lanskoletnih terorističnih napadov v Bruslju, raje distancirala.

(Petra M.)

Nekaj besed smo migrantstvu na letošnjem 19. Festivalu dokumentarnega filma že namenili. Pravzaprav se je tematike dotaknil že uvodnik festivalskega kataloga, in sicer z besedami, citiramo: “da tej pereči temi letos nameni t.i. študijski dopust”. Konec navedka. Vseeno se je v dokumentarcu Erika Gandinija izkazalo, da temu v resnici ni bilo ravno tako. Film, ki se v prvi vrsti ukvarja z individualizacijo sodobnega švedskega posameznika, v svoji zgodbi obravnava tudi odnos do in same situacije sirskih prebežnikov. Sicer je to le obrobna zgodba, ki nam želi orisati še vedno močno prisotno skupinskost, ki se z namenom izpostavitve še večjega kontrasta do bolj domorodnega švedskega življa gradi okoli omenjene skupnosti. Nasploh gre v filmu z naslovom Švedska teorija ljubezni predvsem za prikaz skrajnih polov družbe.

Na eni strani imamo sodobne matere samohranilke, ki ne hlepijo niti po partnerski zvezi, ampak le po otroku; na drugi pa skupino hipijev, ki fizični človeški kontakt iščejo v obliki komuni podobnih druženj v z mahom poraščenih gozdovih. Za bolj eksotično polarizacijo s prikazom poskrbijo že prej omenjene skupine prebežnikov in na drugi strani v Etiopijo izseljeni zdravnik, ki poveličuje človeško sopomoč na prostoru novega prebivališča.

Gandinijev dokumentarni film Švedska teorija ljubezni se kljub nekaterim stereotipno evropocentričnim prikazom odlikuje vsaj s humorjem, ki ga predstavljajo absurdizacije newagerstva [njuejđerstva] šlatajočih se tepiharjev in brutalna prizemljenost DIY-ja doktorja Erichssena, ki zlome popravlja z vpenjalci pésta. Omenimo še, da v filmu ne gre le za intervjuje protagonistov v njihovem domačem okolju in prikaz dokumentarnih posnetkov, ampak so določeni deli filma tudi igrani. Avtentičen prikaz nastanka produkta semenskih bank in navodila za uporabo končnega proizvoda so zaigrana in pospremljena s nežnim globokim ženskim glasom. Ob tovrstnih reportažnih posnetkih bi verjetno teh ne jemali za humorne vložke.

Povsem ne-igran in z očitno manjšim razponom obravnavanega časa je razvpiti Dan osvoboditve, verjetno najbolj pričakovan film letošnjega FDF-ja. Misteriozni Laibach so z dokumentarcem razkrili svoje neuniformirane podobe tako v kostumografskem kot v psihološkem smislu. Delno. Pri čemer so vseeno vokalista Milana Frasa večinoma izpuščali iz osrednjega plana in s tem ohranili esenco svojega nastopaškega pristopa.

Dan osvoboditve je do neke mere narejen nepristransko, če pod tem têrminom razumemo odsotnost napovedovalca. Žal se povzdigovanju zahodnjaštva ni izognil. V nekem trenutku filma Morten Traavik, človek ki je kriv, da so Laibach odšli nastopat v Severno Korejo, ugotavlja, da so Korejci verjetno srečnejši. Nehote se nam vsili medvrstični namig, da verjetno zaradi svoje nevednosti o preostalem svetu. Tudi če ta namig popolnoma spregledamo, pa se subjektivnost ali pač mnenjskost prikaže med postavljanjem odra za nastop. Negodovanja polna tehnična ekipa ni skrivala jeze nad razlikami v pripravah tehnikalij, ki naj bi jih izurjeni rokenrol profesionalci seveda pripravili hitreje, torej bolje.

Izpostavitve kulturnih razlik so v Dnevu osvoboditve pogoste in na trenutke preveč na prvo žogo pripisane severnokorejskosti. Če izvzamemo odsotnost reklamnih plakatov na ulicah in cenzorje besedila, bi se dokumentarec zlahka odvijal tudi v Južni Koreji. Pri tem mislimo tudi na mrtvaško publiko. Največji priteg tega dokumentarnega filma zna biti voajerski pogled v zakulisje dobro nam znane glasbene skupine in pridih orientalskosti Severne Koreje. Dvakratno odkrivanje tančic skrivnosti.

Na kratko omenimo še film Trst, Jugoslavija Alessia Bozzerja, ki je klasičen dokumentarec nostalgije. Ta dokumentarni film nadaljuje trend jugonostalgije ali kar nostalgije, ki se verjetno nikoli ni prav zares končala. Samo v zadnjem letu smo lahko gledali za oskarja nominiran mokumentarec Houston, imamo problem ali brali na primer Made in YU 2015 in Fička v Jugoslaviji. Če si generacije sedanjih srednješolcev še niso zapomnile, kam in zakaj so hodili njihovi dedki in babice po đins kavbojke, si bodo najverjetneje v naslednjih nekaj letih. Ali pa od letos dalje, v uri in pol.

(Pia N.)