28. Liffe, drugič

28. Liffe, drugič

Recenzija izdelka
21. 11. 2017 - 13:00
 / Kinobar

»O, ko bi bile še vil'ce iz cukra!« Projekt Florida. Ne, ne gre za obujanje spomina na sporno štetje ali neštetje nadglasov in podglasov v omenjeni zvezni državi, ki je leta 2000 v Belo hišo vselila Busha. Družbica predšolskih otrok pljuva na avto tako imenovanih »newbies«, ta novih, prišlekov ... Lastnica poflekanega avta popizdi, izid pa je – seveda po vseh izpeljankah besede bitch, se pravi biatch, biotch itd., s katerimi jo še obložijo mala predrzna usteca – naslednji: tolpa dobi novega člana ... Sean Baker, ki je pred dvema letoma svoj indie hit Tangerine v celoti posnel na iPhone, se vrača s surovo naturalistično socialno dramo o cheap motelih v neposredni bližini Disneylanda, v katerih iz tedna v teden z najemninami bolj ali manj zamuja brezdomni mavrični trash ...

Film, ki je razen zadnje sekvence z iPhonom posnet na 35-milimetrski celulojdni trak, se osredotoča na avanturistično potepanje šestletne Moonee in njenih dveh prijateljev ter životarjenje njihovih družin. »Odpovedala sem kot mama,« z zapohanimi očmi in nasmehom na ustih. Moonee, ki ima z mamo samohranilko povsem sestrski odnos – skupaj npr. twerkata in delata selfije v bikinkah – je TUFF z dvema f-jema; princesa parkirišč je vodič po margini za marsikaterega otroka najčarobnejšega zabaviščnega parka na svetu; njeno »najljubše drevo je prekucnjeno, ampak še zmeraj raste«, pogled Brooklynn Prince, ki jo upodablja, ko jo pri igri v kadi zmoti ena od maminih strank, ki pride scat v kopalnico, pa antologijski ...

Projekt Florida je Banksyjev Dismaland na velikem platnu, zgodba o nekakšnih undercover klošarjih, malih tatovih in prostitutkah, ki imajo svoj prav in svoje pravljice. »Dok ide ide ...« po cesti sedmih palčkov. Neskončne počitnice na razdalji od letoviških naselij do crackhousing projektov. Bunga-bungalov! Naturščiki in Willem Dafoe, ki igra upravnika, hišnika, socialnega delavca, skratka deklico za vse – za vse, ki so obtičali za fejk marmoriranimi zidovi njegovih wannabe socialnih stanovanj, The Magic Castle po imenu.

Baker s filmom nastavi ogledalo prosti igri in ostalim napotkom permisivne Vzgoje po dansko, knjige, ki jo v tem trenutku na veliko oglašujejo po vseh knjigarnah. V kraju z ljubkim imenom Kissimmee, kjer je bil film posnet, stoji OG za »otrok gangster«; ulični mulčki, ves čas hiperaktivni pod vplivom nafehtanega sladoleda. Ekstra javorjev sirup na palačinki v potrtih prsih up budi. »Na koncu mavrice škratje skrivajo zaklad, gremo jih prefukat!« Soundtrack: def juxovski El-P in njegov Dead Disnee! Baker je na novinarski konferenci nekega filmskega festivala povedal, da se korporacije ljudem, potisnjenim na te vrste obrobje, pogosto trudijo pomagati ... ampak  s čeki oziroma zneski v višini čevapa! Otroci jočejo!

A tudi če najmlajše otroke pustimo za sabo, lahko v zadnjih letih morda opažamo trend intenzivnejšega spogledovanja umetniškega in neodvisnega filma s tematikami odraščanja in gradnje osebnosti, pri čemer ni naključje, da se vse več ustvarjalcev pri seciranju teh procesov, ki seveda vodijo tudi skozi mlade ljubezni, osredotoča na spolne identitete in spolne usmerjenosti.

Norveško-švedskemu režiserju Joachimu Trierju se zdi, da se večina filmov na temo homoseksualnosti posveča moški različici le-te – tudi zato se je lotil snemanja Thelme; fantazijskega trilerja, ki pa bo posebej navdušil predvsem njegove stare fane ... Ob spoprijetju z žanrom pride njegov stil še bolj do izraza. Referenca za referenco gledalca skoraj sprovocira, da bi sredi filma zakričal TOO MUCH HITCHCOCK; tu so vsaj še Rosemaryjin otrok Romana Polanskega, Carrie Briana De Palme in Dario Argento – nenazadnje sta se s koscenaristom Eskilom Vogto za temo odločila, ko sta sredi Osla slišala v živo igrati Johna Carpenterja in Gobline. Thelma je po eni strani en velik hommage mojstrom žanra, po drugi pa hudič v podrobnostih. Nanašajoč se na prizor, ko protagonistka kot brucka prvič stopi v predavalnico: »hkrati je delec in val«, val žanrskih stereotipov in delec, ki vanje prinaša razliko ... Thelma, alegorija o represiji in osvobajanju; film o lezbijki, ki, čeprav se tako na trenutke tako zdi, še zdaleč ni le nemočna žrtev.

Hkrati pa lahko s pomočjo nekaterih drugih utrinkov z Liffa potrdimo Trierjevo tezo o prevladovanju reprezentacij moške homoseksualnosti. Ognjišče na primer, letošnji zmagovalec občinstva - Islandija, sivina, dež in tisti le občasni sončni žarki, ki pašejo k prvim zaljubljenostim kot ata na mamo, kot mama na soseda - in to tujca – oziroma kot brat na svojega prijatelja, ups?

Morda je razlog že Islandija oziroma naklonjenost vseh nas do skandinavske melanholije, a ta film se je lahko v času letošnjega Liffa zdel med bolj izpostavljenimi in pogosteje omenjanimi. Težko bi rekli, da nezasluženo – zgodba poleg pričakovano lepe fotografije ponudi ganljivo, učinkovito pripoved o poletnih prigodah dveh najstniških prijateljev, ki ob prijateljicah in predvsem drug drugem sramežljivo odkrivata svoja zgodnja ljubezenska ter spolna čustva. Film je pri tem sorazmerno prepričljiv, ker se te vezi ne loteva osvetljevati na klasične ali očitne načine, temveč jo skuša subtilno, počasi kontekstualizirati skozi majhne pogovore, poglede in prijeme, ki so večinoma dovolj, da ponazorijo najstniško zmedenost in so v tem primeru ob ponazarjanju križišča prijateljstva in ljubezni pravzaprav še bolj učinkoviti, kot bi bili prizori ljubljenja.

Film se ob tem dotakne tudi klasičnega najstniškega nasilništva in strogih staršev ter gre pri gradnji emocionalnega vrhunca proti svojem ambivalentnem koncu tudi mimo kakšne potencialne tragedije, kar je vse izpeljano precej spretno, a se Ognjišče vseeno vzpostavlja kot izdelek, ki bo lažje ganil predvsem mladino. Slednje pri mladinskih filmih seveda ni presenetljivo, a smo v zadnjih letih videli tudi precej primerov, ki več ponudijo tudi zrelejšemu občinstvu. Čeprav na primer tudi film Pokliči me po svojem imenu, nova italijansko-ameriška indie uspešnica režiserja Luce Guadagnina, v ospredje postavi poletje najstnika, v svoji filmski govorici in v razvoju narativa še zdaleč ni najstniški.

V prikazu časa, ki ga skupaj preživita sedemnajstletni italijanski fant in mlad ameriški intelektualec, ki čez poletje biva pri fantovi družini, je poetičen, a ne sentimentalen, stiliziran, a ne pretenciozen, romantičen, a ne pocukran, predvsem pa torej v svojem prefinjenem umetnostnem izrazu izviren in v slogu svojega Sundance porekla nikoli pripravljen na pretirano ustrezanje pričakovanjem občinstva. Bolj kot koherenten zaplet nam tako v spominu ostane atmosfera, vezana na krasno italijansko pokrajino, ki je gotovo eden ključnih likov te zgodbe, pa na primer tudi na nežni naravi lepe romance zelo ustrezajoč soundtrack indie heroja Sufjana Stevensa. Ob vseh teh »okraskih« pa film ne bi deloval, če njegovi liki v svoji kompleksnosti ne bi delovali tako prepričljivo, kar v prvi vrsti seveda velja za mladega Elia. Njegovo izobražensko-umetniško bistvo je ob resnejšem vstopanju v svet razno- in enakospolnih ljubezenskih občutij namreč spretno prepleteno z mladostniško negotovostjo, pri tem pa fant v sladko-grenkem slogu celotnega filma spoznava, da pri teh stvareh včasih pač nobena rešitev ni povsem prava.

Ko k tej čustveni prepričljivosti dodamo še spretno scensko postavitev v zgodnja osemdeseta, pa konec koncev tudi elemente filozofije in religije, lahko postane jasno, zakaj se film omenja kot kandidat za tujejezičnega oskarja, a je tudi že jasno, da mu bo na poti do nagrade veliko prepreko predstavljal še en liffovec, francoski 120 udarcev na minuto. Ta je z osredotočanjem na zgodnje obdobje aktivistične skupine Act-Up, ki se od konca osemdesetih bori proti splošni brezbrižnosti do epidemije AIDS-a, že inherentno precej bolj političen in družben. Kljub vsej družbeni vpetosti pa uspe svoj mavrični nabor likov predstaviti skozi majhne osebne zgodbe in ganljive homoseksualne romance, ki so se v teh primerih rojevale nekje med ljubeznijo in smrtjo. Na ta teritorij se film spretno postavlja z drzno mešanico umetniških, zasanjanih trenutkov na eni ter prizemljenih, skoraj dokumentarističnih kadrov na drugi strani, s čimer preseže bolj sredinske primere fikcionalizacij vznemirljivih mladih uporniških skupin, kakršen je bil na primer film Der Baader Meinhof Komplex. Če sta torej Ognjišče in Pokliči me po svojem imenu v nagovarjanju gledalca precej dolžna idilični pokrajini, je 120 udarcev na minuto ostrejši, stvarnejši in nevarnejši, hkrati pa ob ulicah svoje revolucije vseeno začenja tudi iz svojih postelj. Na tako raznolike načine se torej umetniški filmi lotevajo reprezentiranja fenomena mladostniške homoseksualnosti, s tem pa končno za sabo puščajo (nekdanje hollywoodsko) banaliziranje in objektificiranje (predvsem dekliških) queerovskih romanc.

S problematičnima Florido in Thelmo se je bodel Anže, nekje pri Ognjišču pa je kurjenje besed prepustil Jerneju. K'r hudi filmi!

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.