Januar je mesec, ko po decembrski vznesenosti ostane le še zimski mraz, od praznikov shujšane denarnice in izpiti … Ena sama tuga, skratka … Šetamo se po ulicah – povsod sama tema. Brcamo plundro po pločniku in mislimo na lepše čase … Ko smo se lahko s familijo usedli pred tv, ki je bil debelejši od stene dnevne sobe in se fajtali za kontrolo nad daljincem …

Ampak letos nam je januarski bluz velikodušno blažila Slovenska kinoteka, ki se je odločila turobne dni razsvetliti z nekaj nostalgičnimi ameriškimi filmskimi klasikami iz devetdesetih! O ciklu Zeitgeist: devetdeseta in Kinotekinem odnosu do visoke in nizke filmske umetnosti smo se pogovarjali z Ano Šturm, odgovorno urednico revije Ekran in Anjo Banko, asistentko urednika filmskega programa v Slovenski kinoteki in nekdanjo redaktorico Temne zvezde.

Ob besedah Kinoteka, ameriški film in devetdeseta se vam v mislih morda že prikazujejo prizori iz filmov režiserjev, ki bi jih pričakovali na programu. Tarantino, Nolan, Fincher … pa še en bel model, pa še en malo starejši, še mal bolj bel model … Skratka, avtorji, ki so bili pred tremi desetletji morda še na obrobju mainstreama, danes pa polnijo sezname nominirancev za prestižne filmske nagrade, ki jih v svojih limuzinah pogosto tudi odpeljejo domov. To so navsezadnje res pogosti – in čisto upravičeni – gosti kinotečnega platna. A tokrat nam je Kinoteka postregla z malo drugačno bero … takšno, kakršne v hramu art filma res ne bi pričakovali.

Kanonizacija filmov iz devetdesetih ...

Januar je v Kinoteko torej prinesel degustacijski meni popularne ameriške kinematografije konca 20. stoletja. Cikel nam ponuja vse od znanstvene fantastike, indie uspešnic, družinskih komedij in blockbusterjev do grozljivk. 

S programom so poskušali reflektirati tudi najrazličnejše filmske, družbene in popkulturne trende devetdesetih. Predvajali so denimo grozljivko The Blair Witch Project. Ta found footage grozljivka operira s premiso, da je vse, kar je posneto, resnično, diegetsko in nerazločljivo zvezano s stvarnim svetom gledalca. A film v kontekstu nostalgičnega listanja programa kot prelomen izstopa predvsem zaradi svoje razvpite promocijske kampanje, ki je usodo likov v filmu prepletla z resničnim življenjem igralcev. Ti so, kot naj bi liki v filmu, za nekaj časa dejansko izginili. Kljub vplivu, ki ga je imel sam film na žanr grozljivk, je torej k zeitgeistu devetdesetih prispeval predvsem s tem popkulturnim momentom. 

Po drugi strani pa imamo na meniju tudi indie art filme ala Boyz n the Hood – film o odraščanju temnopoltih v ameriških getih – ki je režiserju Johnu Singletonu kot prvemu afroameričanu prinesel nominacijo za oskarja za režijo. Seveda pa vrli kinotečniki niso pozabili na bržkone najpomembnejši art film od Meliesovega Potovanja na luno –  Jurski park! Ta ni le prvi in najboljši del sedaj že trideset let dolge franšize o podivjanih dinozavrih, ampak se je hkrati s skoraj vsakim kadrom ugnezdil v meme kulturo.

Širok razpon žanrov, tem in kvalitete botruje občutku, da imamo pred seboj nabor filmov, ki so jih na polico videokaset pod tv-jem prispevali vsi družinski člani. To pa je bil, navsezadnje, tudi namen.

Mozaik filmov, ki predstavljajo občutek devetdesetih ...

Kako pa so se v Kinoteki lotili izbora? So skušali le predstaviti čim več žanrov, je prevladal osebni okus ali imajo prvo in zadnjo besedo omejitve Kinotekine arhivske zbirke?

Izbira filmov ...

Iz množice filmov sta Banko in Šturm izbrali pisan pušeljc sladkih šestnajstih. Tem so januarja na platnu dvorane Silvana Furlana družbo delale tudi klasike kot sta Ivan Grozni in Chungking Express  ter festival balKam, ki vrti sicer težje dostopne avtohtone art filme. Kinoteka torej skuša loviti ravnotežje med arthouse filmi na eni ter mainstreamom na drugi strani. Pa jim to uspeva? Konec meseca namreč prinaša še filmski maraton Gospodarja prstanov, kot dragulj v tiari kinotekinega januarskega programa pa sije Princesa nevesta. Kaj ne zveni to vse skupaj vseeno malo preveč komercialno? Mar filmska umetnost ni mrtva samo v sedanjosti, ampak jo ubijamo tudi za nazaj?

Kinoteka ne ločuje med visoko in nizko filmsko umetnostjo ...

Kinoteka se torej vidi kot prostor za vse sorte filmov – in gledalcev. Morda se moramo na tem mestu vprašati – kaj sploh je trash film in kdo ga definira? Filmske avtoritete se rade zmrdujejo nad »trivialnimi« filmi, ki niso namenjeni njim, ampak ženskam, najstnikom, LGBT skupnosti ali etničnim manjšinam. Romantične komedije so zaradi odkrite in ponotranjene mizoginije na primer še vedno bolj zasmehovane kot akcija, čeprav tudi slednja ponuja predvsem formulaične zgodbe, arhetipske like in nazadnjaške stereotipe. Ko Kinoteka prikazuje filme, nad katerimi gospodje kritiki vihajo nosove, nam daje prostor, da jih vzamemo resno, ne da bi nam film bro v naših mislih že vnaprej zapovedal, kaj je in kaj ni dober film.

Kontekstualiziranje programa in ljubezen do filma ...

Okej, okej, to vse zveni lepo, ampak saj vsi vemo, da se mainstream filme v resnici dela samo za denar. Je morda želji po lahkem zaslužku podlegla tudi Kinoteka? Je mogoče, da se za vsemi temi tolažilnimi besedami skriva zgolj želja po širši publiki in polni dvorani?

Želja po dosegu čim več gledalcev ...

Pa se vseeno oglaša tudi kakšen strasten zaščitnik kvalitetnega filma? Tak, ki verjame, da filmi, ki jih neposvečeni tako ali tako lahko gledamo na streamerjih ali pa Kanalu A, degradirajo Kinoteko in sesuvajo njeno poslanstvo?

Različni pogledi na to kaj bi morala biti Kinoteka ...

V enem mesecu lahko torej v Kinoteki gledamo filme, ki so nam v izziv, v izobrazbo, v guilty pleasure ali pa kar vse našteto hkrati. In to v Kinotekini edinstveni analogni verziji, ki jo lahko primerjaš z lastno, napol pozabljeno verzijo na domači kaseti, s Pop TV logom v kotu in vmesnimi reklamami. In se sprašuješ, ali se pač ne spomniš neskončno dolgega uvodnega prizora srečnih ork, ali pa smo morda doma zamudili začetek Mojega prijatelja Willija in začeli snemati, ko so orke že odplavale in odcvilile svoje. Filmi so tako – z vsemi svojimi pomanjkljivostmi – še enkrat dogodek, ne le mimobežna vsebina na zaslonu laptopa.

Naša kritika Kinotekinega programa je ena sama in ne dvomim, da tudi vam, cenjene poslušalke, cenjeni poslušalci, že odzvanja v mislih. Program ima pač svoje pomanjkljivosti, oziroma pomanjkljivost, ki jo je nujno kritično izpostaviti in prevprašati. Spregledali so namreč film iz devetdesetih, ki ga je tako težko spregledati, kot ogromno ledeno goro sredi temnega oceana. Torej, kje je Titanik?

Tako se navsezadnje morda tudi tistim, ki smo rojeni v poznih devetdesetih ali še kasneje, nasmehne sreča in bomo lahko na velikem platnu ugledali Kate in Lea v vsej njuni mladostni lepoti. Morda bomo končno tudi mi dobili priložnost za razgreto, čeravno ironično debato o brezplodnem vprašanju, ali bi se lahko tako Jack kot Rose spravila na tista vrata? Brezplodno in ironično seveda zato, ker smo intelektualci in vsi dobro vemo, da ne gre za velikost vrat pač pa za njihovo stabilnost. Skratka. Maske so padle. Trash smo in v trash se povrnemo. 

V Kinoteki je bila vajenka Vanja. Po svojo dozo devetdesetih se lahko v Kinoteko odpravite jutri, ko je na sporedu angelska fantazijska komedija Dogma. Projekcijo bo pospremil pogovor s filmskimi podcasterji.

Fotografija: Vanja Gajić