Letošnji že 31. festival LGBT filma v ospredje postavlja težave, s katerimi se sooča starejša homo-, bi- in transseksualna populacija, kljub temu pa nekaj filmov izstopa in predstavlja življenje mlajših. Takšen je tudi letos že na Liffu, zdaj pa še na Festivalu gejevskega, lezbičnega in transseksusalnega filma predstavljen celovečerec Poletje s Sangaile.

Pojem ''litvanski film'' verjetno večini izmed nas v možgane ne prikliče praktično ničesar. Litvanska filmska scena nasploh velja za najmanj razvito izmed vseh v državah Severne Evrope, kljub temu pa zadnje čase razveseljuje neka nova filmska generacija, ki že ustvarja mednarodno lepo sprejete izdelke.

Takšen je tudi letošnji film režiserke Alanté Kavaïté, ki predstavlja zgodbo introvertirane sedemnajstletnice Sangaile, ki se nekega dne na letalskem mitingu navduši nad akrobatskim letenjem, obenem pa sreča svobodomiselno in odprto vrstnico Auste. Z njo razvije prijateljski odnos, ki mestoma prerašča v nekaj več, predvsem pa preko njega odkriva in premaguje svoje največje strahove ter tako odrašča.

Spolna usmerjenost v filmu tako predstavlja le enega izmed motivov, v prvi vrsti pa gre vseeno za zgodbo o odraščanju in samoiskanju, ki pa seveda pogosto poteka tudi skozi spolno eksperimentiranje. Film nam kompleksno Sangailino osebnost razodeva skozi njeno samopoškodovanje, skozi odrezave pogovore s starši in skozi odnos z Auste, vendar pa se v 80 minutah filma kot vse bolj moteče kaže pomanjkanje razlag za nenavadno vedenje glavne junakinje. Ta se nam namreč zelo redko razkriva skozi dialoge, precej pogostejši pa so kadri, ki se fokusirajo le na njen obraz.

Približava in osredotočanje na obrazno mimiko sta seveda lahko močni filmski orodji, v primeru izdelka Poletje s Sangaile pa so tako pogosti, da začnejo kmalu zvoniti v prazno in ne sporočajo ničesar. Mladi glavni igralki bi v tem primeru težko kaj zamerili, bolj se zdi, da še sama ni vedela, kaj naj bi njen brezizrazen obraz gledalcu sporočal. Bolj življenjski je lik Auste, ki s svojim predrznim nasmeškom Sangaile vpelje v svet mode, fotografije in lezbične ljubezni ter tako poskrbi za nekaj precej romantičnih kadrov, čeprav izpade predvsem kot sredstvo za osebnostni razvoj prijateljice.

Ko se kamera ne osredotoča na obraz Sangaile, včasih gledamo letalske posnetke litvanske narave, spet drugič smo pod vodno gladino, pogosto pa se junake snema tudi z žabje perspektive. Prav igra kamere in fotografije je glavni adut filma, gledalcu pa pomaga tudi sočustvovati z dekletom, ki občuduje letenje, a jo teži strah pred višino. Film tako s kvalitetno fotografijo malce labilnih, a zelo fotogeničnih ljudi v krasni naravi mestoma izpade kot očem zelo prijazen hipsterski videospot in zlahka očara, izkušenega gledalca pa vendarle težko povsem prepriča.

Eden izmed odmevnejših filmov letošnje bere festivala je bil urugvajsko-čilenski dokumentarec Novi človek, dobitnik nagrade Teddy za najboljši dokumentarni film z LGBT tematiko na letošnjem Berlinalu. Južna Amerika je območje, kjer je LGBT populacija relativno velika, mačistična in katoliška javnost pa je v večini držav še vedno ne sprejema najbolje. Tudi tamkajšnja kinematografija se večinoma izogiba prikazovanju spolne in seksualne fluidnosti, v tej luči pa ima izdelek Novi človek še toliko večji pomen.

Predstavljena je življenjska zgodba Stephanie, ki je bila kot deček Roberto rojena v Nikaragvi, a jo je kmalu zatem posvojila urugvajska družina, ki jo je že kot otroka vpeljala v svet komunističnih in sandinističnih gverilskih bojev za pravičnejšo družbo. Njena življenjska zgodba je tako vsekakor vredna filmske uprizoritve in na precej idiosinkratski način prepleta tematike politike, nasilja, izobraževanja in še česa. Stephanie pa mora kljub vsemu na poti do srečnejše prihodnosti v obliki uradne spremembe spola razčistiti s svojo preteklostjo, kar jo popelje nazaj v Nikaragvo k družini, ki za spremembo spola ne ve. Ključen del filma je prav ta obisk Nikaragve in intervjuji z ljudmi iz biološke družine Stephanie ter iz njene okolice, ki večinoma spremembo spola sprejemajo dokaj liberalno, čeprav si morajo razlago iskati z novim interpretiranjem Svetega pisma.

Skozi mozaik preteklih in sodobnih posnetkov se življenje Stephanie po koščkih razkriva, pri čemer pa se okrog nekaterih podrobnosti njenega življenja slika tudi ob koncu ne razjasni povsem, saj režiser ubere precej minimalističen in naturalističen, v prikazovanje dnevne rutine usmerjen pristop. Ob koncu ima tako gledalec občutek, da bi se iz impozantne življenjske zgodbe dalo izvleči še kaj več in ustvariti še bolj gledljiv film. Po drugi strani pa je vendarle izzvan razmislek o spolnih vlogah in politikah Srednje ter Južne Amerike, vse na primeru človeka, ki je nekoč svet spreminjal skozi revolucionarne boje, zdaj pa si želi le še biti sprejet kot ženska in ne več odrinjen na rob urugvajske družbe.

Trenutno pa bi najbrž težko našli film, ki bi se ponašal z aktualnejšo tematiko, kot je tista obravnavana v ameriški tragikomediji Naz in Malik. V njej namreč spremljamo najstniška prijatelja, oba temnopolta muslimana in prikrita geja, torej predstavnika ''drugih'' na kubik.

Njuni življenji še dodatno zaplete agentka FBI, ki ju malce naivno sumniči terorizma, s tem pa režiser na začetek začaranega kroga težavne migrantske integracije subtilno postavlja negativna pričakovanja okolice, ki pripadnike manjšin tudi v ZDA še vedno pogosto marginalizira vnaprej ter jim s tem potencialno prestopništvo implicira sama. Homoseksualnost je tako spet le eden izmed motivov, ki le še začini drugačnost glavnih protagonistov, čeprav je zgovorno že dejstvo, da bi bila Naz in Malik skoraj raje obtožena terorizma, kot da bi spolno usmerjenost priznala staršem.

Film gledalce tako zlahka pritegne že s sinopsisom, kar je morda tudi razlog za precej bolj polno dvorano kot v primeru zgoraj predstavljenih filmov, a se je kljub temu dobro zavedati, da režiser ni skušal ustvarjati velike družbene kritike ali pisati neverjetnih zapletov, temveč gre predvsem za dokumentarističen vpogled v vsakdanje življenje dveh zaljubljenih mladostnikov. To osredotočenje na kratko časovno obdobje v življenju le dveh karakterjev morda filmu preprečuje, da bi dosegel širši družben pomen, a vseeno zadostuje prikazu prepleta ljubezni, religije in rasizma v ZDA. Podobno tudi konec filma ne prinese ekstaze ali odrešitve, temveč ostaja na ravni vsakdanjega in s tem predstavlja le še enega izmed izsekov življenja.

Film kljub temu prepriča z realističnim in pozitivnim prikazom afro-ameriške skupnosti, ki ni zreducirana na stereotipe, niti getoizirana v Harlemu ali Bronxu, temveč je enakopraven člen družbe, razkriva pa se nam skozi avtentične in pogosto duhovite dialoge.

Mladi režiser Jay Dockendorf tako s svojim prvencem nakazuje talent in potrjuje, da je dobro začeti z manjšimi in manj ambicioznimi izdelki, ki pa lahko v smislu družbene kritike še vedno odpirajo veliko tehtnih vprašanj. Ta študija ljubezni, religije in kulturnega rasizma se sicer na prvi pogled zdi vezana predvsem na ameriško ozemlje, a je zaradi svetovne in državne politične situacije vse bolj relevantna tudi v našem okolju, s tem pa v smislu zavračanja homofobije in ksenofobije tudi nas ne more pustiti hladnih.

Poročal je RKHV vajenec Jernej Trebežnik.